Jedro

Dobra vera je bila za priposestvovanje potrebna tako po pravilih ODZ kot ZTLR in sedaj SPZ. Mogoče je bilo priposestvovati le parcelo oziroma del parcele kot pridobitev lastninske pravice in ne kot pridobitev družbene lastnine v obliki imetništva pravice uporabe. ODZ tega ni poznal, saj ni bilo družbene lastnine; ZTLR pa je jasno določal, da se priposestvuje lastninska pravica in torej ne pravica uporabe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da je lastnica nepremičnine ID 000, k.o. X. (parcela 232 k.o. X.), tudi na deležu do 1/3, ki je vpisan v korist tožene stranke in je tako tožeča stranka lastnica parcele 232, k.o. X., do celote. Zahtevala je tudi od tožene stranke, da izstavi tožeči stranki za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katerega se bo na deležu do 1/3 nepremičnine iz 2. točke izreka vpisala kot lastnica tožeča stranka in plačilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Gre za sodbo presenečenja in tožeča stranka ni vedela, da bo sodišče zavrnilo zahtevek. V času med sklenjeno predpogodbo in pogodbo je prišlo do novih katastrskih odmer, ki je povzročil zaplet. To je potrdil tudi izvedenec P. Predpogodba in pogodba se nanašata na celotno parcelo 232, k.o. X., ki je bila predmet nakupa v celoti. Nepremičnina je bila v neposredni posesti tožeče stranke in tudi tretji so se obnašali tako. To je povedala pri M. Ž., ki je od tožeče stranke dobila zemljišče v najem. Stranki sta ves čas napačno označevali kot da gre za delež do 2/3 parcele 232. V pogodbi je tako jasno zapisano, kaj je predmet pogodbe, in tako je bilo tudi v naravi. Tožeča stranka je plačala celotno parcelo 232 in jo dobila v posest. Zaradi spremembe v katastru je prišlo do pomote. Zavezovalni posel je jasen. Zato ni bila potrebna izbrisna tožba, ampak mora prodajalka izdati dovolilo za vpis in to je tožena stranka. Sodišče se s to koncepcijo ni ukvarjalo in zato je sodba v tem delu brez obrazložitve. Sodišče bi moralo pojasniti, kako je odločilo o zahtevku na podlagi pravnega temelja za izročitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi veljavnega zavezovalnega pravnega posla. Sodba zavrača priposestvovanje 1/3 parcele. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno. Tožeča stranka ima od sklenitve pogodbe 12. 5. 1966 uporabo na celotni parceli, vanjo investira in se obnaša kot lastnica. Prodajalka se temu ni uprla in tudi tretji ne. Po določbah ODZ in kasneje ZTLR gre za zakonito in dobroverno posest, ki temelji na veljavnem pravnem naslovu. To je tudi že izrekla sodna praksa v zadevi I Cp 2906/2009 VSL. Sodišče zmotno meni, da naj bi tožeča stranka bila obveščena o sklepu zemljiškoknjižnega sodišča, kjer je pisalo, da je postala lastnica do 2/3. Sodišče prej ni omenilo tega dejstva in ni bilo izpostavljeno vprašanje, kdaj je bil sklep predložen tožeči stranki in kdo jo je s tem seznanil. Gre za sodbo presenečenja v tem delu in zato za kršitev ustavnih pravic. Sodišče bi moralo v okviru materialnega vodstva prav s tem seznaniti tožečo stranko. Sodišče bi moralo na glavni obravnavi slediti načelu kontradiktornosti in iskanju materialne resnice. Tožeča stranka nima podatkov, da bi bila s sklepom seznanjena. Tudi če bi bila, pa to ne vpliva na njeno dobrovernost. Tožeča stranka je bila ves čas prepričana, da je kupila celo nepremičnino. Gre le za napačno oznako parcele in sicer, da je to 2/3 parcele. Stanje je trajalo do leta 2010, ko je tožeča stranka ugotovila zmoto in poskušala zadevo sanirati z dogovorom. Zato je sodišče zmotno presojalo dobrovernost. Moralo bi upoštevati kritični čas, ki je bil bistveno manj bil formalen in vsi prenosi niso bili