Jedro

19.Stranki z interesom A., d.o.o. in B. B. v dveh pripravljalnih vlogah vztrajata pri navedbah v odgovoru na tožbo in izpostavljata, da je tožeča stranka v postopku omejitve lastninske pravice ves čas poudarjala nujo po spoštovanju načela zakonitosti in vezanost upravnih organov na relevantni prostorski akt, ki je bil po izrecnih stališčih tožeče stranke v upravnem postopku veljaven in zakonit. Sedaj pa se tožeča stranka v nasprotju s prejšnjimi ravnanji sklicuje na načelo ekonomičnosti in upravnima organoma očita, da nista postopala na način, ki je diametralno nasproten temu, za kar se je tožeča stranka zavzemala skozi celoten postopek v glavni upravni stvari, kar po njuni oceni predstavlja zlorabo procesnih pravic. Zavračata tudi navedbe tožeče stranke, da naj bi ji predmetni postopek povzročal škodo in oviral njeno delovanje, pri čemer poudarjata, da je tako upravni postopek kot tudi postopek upravnega spora sprožila tožeča stranka sama.

32.Sodišče je strankama z interesom A., d.o.o. in B. B. priznalo stroške ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki je veljala v času, ko je bilo delo opravljeno, in vrednosti točke odvetniške storitve 0,60 EUR, ki velja v času odločanja sodišča (prvi odstavek 13. člena OT v zvezi z drugim odstavkom 12. člena OT). Sodišče je tako priznalo za odgovor na tožbo z dne 29. 9. 2021 priglašenih 500 točk (2. alineja 1. točke tar. št. 30 OT), za prvo pripravljalno vlogo z dne 29. 7. 2023 500 točk (prva alineja 2. točke v zvezi z drugo alinejo 1. točke tar. št. 34 OT) in za drugo pripravljalno vlogo z dne 26. 7. 2024 250 točk (druga alineja 2. točke v zvezi z drugo alinejo 1. točke tar. št. 34 OT). Pri priznanju stroškov je sodišče upoštevalo, da se je stranka z interesom v vseh navedenih vlogah vsebinsko opredelila do navedb tožeče stranke in jih je zato štelo kot koristne za postopek. Od skupno 1250 točk oziroma 750,00 EUR je sodišče obračunalo materialne stroške v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk (20 točk; tretji odstavek 11. člena OT) in 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk (2,5 točke; tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša 22,5 točk oziroma 13,50 EUR. K znesku 763,50 EUR je bilo treba prišteti še 22% DDV, saj je odvetnica F. F. zavezanka za plačilo DDV. Skupni priznani znesek tako znaša 931,47 EUR, kar je tožeča stranka dolžna povrniti stranki z interesom v roku 15 dni od prejema sodbe.

8.Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu zoper 3. točko, 5.a točko in 5.d točka prvostopenjskega sklepa in zoper 2., 3. in 4. točko drugostopenjske odločbe, in sicer zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je prvostopenjski organ z odločbo št. 352-43/2013-146(0309) z dne 22. 6. 2016 njenemu predlogu za omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist za zemljišču parc. št. 1099/3, k. o. ..., v celoti ugodil. Navedeno odločbo je potrdil tudi drugostopenjski organ, s čimer je le-ta postala dokončna. Naslovno sodišče pa je nato s sodbo II U 439/2016-19 z dne 4. 6. 2018 navedeno odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, saj je ugotovilo, da je Uredba o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV Murska Sobota - Mačkovci (v nadaljevanju: Uredba), v delu, ki se nanaša na parc. št. 1099/2 in posledično tudi na parc. št. 1099/3, k. o. ..., v neskladju z določbo 32. člena ZUreP-1, kar dejansko pomeni, da je v tem delu tudi v nasprotju z določbo tretjega odstavka 153. člena Ustave RS. Sprejeta Uredba je namreč po javni razgrnitvi in obravnavi deloma spremenila prvotno predvideno ureditveno območje državnega lokacijskega načrta tako, da je predvidela potek trase tudi po zemljišču parc. št. 1099/2, k. o. ..., torej tudi po parc. št. 1099/3, kar predstavlja nov poseg v prostor, ki ni bil javno razgrnjen in obravnavan. Naslovno sodišče je pri tem še ugotovilo, da ko bo odpravljena delna nezakonitost oziroma protiustavnost Uredbe o državnem lokacijskem načrtu, bodo ponovno izpolnjeni vsi pogoji za omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist v korist tožeče stranke. Posledično meni, da je krivdo za uspeh v upravnem postopku mogoče pripisati izključno Republiki Sloveniji, ki je napačno vodila ves postopek sprejetja Uredbe, glede katere je sama upravičeno menila, da izpolnjuje vse predpisane pogoje.

