Jedro

Pri plačilu nadomestil plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni, ki traja več kot 30 dni, v breme zdravstvenega zavarovanja, ne gre za črpanje dalj časa trajajoče pravice in tudi ne za dalj časa trajajoče razmerje, ki bi utemeljevalo izjemno varstvo dolžnika po prvem odstavku 347. člena OZ, ki izključuje splošna pravila o zastaranju terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 6.194,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2013 dalje do plačila v 15. dneh (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 1.059,55 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka (delodajalec) je s tožbo na podlagi Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) od tožene stranke zahtevala vračilo plačanih prispevkov za dva delavca: za prvega od meseca julija 2009 do vključno decembra 2009 in za drugega za mesec november 2009. Med pravdnima strankama je bilo sporno ali je terjatev tožeče stranke zastarala. Tožeča stranka je zahtevek za refundacijo vložila 1. 3. 2011 in ponovno 1. 2. 2013. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in se postavilo na stališče, da se v konkretnem primeru uporabljajo splošna pravila glede zastaranja terjatev urejena v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ). Ker je tožeča stranka tožbo vložila dne 4. 3. 2013 še pred iztekom petletnega zastaralnega roka, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

6. Pritožnica sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava. Po njenem mnenju gre v primeru zahtevka za izplačilo nadomestil plače v primeru začasne zadržanosti z dela za občasne terjatve, ki na podlagi 347. člena OZ zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Gre za posebno pravico iz naslova zdravstvenega zavarovanja, ki zapade mesečno za vsak koledarski mesec zadržanosti od dela posebej. Zastaranje za posamezna mesečna nadomestila pa začne teči 19. dne v mesecu, v katerem bi moralo biti nadomestilo izplačano (21. člen Pravilnika o obračunu bruto nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in o načinu vlaganja zahtevkov delodajalcev za povračilo izplačanih nadomestil, Ur. l. RS, št. 130/2004 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Pravilnik).

7. Za zastaranje terjatev je določen splošni zastaralni rok petih let (346. člen OZ). Za nekatere terjatve pa zakon izjemoma določa krajši zastaralni rok. Po prvem odstavku 347. člena OZ so občasne terjatve tiste terjatve, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, bodisi, da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. Pri občasnih terjatvah gre za to, da ima upnik iz enakega pravnega naslova pravico zahtevati vedno nove izpolnitve v določenih časovnih presledkih. Za zastaranje teh terjatev je določen krajši zastaralni rok zaradi zaščite dolžnika. Če je upnik pasiven in svojih pravic ne uveljavlja sproti, se terjatve kopičijo, enkratno plačilo večjega števila teh terjatev pa je lahko za dolžnika posebno breme. Glede na posledice zastaranja, ki povzroči prenehanje pravice zahtevati izpolnitev obveznosti, pa je treba izjeme od splošnega zastaralnega roka razlagati zožujoče, da lahko udeleženci obveznostnih razmerij vnaprej predvidijo kdaj in po preteku koliko časa preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti.

8. Drži, da gre pri terjatvi delodajalca za refunadacijo nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za terjatev, ki dospeva v določenih krajših časovnih presledkih in sicer enomesečnih presledkih, ker se plača obračunava mesečno. Ta okoliščina pa navedeni terjatvi še ne daje narave občasne terjatve iz prvega odstavka 347. člena OZ.

9. Terjatev delodajalca za povračilo nadomestila plače nastane le v primeru začasne zadržanosti delavca od dela, glede katere pa ni mogoče vnaprej predvideti niti njenega začetka, niti njenega časa trajanja. Plačilo nadomestil delodajalcu zaradi začasne zadržanosti z dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja ne temelji na pogodbi med delodajalcem in toženo stranko, sklenjeni za daljši oziroma nedoločen čas, s katero bi pogodbeni stranki določili občasne terjatve (oziroma nastanek občasnih terjatev), temveč ima temelj v zakonu. Delavec ima pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni, ki traja več kot 30 dni v breme zdravstvenega zavarovanja (137. člen ZZVZZ). Že glede na izredno naravo obveznosti plačila nadomestila, ki nastane le v primeru izredne zadržanosti od dela, je povsem jasno, da nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja ni mogoče izplačevati v nedogled oziroma za neko daljše časovno obdobje. Gre za terjatev občasne dajatve, ki nastane zaradi izjemnih okoliščin za določen čas, ki je daljši od 30 delovnih dni, praviloma pa je krajši od enega leta. Skoraj gotovo pa je celoten čas izplačevanja v vsakem primeru krajši od treh let. Glede na navedeno pri plačilu nadomestil plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni, ki traja več kot 30 dni, v breme zdravstvenega zavarovanja, ne gre za črpanje dalj časa trajajoče pravice in tudi ne za dalj časa trajajoče razmerje, ki bi utemeljevalo izjemno varstvo dolžnika po prvem odstavku 347. člena OZ, ki izkjučuje splošna pravila o zastaranju terjatev. Glede na povedano za terjatev za povračilo nadomestil plače ne velja triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 347. člena OZ, temveč petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

10. Ker je bila tožba v obravnavanem primeru vložena 4. 3. 2012, tožeča stranka pa zahteva refundacijo nadomestil plače za čas od junija 2009 do decembra 2009, pet letni zastaralni rok za nobeno od vtoževanih nadomestil v času vložitve tožbe še ni potekel. Pritožbene navedbe glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z zadržanjem zastaranja, se zato izkažejo za nepomembne, saj je bila ne glede na zadržanje zastaranja tožba vložena znotraj zastaralnega roka.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev postopka s tem, ko je ugotovilo, da tožena stranka terjatvi tožeče stranke ni ugovarjala po višini in temelju. Pritožnica je v odgovoru na tožbo navedla le, da nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti. Pavšalnega ugovora brez navajanja razlogov, pa sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, saj sodišče ne sme preverjati resničnosti dejstev, ki niso bila obrazložena prerekano in se ta dejstva štejejo za priznana (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP).

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).