Jedro

Obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, določena v IV. poglavju ZSZ, se uporablja v skladu s 5. točko prvega odstavka 179. člena, navedena ureditev pa ostaja nespremenjena tudi po sprejetju ZPNačrt, saj ta v svojem 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti določb ZUreP-1 glede plačevanja nadomestila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje tožeči stranki kot zavezancu odmeril nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča na naslovu A., stanovanjski prostor v izmeri 96,50 m2 in na naslovu B., za stanovanjski prostor v izmeri 186,40 m2, za garažo v izmeri 25,79 m2, za kmetijski prostor v izmeri 55,15 m2, za poslovni prostor v izmeri 240,98 m2, za za leto 2009 v skupnem znesku 471,54 EUR. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določil na podlagi 20. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran (v nadaljnjem besedilu Odlok) in vrednosti točke, veljavne na na dan 1. januarja leta za katero se odmerja nadomestilo. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je določil na podlagi podatkov iz uradne evidence Občine Piran in pri tem poleg namembnosti stavbnega zemljišča upošteval tudi območje, v katerem se nahaja stavbno zemljišče (6. območje), opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno infrastrukturo in dejanske možnosti priključitve na komunalno infrastrukturo.

Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev je z odločbo št. DT 499-13-34/2012-2 z dne 12. 4. 2011 pritožbo tožeče stranke zoper odločbo upravnega organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da izpodbijana odločba vsebuje napačen izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Izpodbijana odločba ni izdana v skladu s 6. členom Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran s katerim je občina določila za katero komunalno opremo bo zaračunavala nadomestilo. V tožbi nadalje navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita tudi zato, ker temelji na Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran, ki je bil sprejet v nasprotju z 180. členom Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih predpisih, ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe, dopolnjene z odločbo upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Izpodbijana odločba temelji na določbah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Piran (v nadaljevanju Odlok) po katerem se v skladu z določili 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. V skladu s prvo alineo 56. člena Zakona o stanovanjskih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ-92) in tudi po uveljavitvi Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) se v zvezi z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča uporabljajo kot veljavne določbe IV. poglavja ZSZ o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča mora na podlagi 62. člena ZSZ plačati neposredni uporabnih zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe, imetnik pravice razpolaganja, oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora oziroma imetnik stanovanjske pravice. Obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča določena v IV. poglavju ZSZ se uporablja tudi v skladu s 5. točko prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), navedena ureditev pa ostaja nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), saj ta v svojem 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti določb ZUreP-1 glede plačevanja nadomestila. Glede na navedeno, je pavšalni ugovor tožeče stranke, da je bil izpodbijani Odlok uporabljen v nasprotju z 180. členom ZUreP-1 neutemeljen.

Neutemeljen pa je tudi pavšalni ugovor tožeče stranke glede nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja glede grafičnega prikaza opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalnimi objekti in napravami, kot to določa zadnji odstavek 6. člena Odloka. Kakor je tožeči stranki že pojasnila tožena stranka grafični izkazi opremljenosti stavbnega zemljišča, ki jih je v upravnem postopku predložila Občina Piran izkazujejo infrastrukturno opremljenost objektov, ki so predmet tega upravnega postopka. Kakor določa 5. točka prvega odstavka 6. člena se šteje, da je zemljišče opremljeno s parkirišči v kolikor so posebej urejena parkirišča v radiusu 200 m, v konkretnem primeru je parkirišče ob Kulturnem domu dostopno vsem in je oddaljeno cca 160 m. Urejenost parcel z rekreacijskimi površinami pa je določena v 5. točki prvega odstavka 6. člena Odloka, v kateri je določeno, da se šteje, da je parcela urejena v kolikor so urejeni športno rekreacijski objekti v radiusu oddaljenosti do 700 m od nje, v konkretnem primeru pa je oddaljenost do urejenega javnega igrišča 640 m. Glede na navedeno so pavšalni ugovori tožeče stranke glede opremljenosti z infrastrukturnimi objekti neutemeljeni. Tožeča stranka pa tudi ni predložila nobenega pisnega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je bilo dejansko stanje glede opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi napravami individualne in kolektivne rabe in možnosti priključitve na te naprave nepopolno ugotovljeno in na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabljene določbe 6. člena Odloka. Samemu izračunu površin, ki so podlaga za odmero, pa tožeča stranka v tožbi niti ne ugovarja. Glede na navedeno so ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo tako na pravno podlago kot na ugotovitev dejanskega stanja in kršitev pravil postopka neutemeljeni.

Ker je izpodbijana odločba upravnega organa prve stopnje pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.