vpisani v zemljiško knjigo. Za udeležence v pravnem prometu pa je veljalo, da je odločilna posest in ne podatki v neažurni javni knjigi. Gre za zmoto, ki je bila opravičljiva. Naslovno sodišče uporabi napačno logiko. Najprej potrdi, da je bil predmet prodaje cela parcela 232 in akceptirana pomoto strank, nato pa očita tožeči stranki, da bi morala dobiti sklep o vpisu v zemljiško knjigo. To ni konsistentno. V spornem obdobju zemljiškoknjižni izpiski in podatki GURS niso bili vedno usklajeni in ažurni. Navaja obrazložitev sodbe II Ips 796/2008 Vrhovnega sodišča RS. Starejše zadeve je potrebo obravnavati manj strogo in s stališči uporabe. Šele Zakon o zemljiški knjigi iz leta 1995 se je pričelo utirjati spoznanje, da je potrebno nepremičninske posle dokončati z vpisom v zemljiško knjigo. Gre za preteklo obdobje. Dobrovernost je treba presojati bolj benevolentno. Tako je odločilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cp 164/2010. Tožeča stranka je bila res družbeno podjetje, vendar je imela pravico razpolage, voljo in moč do posesti nepremičnine. Z zaključkom lastninjenja 7. 11. 1997 je bilo treba ugotoviti, da je tožnica imela sporni delež v posesti dovolj časa, da ga je priposestvovala. Vključila je to tudi v otvoritveno bilanco in sicer celotno parcelo 232 in ne 2/3. 3. Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga zavrnitev. Opozarja, da je zemljiškoknjižni sklep priložila tožeča stranka v tožbi kot dokaz in iz tega izhaja, da je bila z njim seznanjena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ji je odvzelo možnost sodelovanja v postopku. To naj bi storilo sodišče s tem, ker ni sporočilo tožeči stranki na glavni obravnavi, da bo štelo za odločilno, da je tožeča stranka prejela sklep zemljiškoknjižnega sodišča o vpisu dveh tretjin sporne parcele v zemljiško knjigo. Meni, da gre za sodbo presenečenja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo opozarjala, da je bila tožeča stranka vpisana v zemljiško knjigo oziroma je imela pravico uporabe na dveh tretjinah parcele 232, k.o. X. Tožena stranka je tudi zatrjevala, da je tožeča stranka imela vpisano družbeno lastnino oziroma bila imetnica pravice uporabe in se pri tem sklicevala na listine tožeče stranke. Tožeča stranka pa je že k tožbi predložila sklep občinskega sodišča z dne 24. 12. 1971 in več zemljiškoknjižnih izpiskov. Tožena stranka pa se je v odgovoru na tožbo (list. št. 13) branila, da je bila geometrska odmera narejena v času pred podpisom prodajne pogodbe, da sta pravdni stranki želeli prenos le dveh tretjin nepremičnin in ne celotne parcele. Opozorila je tudi na poziv zemljiškoknjižnega sodišča k dopolnitvi vlog, kar je storila 29. 10. 1969 in navedla, da je pogodba sklenjena za dve tretjini nepremičnine. Tožena stranka je tudi prerekala dobrovernost posesti, ker je tožeča stranka ves čas vedela, da je postala zemljiškoknjižna lastnica samo do dveh tretjin. Ob taki trditveni podlagi tožeče stranke in zlasti ob obrambi tožene stranke, ki je trdila, da tožeča stranka ni bila dobroverna (ker je bil v pogodbi takšen zapis, da je prejela zemljiškoknjižni sklep sodišča in da je postala zemljiškoknjižna lastnica do dveh tretjih parcele), ne drži trditev tožeče stranke, da gre za sodbo presenečenja. Sodišče ne more in ne sme z materialnim vodstvom pravde posegati v jasno trditveno podlago tožeče stranke in obrambo tožene stranke. Materialno vodstvo pravde ni potrebno, če sta pravdni stranki že s svojimi navedbami dovolj obširno ponudili dejstva in dokaze, ki jih sodišče prve stopnje rabi za pravilno uporabo materialnega prava. Drugačno stališče bi pomenilo, da je sodišče lahko pristransko.

