Jedro

Tožena stranka je z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2020 tožnici odpovedala delovno razmerje, ki ni več obstajalo (prenehalo je namreč 26. 7. 2020, ko se je iztekel 60-dnevni odpovedni rok po odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 5. 2020).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da znesek stroškov postopka znaša 1.149,26 EUR (namesto 1.1492,68 EUR).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2020, nezakonita in da delovno razmerje med strankama na podlagi nje ni prenehalo, temveč je trajalo do vključno 31. 8. 2020, ko je sodišče pogodbo o zaposlitvi razvezalo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici od 4. 7. 2020 do vključno 31. 8. 2020 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, med temi plačo v mesečnem bruto znesku 975,30 EUR, od bruto plače obračuna in plača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za obveznosti preteklega meseca, v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožnici od bruto denarnega povračila v znesku 975,30 EUR obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2021 dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.1492,68 EUR, ki jih je dolžna nakazati na račun sodišča (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov skladno s 338. členom ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da je obrazložitev sodišča pomanjkljiva do te mere, da je enostavno ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana kršitev po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odsotnost tožnice z dela od vključno 4. 7. 2020 šteti kot neopravičeno in da je tožnica z delom v drugi gostilni pred prenehanjem delovnega razmerja kršila konkurenčno prepoved po 40. členu ZDR-1 vsaj od 14. 7. 2020 do 26. 7. 2020. Iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 izhaja, da delodajalec ni vezan na noben rok za podajo izredne odpovedi in da mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Glede na navedeno je materialnopravno napačno razlogovanje sodišča prve stopnje v smeri, da je tožena stranka podala izredno odpoved prepozno. Drži, da je bila izredna odpoved podana dne 29. 7. 2020, torej tri dni po prenehanju delovnega razmerja, vendar glede na določbo drugega odstavka 110. člena ZDR-1, delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neopravičene odsotnosti z dela, v konkretnem primeru je to 4. 7. 2020, torej ko je bila tožnica še v delovnem razmerju s toženo stranko. Sicer pa je bila s sodbo VDSS ugotovljena nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je odločitev postala pravnomočna, torej je bila tožnica v delovnem razmerju tudi v času podaje izredne odpovedi. Tako je delovno razmerje tožnice trajalo tudi dne 29. 7. 2020, ko je bila tožnici vročena izredna odpoved. Opozarja, da je sodišče prve stopnje storilo pisno napako pri odmeri stroškov postopka.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je naslovno sodišče pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bila ta dana prepozno, po izteku odpovednega roka in je izredna odpoved bila tožnici vročena šele 31. 7. 2020 (vročilnica detektiva A. A. s.p.) in ne 29. 7. 2022. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen pri odločitvi o stroških postopka.

6. V sporni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič in ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2020 in pogodbo o zaposlitvi razvezalo z 31. 8. 2020 ter tožnici priznalo vse pravice iz delovnega razmerja od 4. 7. 2020 do vključno 31. 8. 2020, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 21. 5. 2020 in sodba je v tem delu pravnomočna.

7. Tožena stranka je tožnici dne 29. 7. 2020 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker tožnica najmanj pet dni zaporedoma (v času odpovednega roka po odpovedani pogodbi o zaposlitvi iz poslovnega razloga) ni prišla na delo, ne da bi toženo stranko obvestila o razlogih za svojo odsotnost. Tožena stranka je tožnici tudi očitala, da je tožnica v času odpovednega roka sklenila podjemno pogodbo v drugi gostinski organizaciji in je s tem kršila konkurenčno prepoved po 40. členu ZDR-1, v času od 14. 7. 2020 do 26. 7. 2020. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2020 sicer zakonita, če bi bila podana znotraj odpovednega roka, to je do 26. 7. 2020, ker pa je pogodba o zaposlitvi že prenehala na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2020 iz poslovnega razloga, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je ni bilo mogoče ponovno odpovedati.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, saj je tožena stranka z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2020 tožnici odpovedala delovno razmerje, ki ni več obstajalo (prenehalo je namreč 26. 7. 2020, ko se je iztekel 60-dnevni odpovedni rok po odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 5. 2020). Odpovedni rok, ki je na podlagi 95. člena ZDR-1 pričel teči naslednji dan po vročitvi odpovedi, torej 26. 5. 2020, se je iztekel 26. 7. 2020, in glede na to, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 29. 7. 2020 in tožnici vročila izredno odpoved dne 31. 7. 2020 (kar izhaja iz vročilnice detektiva A. A. s.p.), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pogodbe o zaposlitvi, ki je že prenehala veljati, ni mogoče ponovno odpovedati. Sicer pa je stališče, da pogodbe o zaposlitvi, ki je bila že odpovedana in je prva odpoved že pričela učinkovati, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na tak način odpoveduje, ne obstoji več, izhaja tudi iz primerljivih zadev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 195/2012 in VIII Ips 181/2017. 9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka s postopkom izredne odpovedi tožnici začela že dne 23. 7. 2020, ko je tožnici omogočila zagovor po drugem odstavku 85. člena ZDR-1, na podlagi vabila z dne 19. 7. 2020, in da je bilo v izredni odpovedi določeno, da učinkuje za nazaj (da delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neopravičene odsotnosti z dela, torej 4. 7. 2020). Navedeno ne vpliva na pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved tožene stranke nezakonita, ker so že nastopile vse posledice redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 26. 7. 2020. Tožena stranka ni mogla več izredno odpovedati delovnega razmerja tožnici, ker to ni več obstajalo.

10. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje, da iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 532/2021 izhaja, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita in da je v posledici navedenega delovno razmerje tožnici trajalo tudi po 26. 7. 2020. Sodišče ugotavlja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na stanje ob podani odpovedi in ne kasneje, glede na ugotovitve v sodnem postopku.

11. Pravilno pa opozarja tožena stranka na odmero stroškov postopka. Glede na odmero stroškov postopka, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožnici po Odvetniški tarifi in predloženim stroškovnikom, v 8. točki obrazložitve sodbe, znašajo stroški 1.149,26 EUR (in ne 1.1492,68 EUR, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje v izreku in obrazložitvi sodbe). Zato je pritožbeno sodišče spremenilo izrek o stroških postopka (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela (razen v neznatnem delu – stroški postopka), ter gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, ko delodajalec ne glede na izid spora krije svoje stroške postopka (peti odstavek 41. člena ZDSS-1), zato sama krije pritožbene stroške. Tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, zato krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. člen ZPP).