V obravnavanem primeru se stroški postopka, odmerjeni z izpodbijanim sklepom, nanašajo na postopek omejitve lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist, ki ga je predlagala tožeča stranka. Ker je šlo za postopek omejitve lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist, voden na podlagi 110. člena ZUreP-1, ki je predstavljal pravno podlago za odločanje o zahtevku, so po presoji sodišča brezpredmetne navedbe tožeče stranke, da naj (trenutno) na spornem delu trase daljnovoda ne bi predstavljala razlastitvenega upravičenca. Pri uporabi pravne podlage glede odločanja o stroških je namreč odločilna vrsta postopka in ne sam razlog za zavrnitev zahtevka.

Glede pravočasnosti tožbe

Samo dejstvo, da sta stranki z interesom v postopku omejitve svoje lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist zasledovali svoje legitimne interese (t. j. nasprotovanje omejitvi njune lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist) in v podkrepitev svojih navedb predlagali izvedbo dokazov, ki jih je upravni organ nato tudi izvedel, po presoji sodišča še ne pomeni krivdne oziroma povzročitve stroškov iz nagajivosti.

9.V zvezi z navedbo drugostopenjskega organa, da je kot pravno podlago za naložitev stroškov v predmetni zadevi treba upoštevati določbo sedmega odstavka 110. člena ZUreP-1 namesto 114. člena ZUP (glede na uspeh v postopku, kot je odločil prvostopenjski organ), tožeča stranka poudarja, da glede na odločitev naslovnega sodišča, da je potek trase tudi po zemljišču parc. št. 1099/2 in 1099/3, k. o. ..., nezakonit in protiustaven, to dejansko pomeni, da (trenutno) na tem delu (za razliko od preostalih območij, ki niso sporna) sama ne predstavlja razlastitvenega upravičenca. Vsled navedenega meni, da bi moral upravni organ o stroških postopka odločiti na podlagi 113. člena ZUP. Izpostavlja, da prvostopenjski organ za zavrnitev zahtevka za ustanovitev služnosti v javno korist ni potreboval prav nobenega od številnih pridobljenih izvedeniških mnenj, torej niti tistih, ki jih je naročil sam, niti tistih, ki sta jih nasprotni stranki samoiniciativno vlagali v spis prvostopenjskega organa. Prvostopenjski organ je namreč zahtevek za ustanovitev služnosti v javno korist zavrnil izključno na podlagi ugotovitve naslovnega sodišča, da je del Uredbe v nasprotju z Ustavo RS.

33.Obresti od zneska priznanih stroškov je sodišče stranki z interesom prisodilo od dneva zamude, tožeča stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

20.Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožba v upravnem sporu pravočasna. Iz vročilnice, ki se nahaja v upravnem spisu, je namreč razvidno, da je bila drugostopenjska odločba pooblaščencem tožeče stranke osebno vročena dne 3. 6. 2021. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe bi se tako iztekel 3. 7. 2021, ker pa je bil zadnji dan roka sobota, se je rok, skladno četrtim odstavkom 111. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, iztekel s pretekom prvega prihodnjega delovnika, t. j. v ponedeljek, 5. 7. 2021. Na navedeni datum je tožeča stranka pri naslovnem sodišču vložila tožbo, ki jo je poslala s priporočeno pošto. V skladu z drugim odstavkom 112. člena ZPP je tako sodišče štelo, da je bila tožba vložena z dnem 5. 7. 2021, torej znotraj zakonskega 30-dnevnega roka za vložitev tožbe. Glede sklicevanja prvostopenjskega organa na odgovor sodišča glede sprožitve upravnega spora, ki je zajemalo stanje do vključno 7. 7. 2021, pa sodišče še zgolj pojasnjuje, da je naslovno sodišče tožbo prejelo 8. 7. 2021 (kot je razvidno iz dohodne štampiljke na tožbi), in sicer je bila tožba prejeta na sedežu sodišča, od koder so tožbo odstopili na Zunanji oddelek v Mariboru (dohodna štampiljka 9. 7. 2021).