6. Pritožba še trdi, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ni obrazložena. Trdi, da sodišče ni obrazložilo pravne podlage pridobitve lastninske pravice na podlagi veljavnega zavezovalnega posla. Sodišče prve stopnje je obrazložilo to pravno podlago in sicer tako, da tožeča stranka v zavezovalnem poslu, to je v pogodbi z dne 12. 5. 1966, ni zapisala, da je predmet prodaje cela parcela 232, k.o. X., ampak le dve tretjini. Sodišče je to svojo odločitev obrazložilo tako, da je bila odmera parcele opravljena že v trenutku sklepanja pogodbe in da je bila tudi to njena prava volja pri sklepanju pravnega posla. Sodišče pravilno ugotavlja, da je iz 4. člena Prodajne pogodbe jasno, da je predmet prodaje tudi zemljišče. V dopolnilu (A4) pa sta se pravdni stranki 29. 10. 1969 dogovorili, da je pogodba sklenjena o prodaji oziroma nakupu dveh tretjih stanovanjske hiše, dvorišča, gospodarskega poslopja in travnika pri vl. št. 139, k.o. X. Na podlagi teh pogodb pa je zemljiškoknjižno sodišče s sklepom z dne 24. 12. 1971 vpisalo tožečo stranko do dveh tretjin kot imetnico pravice uporabe v korist tožeče stranke, na preostalem deležu do 1/3 pa je ostala lastnica babica tožene stranke, A. O. Sodišče prve stopnje sicer zapiše, da bi se dalo iz okoliščin sklepati, da sta stranki prodali oziroma kupili dve tretjine hiše, ki se nahaja na sporni parceli. Vendar nato ugotovi, da te nejasnosti stranki nista odpravili niti z dopolnitvijo z dne 29. 10. 1969, saj sta zapis dvotretjinski delež pustili in nista opredelili, da bi se vse katastrske kulture (hiša, dvorišče, gospodarsko poslopje in travnik) nanašale na pridobitev do 100 % oziroma v celoti. Glede na to, da je bila parcelacija že opravljena, je sodišče prve stopnje sklepalo, da je zemljiškoknjižno sodišče z jezikovno interpretacijo listin prišlo do sklepa, da je bila volja pravdnih strank takšna, kot je vpis v zemljiško knjigo. Sodišče je še ugotovilo, da je tekst pogodbe prispevala tožeča stranka in če je menila, da je kupila parcelo v celoti, ni bila zadosti skrbna, saj tega ni zapisala. Glede na sprejeti sklep in pripravo pogodbe je sodišče prve stopnje sklepalo, da tožeča stranka ni bila v dobri veri. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bila dobra vera za priposestvovanje potrebna tako po pravilih ODZ kot ZTLR in sedaj SPZ. Pravilno je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bilo mogoče priposestvovati le parcelo oziroma del parcele kot pridobitev lastninske pravice in ne kot pridobitev družbene lastnine v obliki imetništva pravice uporabe. ODZ tega ni poznal, saj ni bilo družbene lastnine; ZTLR pa je jasno določal, da se priposestvuje lastninska pravica in torej ne pravica uporabe.

7. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da zavezovalni posel ni takšen, ki bi dopuščal vpis lastninske pravice v korist tožeče stranke. Pritožbeno sodišče še odgovarja, ko je zavezovalni pravni posel res takšen, da dopušča pridobitev lastninske pravice, ni treba tožbenega zahtevka na izstavitev listine (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje tudi pravilno presoja, da ob ugotovljenem dejanskem stanju (ob tem, da je tožeča stranka pripravlja tekste pogodb in dopolnila), ni mogoče slediti tožeči stranki, da je bila ves čas dobroverna in da je od vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo do zavračanja tožene stranke za „ureditev zemljiške knjige“ dobroverna. Tudi v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je tožeča stranka imela v celoti sporno parcelo v posesti, na to ne more vplivati. Element dobrovernosti je tako pomemben, da ga ni mogoče preskočiti. Ne gre samo za dejstvo, da je tožeča stranka prejemala zemljiškoknjižne sklepe, na katere se tudi že v tožbi sklicuje. Gre tudi za dejstvo, da je tožeča stranka pripravljala osnutke pogodb in dopolnila in da ni zapisano, da bi tožeča stranka pridobila v celoti parcelo 232. Treba je tudi ugotoviti, da v bistvu