U-I-14/91

5/5-1994

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o RTV Slovenija, začetem na predlog TOZD Televizija Slovenija, ki ga zastopa odvetnik Franc Škodler, odvetnik v Radovljici, in na pobudo dr. Slavka Splihala iz Mengša, na seji dne 5/5-1994

s k l e n i l o :

Postopek za oceno ustavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o RTV Slovenija (Uradni list RS, št. 43/90) se ustavi.

O b r a z l o ž i t e v

Na seji dne 9/7-1992 je Ustavno sodišče sklenilo predlog in pobudo obravnavati skupaj.

Med potekom ustavnosodnega postopka je Državni zbor na seji dne 29/3-1994 sprejel Zakon o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 18/94 z dne 8/4-1994), ki je začel veljati dne 24/4-1994. S tem dnem je prenehal veljati Zakon o RTV Slovenija (Uradni list RS, št. 14/90, 24/90 in 43/90), vključno z izpodbijanimi spremembami in dopolnitvami.

Po 160. členu Ustave Ustavno sodišče odloča o skladnosti zakonov z Ustavo. To pomeni, da praviloma odloča o skladnosti zakonov, ki so na dan odločitve Ustavnega sodišča še v veljavi.

Ta sklep je Ustavno sodišče sprejelo v sestavi: predsednik dr. dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. M.Boštjan Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno. Pritrdilno ločeno mnenje sta dala sodnika Krivic in Šturm.

P r e d s e d n i k :

dr. Tone Jerovšek

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Krivica,

ki se mu pridružuje sodnik Šturm

Z izrekom, torej z ustavitvijo postopka, sem soglašal, ne pa tudi s tistim delom obrazložitve, kjer je rečeno le, da Ustavno sodišče "praviloma odloča o skladnosti zakonov, ki so na dan odločitve Ustavnega sodišča še v veljavi" - ne da bi bilo povedano, kdaj pa to pravilo ne velja.

Po 47. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) bi bilo to med drugim tudi takrat, kadar je zakon prenehal veljati, niso pa bile odpravljene posledice neustavnosti. V takem primeru bi Ustavno sodišče lahko izdalo ugotovitveno odločbo o tem, da zakon, dokler je veljal, ni bil v skladu z Ustavo. Ker bi po določbi 47. člena ZUstS le tovrstna ugotovitvena odločba o protiustavnosti ali nezakonitosti podzakonskega predpisa lahko imela tudi učinek odprave, torej učinek tudi na že pravnomočno končane zadeve, iz tega sledi, da bi tovrstna ugotovitvena odločba o protiustavnosti zakona lahko imela le učinek razveljavitve, torej učinek ex nunc, ki ne seže nazaj na pravnomočno že končane zadeve.

V zvezi s tem se postavlja vprašanje, kakšen smisel potem pri zakonih določba 47. člena ZUstS sploh ima. Po mojem mnenju bi bila taka ugotovitvena odločba glede zakona, ki ne velja več, smiselna v dveh primerih:

1. če posledice protiustavnosti takega bivšega zakona z novim zakonom sicer niso bile odpravljene, vendar o njih še ni bilo odločeno s pravnomočnimi posamičnimi akti, tako da bi omenjena ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča z učinkom razveljavitve imela za posledico, da v še ne končanih upravnih ali sodnih postopkih pristojni organi ne bi več smeli odločati na podlagi tistih določb bivšega zakona, ki so bile od Ustavnega sodišča ugotovljene kot protiustavne;

2. če je pri izvrševanju protiustavnih določb bivšega zakona že prišlo do pravnomočnih posamičnih aktov, a je (oziroma bi)

Ustavno sodišče v tako ugotovitveno odločbo s smiselno uporabo določb 48. člena ZUstS vključilo še poziv zakonodajalcu, naj odpravo posledic protiustavnosti zakona, ki jih na podlagi odločbe Ustavnega sodišča ni več mogoče odpraviti, omogoči z ustrezno naknadno zakonsko ureditvijo tega vprašanja (s tem bi Ustavno sodišče pravzaprav poseglo v veljavno zakonodajo - kaj v njej po razveljavitvi prejšnjega zakona v nasprotju z Ustavo manjka - kar je logični smisel t.i. abstraktne presoje ustavnosti zakonov). V obravnavanem primeru ne gre za nobeno od gornjih dveh možnih situacij (posledice protiustavne sestave Sveta RTV, če bi Ustavno sodišče to protiustavnost za nazaj formalno ugotovilo s tako ugotovitveno odločbo, niso bile take narave, da bi jih bilo sploh možno odpravljati na kateregakoli od gornjih dveh možnih načinov), zato sem se z ustavitvijo postopka strinjal.

Sodnika:

mag. Matevž Krivic

dr. Lovro Šturm