Izrek

10.Tožeča stranka nadalje poudarja, da je Upravno sodišče RS v številnih sodbah zavzelo stališče, da se stranki, ki je zavezanec za povrnitev stroškov, lahko v plačilo naložijo le potrebni oziroma upravičeni stroški. Upravni organ pa je v predmetni zadevi izvajal številne dokaze z izvedenci, ki se nanašajo na dokazovanje pravno nerelevantnih dejstev, saj bi organ moral sprejeti svojo odločitev takoj za tem, ko se je z Uredbo seznanil. Če organ sam povzroči nezakonitost, potem pa kritje stroškov naloži udeležencem postopka, je taka odločitev absurdna, če ne protiustavna, saj ima vsak v skladu s 26. členom Ustave RS pravico do povrnitve škode, ki mu jo pri opravljanju službe povzroči državni organ. Prvostopenjski organ je tako ravnal v nasprotju z načelom ekonomičnosti in splošno sprejetim stališčem sodne prakse s tem, ko je izvedel številne nerelevantne dokaze, stroške takšnega postopka pa v celoti prevalil na predlagatelja (tožečo stranko). Nenazadnje pa je prvostopenjski, kasneje pa tudi drugostopenjski organ, svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka za ustanovitev služnosti v javno korist povsem napačno oprl na izvedbo meritev in izračun podjetja D. v znesku 2.400,00 EUR in izvedensko mnenje strokovnega pomočnika, izvedenca E. E., v znesku 1.398,12 EUR, zgolj iz razloga, ker naj bi se te nanašale konkretno na nepremičnino, parc. št. 1099/3, k. o. ... Drugostopenjski organ sam priznava, da navedena strokovnjaka nista bila postavljena in imenovana z odredbo upravnega organa, prav tako pa v ničemer nista pripomogla k rešitvi konkretnega primera. Služnostna upravičenca bi namreč lahko po tej miselnosti predložila številna izvedenska mnenja in izračune, vsi ti pa bi bili priznani že pod pogojem, da bi se na konkretni primer nanašali, in to kljub temu, da je jasno, da je bil zahtevek za ustanovitev služnosti v javno korist zavrnjen izključno iz razloga nasprotja Uredbe z Ustavo RS.

Glede neizvedbe glavne obravnave

I.Tožba se zavrne.

K I. točki izreka:

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

34.Sodišče je, skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (potek postopka omejitve lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist, ki je v celoti razviden iz upravnega spisa, dejstvo, da upravni organ odločitve o predlogu ni oprl na izvedenska mnenja, in sama višina nastalih stroškov), med strankami ni bilo sporno, temveč je šlo v predmetni zadevi zgolj za presojo pravilne uporabe materialnega prava glede zavezanca za plačilo stroškov.

11.Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

21.Tožba ni utemeljena.

III.Tožeča stranka je dolžna strankama z interesom A., d.o.o., ..., in B. B., ..., povrniti stroške postopka v višini 931,47 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

22.Predmet presoje sta v obravnavani zadevi tako prvostopenjski sklep (v 3. točki, 5.a točki in 5.d točki izreka) kot tudi drugostopenjska odločba (v 2., 3. in 4. točki izreka), in sicer tožeča stranka izpodbija navedena akta v delih, v katerih ji je bilo naloženo plačilo stroškov postopka (že izplačana izvedenina C. v znesku 4.684,80 EUR, že izplačana izvedenina Č. v znesku 1.487,41 EUR, stroški pravnega zastopanja družbe A., d.o.o. in B. B. v znesku 7.386,86 EUR, strošek nagrad za opravljeno delo strokovnih pomočnikov služnostnih zavezancev, podjetja D. in izvedenca E. E., v znesku 3.798,12 EUR, povrnitev stroškov pritožbenega postopka družbi A., d.o.o. v znesku 290,36 EUR, plačilo stroškov izdelave dodatnega izvedeniškega mnenja Č., v znesku 424,46 EUR, povrnitev takse v znesku 36,24 EUR družbi A., d.o.o. in B. B., ter ugotovitev o vrnitvi preostanka predujma v znesku 17,79 EUR na fiduciarni račun pooblaščenke služnostnih zavezancev).

Navedbe tožene stranke

-------------------------------

Obrazložitev

23.Tožeča stranka se s plačilom navedenih stroškov ne strinja iz razloga, ker so se vsi izvedeni dokazi nanašali na dokazovanje dejstev, na katera upravni organ ni oprl svoje odločitve, saj je bil zahtevek za omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist na zemljišču parc. št. 1099/3, k. o. ..., zavrnjen izključno na podlagi ugotovitve naslovnega sodišča v sodbi II U 439/2016-19 z dne 4. 7. 2018, da je del Uredbe o državnem lokacijskem načrtu v nasprotju z določbo 32. člena ZUreP-1 oziroma Ustavo RS. Tožeča stranka tako meni, da gre za krivdo države oziroma da bi morali stroške postopka, na podlagi tretjega odstavka 113. člena ZUP, kriti stranki z interesom A., d.o.o. in B. B.

Potek upravnega postopka

1Vsi naslovi, podatki in roki za plačilo ter določitev teka zakonskih zamudnih obresti so podrobno določeni tako v prvostopenjskem sklepu kot tudi v drugostopenjski odločbi, zato jih sodišče iz razloga večje preglednosti predmetne sodbe v nadaljevanju ni podrobneje povzemalo, saj navedena dejstva med strankami niso sporna.

Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis, skupaj s priloženim stališčem prvostopenjskega organa, ki ga je sodišče smiselno štelo kot odgovor na tožbo. Prvostopenjski organ predlaga preveritev pravočasnosti tožbe, sicer pa se zavzema za zavrnitev tožbenega zahtevka. Izpostavlja, da je predmetni upravni postopek nesporno sprožila tožeča stranka, in ker je bil njen zahtevek v celoti zavrnjen, je dolžna nositi stroške postopka. Brezpredmetno pa je sklicevanje na krivdo Republike Slovenije. Pojasnjuje, da je upravni organ pri odmeri stroškov upošteval tako napotila upravnega sodišča in pritožbenega organa kot tudi vse relevantne predpise in v nobenem primeru ni kršil načela ekonomičnosti postopka, poleg tega pa tožeča stranka tudi ni nasprotovala izvedbi predlaganih dokazov.

Upravna enota (UE) Murska Sobota je s sklepom št. 352-43/2013-219(0312) z dne 6. 5. 2020 odločila, da je C. upravičen do povrnitve stroškov izdelave izvedeniškega mnenja v znesku 4.684,80 EUR, ki so bili izvedencu že plačani 20. 7. 2015 iz založenih sredstev predujma (1.a točka izreka); stroške izvedenca plača tožeča stranka v enkratnem znesku 4.684,80 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa (1.b točka). Nadalje je odločila, da je Č. upravičen do stroškov izdelave izvedeniškega mnenja v znesku 1.487,41 EUR, ki so bili izvedencu že plačani 20. 1. 2016 iz založenih sredstev predujma (2.a točka); stroške izvedenca plača tožeča stranka v enkratnem znesku 1.487,41 EUR (2.b točka). V 3.a točki izreka je odločila, da je Č. upravičen do povrnitve stroškov izdelave dodatnega izvedeniškega mnenja v znesku 424,46 EUR; stroške izvedenca plača tožeča stranka v enkratnem znesku 4.684,80 EUR (3.b točka); stroške v znesku 424,46 EUR izvedencu nakaže UE Murska Sobota v roku 15 dni od vročitve tega sklepa (3.c točka). V 4. točki izreka sklepa je nadalje odločeno: a) A., d.o.o. (v nadaljevanju: A., d.o.o.) in B. B. (služnostna zavezanca) sta upravičena do povrnitve stroškov zastopanja in strokovnih pomočnikov v znesku 11.184,98 EUR; b) stroške za zastopanje služnostnih zavezancev in njihovih strokovnih pomočnikov plača tožeča stranka v enkratnem znesku 11.184,98 EUR; c) stroške za pravno zastopanje in strokovne pomočnike služnostnih zavezancev v znesku 8.725,16 EUR nakaže UE Murska Sobota na račun družbe A., d.o.o.; d) stroške za pravno zastopanje in strokovne pomočnike služnostnih zavezancev v znesku 2.459,82 EUR nakaže UE Murska Sobota na račun B. B. V 5.a točki izreka sklepa je navedeno, da sta A., d.o.o. in B. B. upravičena do povrnitve takse v znesku 36,24 EUR, ki je bila že vrnjena na fiduciarni račun njune pooblaščenke, v 5.b točki pa, da je A., d.o.o. upravičen do povrnitve založenega predujma v znesku 6.172,21 EUR. V 5.c točki sklepa je določeno, da UE Murska Sobota nakaže predujem v znesku 6.172,21 EUR družbi A., d.o.o., medtem ko je bil preostanek predujma v znesku 17,79 EUR, ki sta ga založila služnostna zavezanca, s strani UE Murska Sobota že vrnjen dne 27. 2. 2019 na fiduciarni račun njune pooblaščenke (5.d točka). V ostalem se zahtevek A., d.o.o. in B. B. za povrnitev stroškov zavrne (6. točka izreka sklepa).

24.Skladno s prvim odstavkom 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Kadar povzroči kakšen udeleženec stroške v postopku po svoji krivdi ali iz nagajivosti, jih krije sam, ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena (tretji odstavek 113. člena ZUP). V prvem odstavku 114. člena ZUP pa je določeno, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi se interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Če je v takem primeru katera od strank deloma zmagala s svojim zahtevkom, trpi del stroškov sorazmerju s tistim delom svojega zahtevka, s katerim ni zmagala. Če v postopek vstopi stranski udeleženec, krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. Če pa je s svojim zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel, razen osebnih stroškov.