tožeča stranka želi, da bi se vpisala razdeljena parcela oziroma novonastala parcela 232 v korist tožeče stranke ob tem, da v času sklepanja pravnega posla (tako predpogodbe kot pogodbe z dopolnilom) ni kupovala cele hiše, ampak dve tretjini stanovanjske hiše. Smiselno gre za trditev, da so pravdne stranke razdružile parcelo, ki je pod stanovanjsko hišo, niso pa etažirale stanovanj v stanovanjski hiši. Med strankama ni spora o tem, da je v dveh tretjinah hiše (v naravi) posest in lastnina tožeče stranke, na eni tretjini pa je lastnica tožena stranka. Če bi držala teorija tožeče stranke, takrat bi pravdni stranki morali razdeliti stanovanjsko hišo etažno, razdeliti tudi zemljišče (kar sta sicer tudi storili) in nato vpisati novo nastalo parcelo in etažo po tedaj veljavnem Zakonu o lastnini na delih stavb (Ur. l. FLRJ št. 16/59), ki je etažno lastnino v celoti uredil in je urejal tudi vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo. V času sklepanja pogodb (ko so veljala pravna pravila ODZ), pa če ni bilo oblikovane etažne lastnine, je veljalo načelo superficije solo cedit. Dokler objekt ni etažiran, objekt v skladu z načelom superficije solo cedit deli usodo zemljišča. Tako se izkaže, da ne gre za „opravičljivo zmoto“ v času, ko je bilo sklepanje pravnega posla in vpisa v zemljiško knjigo. Če v času sklepanja pravnega posla ne bi bilo možno, da bi imeli lastnino na delih stavb, tedaj bi šlo za opravičljivo zmoto, kot je bilo v primerih, na katere se sklicuje pritožba. V konkretnem primeru pa je treba upoštevati čas in kraj sklepanja pogodb, vpisa v zemljiško knjigo in nenazadnje dejstva, da je pogodbo pripravila tožeča stranka. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da gre za enega tistih primerov, ko je mogoče odstopanje od načela zaupanja v zemljiško knjigo. Zato pritožba nima prav, ko trdi, da sodišče prve stopnje zmotno interpretira predložene listine, in da je predmet prodaje cela parcela 232 ter da gre pri izpuščeni eni tretjini za pomoto v označbi prodanega predmeta, saj se iz pogodb ne da sklepati, da gre za logiko, ki jo ponuja tožeča stranka. Le v odgovor na pritožbene navedbe je treba opozoriti, da sta pravdni stranki v 4. členu predpogodb, kjer je govora o zemljišču, zapisali, da je predmet odkupa tudi zemljišče pod stavbo in skladišče ter del dvorišča in vrta. To naj bi bilo razvidno iz priložene delilne kopije. V pogodbi, ki je bila zapisana po delitvi parcele v naravi, pa je ponovno v 4. členu povzet 4. člen iz predpogodbe, le da je v končni pogodbi pripisano, da je izmera zemljišča 1508 m2. V 8. členu pa je zapisano, da se bodo še izvajale potrebne meritve zemljišča in da bo sklenjena dokončna pogodba v tem delu (člen 8 pogodbe). Po končni pogodbi pa sta pravdni stranki sklenili le dopolnilo (A4), iz katerega pa ne sledi, da je bila v celoti kupljena parcela 232. 8. Pritožba še opozarja, da je odločilno, da je tožeča stranka v postopku lastninjenja celotno parcelo 232 vnesla v cenitev oziroma otvoritveno bilanco (A27). Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da to ni pravno relevantno. Pritožbeno sodišče pa le v odgovor na pritožbene navedbe opozarja, da je v predloženi listini tožeče stranke parc. št. 232 označena v izmeri 1447 m2, kar tudi ne ustreza trditvam tožeče stranke o izmeri parcele, ki naj bi bila predmet prodaje v celoti (1508 m2). Odločilno je, kar je pravilno štelo sodišče prve stopnje, da je prišlo do vpisa v zemljiško knjigo na način, da je tožeča stranka imela vpisano pravico uporabe vse do lastninjenja podjetja v družbeni lastnini in da je pravilno šteti, da kljub nesporni posesti tožeča stranka ni bila dobroverna.

9. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb ZPP, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, na katere opozarja pritožba, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena in 154. člena ZPP. Pritožnik ni uspel, navedbi tožene pa niso pripomogle k rešitvi zadeve.