Jedro

Zatrjevana kršitev razpravnega načela ni podana. V konkretni zadevi je tožnik pravočasno navedel vsa pravno relevantna dejstva (substanciral tožbeni zahtevek) in zadostil svojemu trditvenemu bremenu.

Pasivnost tožene stranke je imela za posledico tudi milejšo obravnavo tožnikovega trditvenega bremena. Zatrjevana dejstva in preproste pravne pojme (npr. prikrajšanje) je bilo treba šteti za nesporne in jih zato tožniku ni bilo treba še dodatno razčlenjevati na posamična pravotvorna dejstva oziroma pojasnjevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi zahteval plačilo odškodnine za škodo zaradi poškodbe, ki jo je utrpel v delovnem razmerju pri zavarovanki toženke. Prvostopenjsko sodišče mu je (v tretjem sojenju) prisodilo 4.371,79 EUR izgubljenega dobička z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so podrobneje opisane v izreku sodbe, in mesečno denarno rento v višini 172,71 EUR za obdobje od 1. 7. 2001 do 31. 3. 2004, od 1. 4. 2004 dalje pa v višini 139,84 EUR. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila pravočasno revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno, naj sodbo pritožbenega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da sta nižji sodišči kršili določbo 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sta ugotavljali dejansko stanje mimo zatrjevanih dejstev in predlaganih dokazov, s katerimi se zatrjevana dejstva dokazujejo. Tožnik tožbenih trditev ni pravočasno dopolnil, čeprav ga je v prvem sojenju k temu pozvalo pritožbeno sodišče. Ni zatrjeval številnih dejstev (da mu je delovno razmerje prenehalo zaradi poškodbe; da bi bil tudi v prihodnje, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, zaposlen ali pri zavarovanki toženke ali drugje in da bi tam delal vse do svoje redne upokojitve; da se je zaradi poškodbe predčasno upokojil), izvedeni dokazi pa njegovih manjkajočih trditev ne morejo nadomestiti. Obrazložitev pritožbenega sodišča, da zaostritev delovne zakonodaje ne bi vplivala na tožnikovo delo, ki ga je opravljal za določen čas, saj gre za sezonsko delo, je neprepričljiva in v nasprotju s tožnikovo trditveno podlago. Odločitev o izplačevanju denarne rente je v nasprotju z izvedenskim mnenjem, saj se renta izplačuje le, dokler obstojijo pogoji za njeno izplačevanje. Tožnik zagotovo ne bi delal do konca življenja. Zaradi predčasne upokojitve ne prejema nižje pokojnine. Fizični delavci se običajno upokojujejo predčasno. Sodišči nista upoštevali nespornega dejstva, ki ga je ugotovil izvedenec, in sicer, da je tožnik upravičen tudi do pokojnine iz tujine.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po presoji revizijskega sodišča zatrjevana kršitev razpravnega načela, po katerem morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (glej prvi odstavek 7. člena ZPP), medtem ko sodišče zunaj tega okvira praviloma (izjemo določa drugi odstavek istega člena ZPP) ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena izmed strank ni zatrjevala in dokazovala, ni podana. V konkretni zadevi je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, tožnik pravočasno navedel vsa pravno relevantna dejstva (substanciral tožbeni zahtevek) in zadostil svojemu trditvenemu bremenu.

7. Tožnik je že v tožbi (smiselno) zatrjeval, da je bil poškodovan v delovnem razmerju pri zavarovanki toženke, da je postal invalid in da je (posledično) bil in bo še naprej prikrajšan pri svojih denarnih prejemkih. Pri tem je zmotno navedel, da mu zavarovanka toženke po zaključku bolniškega staleža ni podaljšala delovne vize,(1) in pravilno dodal, da je ostal brez zaposlitve. Toženka navedenim trditvam v prvem sojenju ni z ničemer substancirano nasprotovala. Nekatere je priznala, druge pa celo dodala. Tako je v odgovoru na tožbo izrecno poudarila, da škodni primer in temelj njene odgovornosti nista sporna in da naj tožnik obseg (višino) in vrsto premoženjske škode izkaže z ustreznimi dokazi, po tožnikovem zaslišanju pa predlagala, naj se opravijo poizvedbe, zakaj njena zavarovanka tožniku ni podaljšala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Čeprav je bila že navedena trditvena podlaga obeh pravdnih strank dovolj substancirana, je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo, da tožnik trditvenega bremena ni zmogel, in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Tožnik je vložil pritožbo, s katero je (sicer zadostne) trditve še razčlenil in dopolnil.(2) Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Tožnik je dejstvo o pravici do (predčasne) pokojnine, ki jo je pridobil po izdaji prvostopenjske sodbe (v času pritožbenega postopka), pravočasno navajal na prvem naroku v ponovljenem sojenju. Hkrati je predlagal, naj izvedenec dopolni izvedensko mnenje in ugotovi tožnikovo prikrajšanje tudi za čas prejemanja pokojnine. Navedbe o pokojnini je nato še dodatno pojasnil s pripravljalno vlogo z dne 6. 7. 2006. Tudi v ponovljenem sojenju toženka ni nasprotovala trditvam tožnika. V zvezi s tožnikovo pokojnino ni navedla ničesar, čeprav je sodelovala v postopku in prejela izvedenska mnenja z dopolnitvami.

8. Omenjenim tožnikovim trditvam, ki so sicer skope, a vseeno zadostne, je toženka (konkretizirano) ugovarjala šele v pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča v drugem sojenju. Zato je vsa dejstva, ki so bila takrat zatrjevana prvič (takšno je tudi npr. dejstvo o avstrijski pokojnini, ki ga je sicer omenil izvedenec, a se nanj ni sklicevala nobena izmed pravdnih strank), treba šteti za neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), do katerih se niti pritožbenemu niti revizijskemu sodišču ni treba opredeliti.

9. Opisana pasivnost tožene stranke je imela za posledico tudi milejšo obravnavo tožnikovega trditvenega bremena. Zatrjevana dejstva in preproste pravne pojme (npr. prikrajšanje)(3) je bilo treba šteti za nesporne in jih zato tožniku ni bilo treba še dodatno razčlenjevati na posamična pravotvorna dejstva oziroma pojasnjevati. Navedeno velja tudi za trditve v zvezi z vzročno zvezo med škodnim dogodkom in škodo, ki jim toženka (pravočasno) ni z ničemer oporekala in ki so se nanašale na poškodbo, invalidnost in (posledično) prikrajšanje na denarnih prejemkih.

10. Ker torej niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče tožničino revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Na prvem naroku za glavno obravnavo je izpovedal, da ga zavarovanka toženke zaradi poškodbe ni več potrebovala, saj dela ni zmogel, in da je z njim preprosto prenehala sklepati pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Op. št. (2): Podrobno je opisal dejstva, ki izhajajo iz izvedenih dokazov.

Op. št. (3): Tako tudi Galič v Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, 2005, komentar k 7. členu ZPP, str. 73.