2Skladno s četrtim odstavkom 105. člena ZUreP-1 plača razlastitveni upravičenec odškodnino in stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom. Sedmi odstavek 110. člena ZUreP-1 pa (med drugim) določa, da se glede drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, smiselno uporabljajo določbe tega člena o razlastitvi.

Navedbe strank z interesom

Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa odločil o vseh stroških, ki so nastali strankam, izvedencem, strokovnim pomočnikom in pooblaščencem v postopku omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist na zemljišču parc. št. 1099/3, k. o. ... Pri odločitvi je upošteval napotila iz odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35021-15/2015-56 z dne 17. 7. 2019, izid postopka oziroma uspeh strank, priglašene stroške izvedencev, neupravičene takse in višino plačanega predujma. Pojasnil je tudi, da je upravni organ med postopkom izdal sklepe, s čim in kako bo izvedel dokazovanje. Z namenom dokazovanja dejanskega stanja je izdal ustrezne sklepe in izvedencema (C. in Č.) naložil izvedeniško delo. Ker se A., d.o.o. in B. B., kot služnostna zavezanca, z ugotovitvami nista strinjala, sta v spis vlagala nasprotna mnenja, ki sta jih pridobila od drugih strokovnjakov, upravni organ pa je priznal tudi stroške strokovnih pomočnikov, ki so se konkretno nanašali na postopek omejitve lastninske pravice v javno korist za obravnavano nepremičnino ter so pripomogli k ugotavljanju pravilnega in popolnega dejanskega stanja. Ostale priglašene stroške pa je upravni organ zavrnil in njihovo zavrnitev tudi pojasnil.

25.V obravnavanem primeru se stroški postopka, odmerjeni z izpodbijanim sklepom, nanašajo na postopek omejitve lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist, ki ga je predlagala tožeča stranka. Ker je šlo za postopek omejitve lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist, voden na podlagi 110. člena ZUreP-1, ki je predstavljal pravno podlago za odločanje o zahtevku, so po presoji sodišča brezpredmetne navedbe tožeče stranke, da naj (trenutno) na spornem delu trase daljnovoda ne bi predstavljala razlastitvenega upravičenca. Pri uporabi pravne podlage glede odločanja o stroških je namreč odločilna vrsta postopka in ne sam razlog za zavrnitev zahtevka, zato je utemeljeno stališče drugostopenjskega organa, da je v predmetni zadevi treba upoštevati določbo sedmega odstavka 110. člena ZUreP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 105. člena ZUreP-1 namesto 114. člena ZUP (glede na uspeh v postopku, kot je odločil prvostopenjski organ, kar pa ni odločilno, saj je v vsakem primeru zavezanec za plačilo stroškov tožeča stranka). Da določba sedmega odstavka 110. člena ZUreP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 105. člena ZUreP-1 napram določbi 113. člena ZUP predstavlja lex specialis, pa je tudi sicer že ustaljeno stališče sodne prakse Upravnega sodišča RS.

Zoper navedeni sklep sta vložili pritožbo tako tožeča stranka kot tudi pritožnici A., d.o.o. in B. B. (v predmetni zadevi stranki z interesom). Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za naravne vire in prostor) je z odločbo št. 35021-15/2015-2550-63 z dne 31. 5. 2021 pritožbo tožeče stranke zavrnilo (1. točka izreka drugostopenjske odločbe), v 2. točki odločbe pa je deloma ugodilo pritožbi A., d.o.o. in B. B. ter izpodbijani prvostopenjski sklep v točkah 1., 2., 4., 5.b in 5.c izreka odpravilo ter nadomestilo z novimi točkami izreka, ki glasijo:

3Prim. sodbe II U 24/2016-13 z dne 18. 5. 2017, I U 275/2014 z dne 1. 7. 2024, I U 408/2014 z dne 4. 11. 2014, I U 500/2014 z dne 11. 11. 2014, I U 1156/2014 z dne 20. 1. 2015 idr.

13.V skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) je sodišče tožbo vročilo v odgovor strankam z interesom A., d.o.o., B. B., C. ter Č. (slednja odgovora na tožbo nista podala).

