Jedro

Leasing je glede davka na promet storitev izenačen z zakupom.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Služba družbenega knjigovodstva, podružnica ... je z odločbo št. ..., z dne 18.3.1992 naložila tožeči stranki, da plača republiški prometni davek od plačil za storitve v znesku 877.70l.50 SIT in temeljni prometni davek od plačil za storitve v znesku 3.198.432,50 SIT ter zamudne obresti in v knjigovodstvu opravi ustrezna knjiženja. Ugotovila je, da je tožeča stranka dala v rabokup svoja vozila. Od prejete rabokupnine mora po zakonu o posebnem prometnem davku in po zakonu o začasnih ukrepih o davkih od prometa proizvodov in storitev plačati 10% prometni davek.

Tožena stranka je z odločbo št. ..., z dne 11.9.1992 zavrnila pritožbo tožeče stranke proti tej odločbi. Ugotovila je, da je davčni zavezanec tožeča stranka, česar pogodbeno določilo o tem, da morebitni davki na promet bremenijo rabokupca, ne more spremeniti. Proti tej odločbi vlaga tožeča stranka tožbo, v kateri navaja, da je na račun svojih obveznosti, določenih s prvostopno odločbo, že plačala 4.106.407,20 SIT, zato znesek, določen v odločbi, ni več točen. Obstoji možnost, da bi prvostopna SDK ravnala po svoji odločbi in ponovno izterjala že plačani znesek. Ni upoštevano, da je več vozil med tem že prodanih. Navaja razloge, zaradi katerih ni mogla že v času postopka navesti vseh okoliščin, na katere se sklicuje. Pojasnjuje, da pravzaprav ne gre za rabokup, ampak za leasing. Navaja tudi, da gre za prodajo na obroke. V tem primeru pa je dovoljen dogovor o prenosu davčne obveznosti na kupca. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka navaja, da je do dne 28.9.1992 že plačala znesek 4.106.407,20 SIT davkov na rabokupnino in meni, da zaradi tega niso več točni zneski, za katere je obremenjena z izpodbijano odločbo. Vendar to stališče ni utemeljeno. To, da je tožeča stranka ravnala v skladu z odločbo in da je v določenem obsegu izpolnila svoje obveznosti, ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve. Tožeča stranka sicer opozarja na možnost dvojne izterjave davkov, kar pa ni razlog, da bi se odločba po vsaki delni izpolnitvi spremenila. Vsa plačila na račun izpolnitve obveznosti, naloženih z odločbo, mora služba družbenega knjigovodstva upoštevati. Če ne bi bilo tako, ima tožeča stranka na voljo pravna sredstva zoper nepravilno ravnanje službe družbenega knjigovodstva v izvršbi, kar pa ni v nobeni zvezi s pravilnostjo izpodbijane odločbe.

Težave, ki jih opisuje tožeča stranka v zvezi s kadrovskimi spremembami pri njej, so bile upoštevane, ko ji je bilo v pritožbenem postopku dovoljena vrnitev v prejšnje stanje.

Tožeča stranka ugovarja stališču, da se štejejo pogodbe, s katerimi je dala vozila v rabo, za rabokupne pogodbe. Meni, da gre za pogodbe o leasingu ali pa za prodajo na obroke. Sklicevanje na leasing je glede na določbo 9. točke 19. člena zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Uradni list SFRJ št. 4/91) odveč, ker je po tej določbi leasing izenačen z zakupom in podzakupom.

Napačno je tudi stališče tožeče stranke, da gre za prodajo na obroke. Bistvo vsake prodaje je odplačen prenos stvari v kupčevo lastnino. To velja tudi za prodajo na obroke, s tem, da po pogodbi, ki jo ureja 542. člena zakona o obligacijskih razmerjih preide lastnina na kupca prej, ko pa je izplačana kupnina, ki se plačuje na obroke; po pogodbi po 550. členu ZOR pa preide lastnina na kupca (zakupnika) potem, ko določen čas plačuje zakupnino. V obeh primerih je predmet pogodbe prenos lastnine na prodani stvari. Rabokupne pogodbe, ki jih je sklenila tožeča stranka, niso podlaga za prenos lastnine, pač pa samo predvidevajo možnost prodaje vozila po izteku pogodbene dobe, kar je sicer značilnost leasinga, ne pa prodaje.

Pogodbena določba o tem, da morebitni davki bremenijo rabokupca, je vezana na možnost prodaje vozila po izteku rabokupa. Ta določba zato že samo po sebi ne koristi tožeči stranki, kolikor gre za davek na rabokupnino, ker se ne nanaša na ta davek. Za davek za storitve je tudi sicer po 22. členu zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev zavezanec rabodajalec. Mogoče je sicer s pogodbo določiti, da bo rabokupec povrnil rabodajalcu plačani davek, vendar to ne spremeni dejtva, da je neposredni zavezanec rabodajalec. Okoliščina, da je tožeča stranka med tem nekatera vozila prodala oziroma, da so ji bila zasežena na vojnih območjih, ne vpliva na odmero davka po izpodbijani odločbi, ki se nanaša na zapadle obroke rabokupnine. Če je prišlo kasneje do prodaje in odtujitve vozil, zanje ne bo več plačevana rabokupnina in tega davka ne bo več. Vendar se na to izpodbijana odločba ne nanaša. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih v zvezi z 68. členom zakona o službi družbenega knjigovodstva.