Jedro

Ni sam po sebi umljiv nastanek težko nadomestljive škode, če bo tožena stranka na zemljišču zgradila objekt. S prenehanjem stavbne pravice postane objekt last lastnika zemljišča (263. člen SPZ), pri čemer se tržna vrednost nepremičnine zaradi tega, ker zgradba postane del zemljišča, lahko poveča.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki do pravnomočnosti te pravdne zadeve, prepoveduje vsakršna odtujitev ali obremenitev stvarne pravice (stavbne pravice), ki je v njeno korist vknjižena na nepremičninah tožnika.

2. Zoper sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče zaključilo, da zaradi pavšalnih navedb ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Temu odločno nasprotuje. Izpostavlja, da že pojem stavbne pravice daje njenemu lastniku pravico, da ima na, nad ali pod tujim zemljiščem zgrajen objekt ali pravico, da objekt gradi. To pomeni, da lahko zgradi kakršenkoli objekt, lastnik zemljišča pa mora potrpeti določeno časovno obdobje, v konkretnem primeru kar 99 let. Meni, da je že na podlagi zdravega razuma pričakovati, da če nekdo zgradi na tujem zemljišču nek objekt na podlagi nične pogodbe, da lastniku zemljišča zaradi tega nastane nepopravljiva škoda, in kaj je v primeru gradnje na tujem zemljišču sploh treba še dodatno pojasnjevati, da bi se sodišče, ki mora uporabljati zdrav razum, prepričalo, da tako zgrajen objekt predstavlja za lastnika nenadomestljivo škodo. Jasno je, da je tako zemljišče za lastnika popolnoma nevredno. Pri tem gre pri stavbni pravici tudi za parcelo, ki predstavlja tožnikovo dvorišče, kar že samo po sebi jasno kaže, da tožnik takšne pogodbe ne bi nikoli podpisal, če pri podpisu ne bi bil prevaran.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik s tožbo od tožene stranke uveljavlja nedenarno terjatev1, ki jo želi zavarovati z začasno odredbo na prepoved odtujitve in obremenitve stvarne pravice (stavbne pravice), ki je v korist tožene stranke vpisana v zemljiški knjigi pri nepremičninah v lasti tožnika. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik verjetnost terjatev uspel izkazati, ne pa tudi ostalih uveljavljanih predpostavk iz 272. člena ZIZ, zato je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

5. Odločitev je pravilna in zakonita iz razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje (14. in 15. točka obrazložitve) in ki jih pritožbeno sodišče sprejema.

6. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe navajal, da bo tožena stranka v času trajanja tega pravdnega postopka, na podlagi v njeno korist vpisane stavbne pravice, lahko na spornih nepremičninah začela uveljavljati posege, s katerimi tožniku lahko nastane nenadomestljiva škoda, pa tudi, da tožena stranka z zadržanjem uveljavljanja stavbe pravice, ne bo utrpela nobene škode. Uveljavljal je torej predpostavki iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je upravičeno zaključilo, da so njegove zgornje trditve povsem nekonkretizirane in pavšalne in da zato tožniku na njihovi podlagi navedenih predpostavk ni uspelo izkazati. Ni sam po sebi umljiv nastanek težko nadomestljive škode, če bo tožena stranka na zemljišču zgradila objekt, kot to trdi pritožba. S prenehanjem stavbne pravice postane objekt last lastnika zemljišča (263. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), pri čemer se tržna vrednost nepremičnine zaradi tega, ker zgradba postane del zemljišča, lahko poveča. Če bo tožnik z ugotovitvijo ničnosti pogodbe in vzpostavitvijo prvotnega zemljiškoknjižnega stanja uspel, na zemljišču pa bo zgrajena zgradba, bo ob načelu superficies solo cedit2, ob dejstvu, da je gradnji nasprotoval, tožnik prej pridobil, kot da bi mu nastala težko nadomestljiva škoda. Da bi bilo v konkretnem primeru lahko drugače, bi moral tožnik konkretneje zatrjevati in to že v predlogu za izdajo začasne odredbe. Tudi pri sklicevanju na predpostavko iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, gre v bistvu zgolj za prepis abstraktne norme, s čimer tožniku tudi te predpostavke ni uspelo izkazati.

7. Ob tako pomanjkljivi dejanski podlagi predlagane začasne odredbe je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pogoji za njeno izdajo niso podani. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Ugotovitev, da je pogodba o ustanovitvi stavbne pravice z dne 25. 9. 2019, sklenjena med tožnikom in toženo stranko, nična in brez pravnega učinka; ugotovitev, da je v posledici neveljavna tudi vknjižba stavbne pravice v zemljiški knjigi. 2 Vse, kar je po namenu trajno spojeno z nepremičnino, je sestavina nepremičnine (to je zemljišča).