26.Glede samega poteka postopka omejitve lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist sodišče pojasnjuje, da je, skladno z načelom zakonitosti, ki je, kot eno temeljnih načel upravnega postopka, uzakonjeno v 6. členu ZUP, organ v upravni zadevi dolžan odločati po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Upravni organ torej nima pooblastila za uporabo instituta exceptio illegalis, temveč je to pooblastilo pridržano sodišču, pri čemer je naslovno sodišče v sodbi II U 439/2016-19 z dne 4. 7. 2018 navedeni institut v zvezi z Uredbo tudi uporabilo, kar pa je bilo po tem, ko je upravni organ, skladno z načelom materialne resnice, izvajal dokazni postopek. Stranki z interesom A., d.o.o. in B. B. sta sicer že od samega začetka postopka nasprotovali veljavnosti Uredbe, čemur upravni organ zaradi vezanosti na načelo zakonitosti ni sledil, obenem pa sta predlagali dokaze za ugotovitev vpliva elektromagnetnega sevanja daljnovoda 2 x 110 kV Murska Sobota-Mačkovci na okolico, kar je bilo nato tudi predmet izvajanja dokaznega postopka s postavitvijo dveh izvedencev in predložitvijo strokovnih mnenj strokovnih pomočnikov strank z interesom A., d.o.o. in B. B. Samo dejstvo, da sta navedeni stranki z interesom v postopku omejitve svoje lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist zasledovali svoje legitimne interese (t. j. nasprotovanje omejitvi njune lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist) in v podkrepitev svojih navedb predlagali izvedbo dokazov, ki jih je upravni organ nato tudi izvedel, pa po presoji sodišča še ne pomeni krivdne oziroma povzročitve stroškov iz nagajivosti v smislu tretjega odstavka 113. člena ZUP. Enako velja tudi za stroške strokovnih pomočnikov stranke, D. in E. E., s pomočjo katerih sta se stranki z interesom A., d.o.o. in B. B. lahko konkretizirano opredelili do izvedenskih mnenj, pridobljenih po odredbi upravnega organa, za kateri je upravni organ pravilno presodil, da se nanašata konkretno na parcelo št. 1099/3, k. o. ... Posledično je tudi te stroške, ob upoštevanju prvega odstavka 113. člena ZUP (ki med stroške postopka, med drugim, uvršča tudi strokovno pomoč), mogoče upravičeno šteti kot stroške postopka, ki jih je, skladno s sedmim odstavkom 110. člena ZUreP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 105. člena ZUreP-1, dolžna povrniti tožeča stranka.

"1. a) Družba A., d.o.o. je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 4.684,80 EUR, ki predstavlja znesek izplačane izvedenine C. b) Stroške v enkratnem znesku 4.684,80 EUR je dolžna plačati tožeča stranka na račun družbe A., d.o.o.

4Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. Polonca Kovač in Erik Kerševan, 1. knjiga, 1. do 124. člen, Uradni list RS, 2020, str. 103.

14.Stranki z interesom A., d.o.o. in B. B. se v odgovoru na tožbo zavzemata za zavrnitev tožbenega zahtevka in povrnitev stroškov postopka. Navajata, da je v glavni stvari omejitve njune lastninske pravice upravni organ odločal trikrat, pri čemer podrobno povzemata potek celotnega upravnega postopka in poudarjata, da bi jima bila tožeča stranka že ob upoštevanju splošnega načela uspeha pri odločanju o stroških postopka dolžna povrniti stroške zastopanja in ostale potrebne stroške, kot določa 114. člen ZUP. Menita, da je bil prvostopenjski organ pri odločanju o stroških postopka dolžan upoštevati tudi določbo sedmega odstavka 110. člena ZUreP-1 v povezavi s četrtim odstavkom 105. člena ZUreP-1 in v zvezi s tem ustaljeno sodno prakso Upravnega sodišča RS, skladno s katero gre pri ureditvi po ZUreP-1 za specialno ureditev. Tožeča stranka bi jima bila torej tudi v primeru, če bi uspela s predlogom za omejitev lastninske pravice (kar ni), dolžna povrniti vse stroške postopka, toliko bolj pa to velja v primeru, ko je bil njen predlog pravnomočno zavrnjen.

2. a) Družba A., d.o.o. je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 1.487,41 EUR, ki predstavlja znesek izplačane izvedenine Č. b) Stroške v enkratnem znesku 1.487,41 EUR je dolžna plačati tožeča stranka na račun družbe A., d.o.o.

27.Kar se tiče navedb tožeče stranke, da je mogoče krivdo za neuspeh pripisati izključno Republiki Sloveniji, ki je odgovorna za nezakonitost Uredbe, sprejete v nasprotju z določbo 32. člena ZUreP-2 oziroma Ustavo RS, kakor tudi navedbe, da upravni organ pri vodenju postopka naj ne bi ustrezno upošteval načela ekonomičnosti, sodišče, ob upoštevanju citiranih določb glede povrnitve stroškov postopka, meni, da navedene okoliščine ne morejo vplivati na sámo odločitev o stroških postopka, temveč je morebitna odškodninska odgovornost države lahko podlaga za tožbo v pravdnem postopku, torej predmet drugega (ločenega) postopka.

