Jedro

Toženi stranki je uspelo vzbuditi resen dvom, ali so bila drevesa posajena znotraj enoletnega roka. Tožnik bi tehtnico na svojo stran lahko prevesil z izvedencem ustrezne stroke, ki je strokovno usposobljen z oceno, kako dolgo so drevesa posajena. Zaradi neplačila predujma za delo sodnega izvedenca se je temu dokazu odrekel, zato mora nositi posledice, ki jih prinaša dejstvo, da mu ni uspelo s stopnjo prepričanja dokazati, da je tožbo vložil znotraj enoletnega roka.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka se zavrne.

II. Pritožbi zoper zavrnitev tožbenega zahtevka (I.) se ugodi in se sklep v I. točki spremeni tako, da se tožba zavrže, v ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (II.) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče je najprej zavrglo predlog za obnovo postopka zoper sklep o stroških priče, ker to ni sklep s katerim bi bil postopek končan. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ugotovi, da je tožena motila njeno zadnjo mirno posest s tem, da je na zemljišču na parc. št. 1317/6, k. o. X, posadila 20 sadnih dreves in da je zato dolžna v roku osmih dni vzpostaviti prejšnje stanje in odstraniti vsa drevesa ter sadno grmičevje in se tudi v bodoče vzdržati takšnih in podobnih dejanj, za primer kršitve prepovedi pa naj sodišče toženi stranki izreče denarno kazen v višini 3.000,00 EUR, je zavrnilo, ker je tožeča stranka zamudila enoletni rok od dneva, ko naj bi motenje nastalo. Posledično je tožniku naložilo plačilo vseh stroškov postopka v višini 1.100,25 EUR s pripadki.

2. Oba sklepa izpodbija tožeča stranka po odvetniku. V pritožbenem postopku vztraja, da je priznanje pričnine samostojen procesni postopek, zato bi sodišče predlogu za obnovo postopka moralo ugoditi. Razlogi sodišča, zakaj verjame toženi stranki, da je opravila nakup sadik v letu 2011, so nejasni in nelogični. Sodišče je neutemeljeno naložilo tožniku predujem za plačilo izvedenca kmetijske stroke, saj je bila tožena stranka tista, ki je zatrjevala, da so bila drevesa posajena pred letom 2013. Priča R. P. je neverodostojna, kar se je pokazalo že v pravdnem postopku pod opr. št. III P 1722/2011, zato naj sodišče izvede dokaz z vpogledom v ta spis in pričo ponovno zasliši. Priči T. in G. sta bila mnogo bolj verodostojna, ker sta tožniku pomagala pri obdelovanju spornega zemljišča. Tudi priča M. in A. A. sta izpovedovala po resnici. Stroški za pričo T. T. so po višini neutemeljeni, tožena stranka pa ni izkazala, da jih je priči tudi dejansko plačala. V nadaljevanju obrazložitve izpodbija meritorni del odločitve.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Po prvem odstavku 394. člena ZPP se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke lahko obnovi. Stališče sodne prakse je, da sklep o stroških (kamor spada tudi sklep o odmeri stroškov priče), ne predstavlja sklepa, s katerim bi bil postopek končan. Zato zoper takšen sklep obnova postopka ni dovoljena, odločitev sodišča prve stopnje, ki je pritožnikov predlog za obnovo postopka zavrglo, pa pravilna (398. člena ZPP).

5. Po 32. členu SPZ je mogoče sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu dneva, ko je motenje nastalo. To je materialno prekluzivni rok, prepozno vloženo tožbo sodišče zavrže. 6. Na pravočasnost vložitve tožbe v motenjski pravdi je dolžno paziti sodišče po uradni dolžnosti. V konkretni zadevi je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da je sadna drevesa posadila več kot eno leto pred vložitvijo tožbe. Ker je pravočasnost procesna predpostavka za odločanje, se je sodišče prve stopnje pravilno najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila tožba vložena pravočasno in pravilno uporabilo materialnopravno določilo v 32. členu SPZ, iz katerega sledi, da je na tožeči stranki dokazno breme, da je pravočasno uveljavljala sodno varstvo pred motenjem posesti. Ker bi odgovor na vprašanje, ali so bila drevesa, ki so predmet motenjske pravde, posajena pred letom 2013, lahko podal izvedenec ustrezne stroke, je bila tožeča stranka tista, ki je bila dolžna založiti predujem za izvedenca. Ker tega ni naredila, je sodišče izvedbo dokaza opustilo.

7. Pritožba obsežno parlamentira z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z veliko stopnjo verjetnosti izkazala dejstvo, da so bila 4. 8. 2012 na spornem zemljišču že posajena sadna drevesa in nekritično prezre, da je bilo na tožniku ne le trditveno, ampak tudi dokazno breme, da v posestni pravdi dokaže s stopnjo prepričanja, da je bilo motilno dejanje, na katerega se sklicuje v tožbi, opravljeno v roku enega leta pred vložitvijo tožbe 9. 5. 2013. Tožnik je trditev, da je tožbo vložil znotraj enoletnega roka dokazoval z lastno izpovedbo, ki jo je sodišče dokazno ocenilo kot nekonsistentno na osmi strani obrazložitve. Takšno oceno pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Sodišče je dokazno ocenilo tako izpovedbo priče T., G. in zakonca P. Izvedeni dokazi, ki jih je predlagal tožnik, ne dajejo podlage za prepričljiv zaključek, da so bila drevesa posajena v enem letu pred vložitvijo tožbe tudi zato, ker se je tožena stranka tožbenemu zahtevku v tem delu uprla in ponudila nasproten dokaz: račun sadne drevesnice S. iz leta 2011, fotografije vrta iz leta 2012 (na katerih so vidna posajena drevesa) in lastno izpovedbo. Toženi stranki je uspelo vzbuditi resen dvom, ali so bila drevesa posajena znotraj enoletnega roka. Tožnik bi tehtnico na svojo stran lahko prevesil z izvedencem ustrezne stroke, ki je strokovno usposobljen z oceno, kako dolgo so drevesa posajena. Zaradi neplačila predujma za delo sodnega izvedenca se je temu dokazu odrekel, zato mora nositi posledice, ki jih prinaša dejstvo, da mu ni uspelo s stopnjo prepričanja dokazati, da je tožbo vložil znotraj enoletnega roka iz 32. člena SPZ.

8. Sodišče bi moralo po tem, ko je ugotovilo, da tožba ni vložena pravočasno, tožbo zavreči, zato je pritožbeno sodišče skladno z določilom 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v točki I. spremenilo tako, da se sedaj glasi: „Tožba se zavrže.“

9. Na podlagi določila 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP poseg v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni potreben, tožnik je s tožbenim zahtevkom propadel, posledično je dolžan nositi tudi stroške pritožbenega postopka. Za odločitev o stroških postopka ni bistveno, ali je tožena stranka stroške priči že plačala. Sklep o višini stroškov za pričo je pravnomočen in priča jih lahko tudi prisilno izterja.

10. O ostalih pritožbenih trditvah, ki se nanašajo na meritorno odločitev, se pritožbeno sodišče glede na to, da je tožbo zavrglo iz zgoraj navedenih razlogov, ne bo posebej opredeljevalo.