4. a) Družba A., d.o.o. in B. B. sta upravičena do povrnitve stroškov pravnega zastopanja v višini 7.386,86 EUR. b) Stroške za pravno zastopanje v znesku 7.386,86 EUR je dolžna plačati tožeča stranka, in sicer v znesku 4.927,04 EUR na račun družbe A., d.o.o., ter v znesku 2.459,82 EUR na račun B. B.

5Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013.

15.Stranki z interesom A., d.o.o. in B. B. nadalje navajata, da ne drži, da bi Upravno sodišče RS kjerkoli v sodbi II U 439/2016 z dne 4. 7. 2018 zapisalo, da ko bo odpravljena delna nezakonitost in neustavnost Uredbe, bodo ponovno izpolnjeni vsi pogoji za omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist, temveč je Upravna enota Murska Sobota v odločbi št. 352-43/2013-175(0309) z dne 17. 12. 2018 tožeči stranki pojasnila, da bo v primeru sprejetja spremembe Uredbe, po kateri bi trasa daljnovoda še vedno potekala po parceli št. 1099/3, k. o. ... morala sprožiti nov postopek omejitve lastninske pravice, kar pa v ničemer ne vpliva na njeno obveznost povrnitve stroškov pravnomočno zaključenega postopka. Izpostavljata tudi, da je za odločitev o stroških postopka nerelevantno prizadevanje tožeče stranke prevaliti krivdo za nastalo situacijo na Republiko Slovenijo, saj je postopek omejitve lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist sprožila tožeča stranka, ki pa v postopku ni uspela.

28.Glede na vse navedeno, sodišče zaključuje, da sta prvostopenjski sklep in odločba drugostopenjskega organa, v izpodbijanih delih, pravilna in zakonita, zato je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

5. a) Družba A., d.o.o. je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 3.798,12 EUR, ki predstavlja strošek nagrad za opravljeno delo strokovnih pomočnikov služnostnih zavezancev, podjetja D. in izvedenca E. E. b) Stroške v znesku 3.798,12 EUR je dolžna plačati tožeča stranka na račun družbe A., d.o.o.

K II. točki izreka:

16.Stranki z interesom A., d.o.o. in B. B. še navajata, da je upravni organ izvajal dokaz z izvedencem za elektromagnetno sevanje in z izvedencem medinske stroke, pri čemer sta se bili dolžni v zvezi z izvedenskimi mnenji tudi opredeliti, česar pa kot laika nista mogli storiti same, temveč sta za to potrebovali pomoč strokovnega pomočnika. Da so stroški strokovne pomoči stroški stranke, do povračila katerih je stranka upravičena, je stališče pravne teorije in sodne prakse. Upravni organ je na obravnavi 30. 6. 2015 pojasnil, da je na prostorski akt vezan in da razlogov v zvezi z neustavnostjo Uredbe ne bo obravnaval ter je nadaljeval postopek z obravnavo pripomb na izvedensko mnenje, šele po napotilu Upravnega sodišča RS v sodbi II U 439/2016 z dne 4. 7. 2018 pa je zavrnil zahtevo za omejitev lastninske pravice zaradi neustavnosti in nezakonitosti prostorskega akta. Glede na potek upravnega postopka tako nikakor ni mogoče slediti tožbenemu razlogovanju, da so bili stroški za izvedence nepotrebni, saj v kolikor bi bilo izvedensko delo za organ nepotrebno, ga ne bi odredil. Menita, da je absurdno trditi, da bi morali stroške kriti sami, ker naj bi jih povzročili po svoji krivdi ali iz nagajivosti, kakor tudi, da je sklicevanje na načelo ekonomičnosti in 26. člen Ustave RS popolnoma nerelevantno pri odločanju glede povrnila njunih stroškov.

Zveza:

- v ostalem ostane izrek sklepa v veljavi."

29.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kar pomeni, da tožeča stranka nosi svoje stroške postopka, medtem ko tožena stranka stroškov ni priglasila.

Ministrstvo za okolje in prostor je z drugostopenjsko odločbo tudi odločilo, da je tožeča stranka dolžna družbi A., d.o.o, v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v skupni višini 290,36 EUR (3. točka izreka); da se zahteva služnostnih zavezancev, družbe A., d.o.o., in B. B. za povrnitev stroškov, ki sta jih imela v pritožbenem postopku v zvezi z odgovorom na pritožbo, zavrne (4. točka izreka), in da se zavrne tudi njuna zahteva za povrnitev stroškov odgovora oziroma opredelitve do stroškovnika C. (5. točka izreka).

Druge navedbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 113, 113/3, 113/3, 114, 114/1 Zakon o urejanju prostora (2002) - ZUreP-1 - člen 105, 105/4, 110, 110/7

Drugostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe zavzel stališče, da je za povrnitev stroškov postopka, za katere je upravni organ predhodno ocenil, da so bili potrebni in upravičeni, v postopku ustanovitve služnosti v javno korist, na podlagi sedmega odstavka 110. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1) v povezavi s četrtim odstavkom 105. člena ZUreP-1 nedvomno zavezan služnostni upravičenec, torej tožeča stranka. Prvostopenjski organ tako ni odločal na podlagi 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), kot se mu je sicer nekoliko nerodno zapisalo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

K III. točki izreka:

Pridruženi dokumenti:*

17.Tožeča stranka v štirih pripravljalnih vlogah vztraja pri tožbenih navedbah in poudarja, da je Uredba pomenila podlago, na podlagi katere je sploh začela predmetni upravni postopek, saj je zmotno, a upravičeno menila, da je služnostna upravičenka na spornih nepremičninah. Ker pa dejansko ni služnostna upravičenka, saj ji Uredba teh pravic ne daje, se po njenem mnenju določba sedmega odstavka 110. člena ZUreP-1 v povezavi s četrtim odstavkom 105. člena ZUreP-1 nikakor ne more uporabiti za predmetni upravni postopek. Meni, da je treba v konkretnem primeru uporabiti 113. člen ZUP, saj sta stranki z interesom A., d.o.o. in B. B. kljub temeljnemu prepričanju, da Uredba ni zakonita, predlagali dokaze še naprej in vztrajali pri tem, da se izvedejo, čeprav nikakor niso bili relevantni, s čimer sta izpolnili znake krivdnega ravnanja in nagajivosti, zato naj tudi nosita vse nadaljnje stroške, ki sta jih v postopku izključno sami povzročili.

Drugostopenjski organ je nadalje pojasnil, da je bila postavitev izvedencev in pridobitev strokovnih mnenj del ugotovitvenega postopka ter odgovora na vprašanje, ali načrtovan poseg v javnem interesu upraviči poseg v zasebno lastnino. Ker so se s postavitvijo izvedencev strinjale vse stranke postopka, kar izhaja tudi iz listin spisa, in je bilo s sklepoma upravnega organa št. 352-43/2013-88 (0309) z dne 10. 7. 2015 in št. 352-43/2013-89 (0309) z dne 10. 7. 2015 zato tudi odrejeno dokazovanje z izvedenskima mnenjema C. in Č., ni bilo mogoče slediti razlogovanju tožeče stranke, da so bili ti dokazi in s tem stroški za njihovo izvedbo nepotrebni. Tekom takrat vodenega ugotovitvenega postopka je uradna oseba, ki je vodila postopek, glede na navedbe strank, ki so si nasprotovale in so se nanašale na vprašanja stroke ter s tem na znanje, s katerim ni razpolagala, po presoji drugostopenjskega organa upravičeno izvedla izvedbo dokazovanja s postavitvijo izvedencev, saj je s tem sledila načelu iskanja materialne resnice.

30.Zakonodajalec v 25. členu ZUS-1 in niti s kakšno drugo določbo ni izrecno uredil povračila stroškov stranki z interesom v primeru njenega uspeha v upravnem sporu, zato je za povračilo stroškov stranki z interesom treba na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu.

Drugostopenjski organ je zavrnil tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi morali strošek izdelave izvedeniškega mnenja za izvedbo meritev in izračun podjetja D. v znesku 2.400,00 EUR in strošek izdelave izvedeniškega mnenja strokovnega pomočnika izvedenca E. E. v znesku 1.398,12 EUR kriti nasprotni stranki, ki sta ga pridobila sama, brez naročila s strani prvostopenjskega organa. Gre namreč za pomoč strokovnih pomočnikov, ki sta jo, kot stranki postopka, uporabila služnostna zavezanca za pojasnjevanje strokovnih vprašanj, o katerih nista imela znanja in so se konkretno navezovala na dejstva, povezana z obravnavano nepremičnino, katera je bila predmet predvidenega služnostnega namena.

18.Tožeča stranka prereka tudi navedbe strank z interesom A., d.o.o. in B. B., da vsem predlaganim izvedencem ni nasprotovala, saj je bilo dejansko stanje takšno, da izbire niti ni imela, glede na to, da sta takratna služnostna zavezanca listine samoiniciativno vlagala v upravni spis, upravni organ pa je vse to nekritično sprejemal. Prednost bi namreč morala imeti cenejša dokazna sredstva pred dražjimi ob enakih rezultatih. Upravni organ oziroma sodišče pa mora upoštevati tako načelo zakonitosti kot tudi načelo ekonomičnosti.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

31.Tožeča stranka je dolžna strankama z interesom A., d.o.o. in B. B., ki sta v predmetni zadevi nastopali na strani tožene stranke, na podlagi pravila o uspehu (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) povrniti priglašene stroške postopka.

Tožbene navedbe