Jedro

Vrhovno sodišče ugotavlja, da med zakonskima opisoma obravnavanih prekrškov odnos konsumpcije ni podan. Primerjava zakonskih opisov prekrškov pokaže, da sta kršitvi in s tem obravnavani kriminalni količini tako različni ena od druge, da prekrivanje obeh kriminalnih količin sploh ni mogoče. Med obravnavanima prekrškoma prav tako ni podan odnos inkluzije. Obravnavana prekrška sta po teži enakovredna, zato zaključek, da bi bila kriminalna količina prekrška zaradi prekoračitve največje dovoljene osne obremenitve vozila v primerjavi s prekoračitvijo največje dovoljene mase vozila nebistvena oziroma izredno majhnega pomena, ni mogoč.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Specializirana enota za nadzor prometa je dne 17. 2. 2014 zoper pravno osebo V., d. o. o. (v nadaljevanju storilka), izdal odločbo o prekršku št. 555007063155 zaradi prekrškov po 4. alineji osmega odstavka v zvezi s šestim odstavkom 30. člena (točka a izreka odločbe) in 4. alineji osmega odstavka v zvezi s šestim odstavkom 31. člena (v času storitve prekrškov veljavnega) Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) (točka b izreka odločbe). Storilki je za oba prekrška določil globo v znesku 3.000,00 EUR, nato pa ji na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izrekel enotno globo v znesku 6.000,00 EUR. Okrajno sodišče v Celju je zahtevo za sodno varstvo storilkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Boris Ostruh zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek (4. točka 156. člena ZP-1 v zvezi s 4. alinejo osmega odstavka 30. člena ZCes-1). Navaja, da je storilka z enim dejanjem izpolnila zakonske znake dveh prekrškov, med katerima je podan navidezni idealni stek. Trdi, da osna obremenitev predstavlja del skupne mase vozila, zato prekoračitev največje dovoljene mase vozila (po navodilih proizvajalca vozila) povzroči prekoračitev največje dovoljene osne obremenitve vozila (po navodilih proizvajalca vozila). Predmet varstva obeh prekrškovnih določb je cestni promet, navedena pravna dobrina je tako zavarovana že z izrekom sankcije zaradi prekoračitve največje dovoljene mase vozila. Teža prekrška, storjenega s prekoračitvijo največje dovoljene mase vozila, usmerjenost v varovanje pravne dobrine in predpisana sankcija v celoti pokrije kriminalno količino prekrška, storjenega s prekoračitvijo največje dovoljene osne obremenitve vozila, zato je med obravnavanima prekrškoma podan odnos konsumpcije. Po trditvah vrhovnega državnega tožilca je med konkretnima opisoma prekrškov podan tudi odnos inkluzije. Storilka je pri storitvah obeh prekrškov ravnala z istim naklepom, uporaba dveh zakonskih predpisov pa bi bila neadekvatna glede na okoliščine konkretnega primera. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo okrajnega sodišča spremeni tako, da storilko spozna za odgovorno za storitev prekrška po 4. alineji osmega odstavka 31. člena ZCes-1 ter storilki izreče globo v znesku 3.000,00 EUR.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo storilki in njeni zagovornici, ki se v izjavi z dne 19. 2. 2018 pridružuje navedbam v zahtevi.

B.

4. Stek prekrškov je podan v primeru, ko storilec z enim dejanjem ali z več dejanji stori več prekrškov, o katerih še ni izdana odločba oziroma sodba, postopek pa teče pred istim organom oziroma sodiščem (prvi odstavek 27. člena ZP-1). Če je storilec z enim dejanjem storil dva ali več prekrškov, je podan idealni stek, ki pa je lahko zgolj navidezen. Navidezni idealni stek je podan v primeru razmerja konsumpcije, pri katerem je eden od storjenih prekrškov konzumiran v opisu drugega prekrška. Primeri konsumpcije se ugotavljajo z vrednostnim ocenjevanjem oziroma primerjanjem raznih zakonskih opisov prekrškov in z abstraktno oceno kriminalnih količin. Le na podlagi takšnega vrednotenja je mogoče zaključiti, da je ena kriminalna količina že zajeta z drugo in je zato izgubila svojo samostojnost.1 Enako kot odnos konsumpcije učinkuje tudi odnos inkluzije, ki zajema primere, ko dve kriminalni količini različnih prekrškov po abstraktni oceni sicer nista zajeti druga v drugi, vendar pa je na podlagi ocene konkretnih opisov prekrškov mogoč logičen sklep, da pride za pravno kvalifikacijo v poštev le uporaba enega zakonskega opisa, saj bi bila uporaba (tudi) drugega nesmiselna, če ne že absurdna. Gre torej za primere dveh kriminalnih količin, ki sicer nista zajeti druga v drugi, vendar je ena v primerjavi z drugo izredno majhnega pomena oziroma nebistvena.2

5. Na javnih cestah je prepovedan promet vozil, katerih osne obremenitve presegajo dovoljene osne obremenitve po določilih proizvajalca vozila (šesti odstavek 30. člena ZCes-1). Pravna oseba, ki opravlja prevoz v nasprotju s šestim odstavkom tega člena, se kaznuje za prekršek z globo 3.000 eurov, če osna obremenitev presega dovoljeno osno obremenitev po določilih proizvajalca vozila nad 30 odstotkov (4. alineja osmega odstavka 30. člena ZCes-1). Na javnih cestah je prepovedan promet vozil, katerih skupna masa presega največjo dovoljeno maso po določilih proizvajalca vozila (šesti odstavek v času storitve prekrška veljavnega 31. člena ZCes-1). Pravna oseba, ki opravlja prevoz v nasprotju s šestim odstavkom tega člena, se kaznuje za prekršek z globo 3.000 eurov, če največja dovoljena masa presega največjo dovoljeno maso po določilih proizvajalca vozila nad 30 odstotkov (4. alineja v času storitve prekrška veljavnega osmega odstavka 31. člena ZCes-1).

6. Iz izreka pravnomočne odločbe o prekršku izhaja, da je bila storilka spoznana za odgovorno, da je neposredni storilec prekrškov E. B. pri opravljanju dejavnosti pravne osebe, katero je bil kot voznik tovornega vozila pooblaščen opravljati, storil prekrške v korist in s sredstvom pravne osebe, to je z dvoosnim tovornim vozilom znamke TAM, tip 80T3BK, reg. oznak CE ..., katerega je vozil, a) dne 22. 4. 2013 ob 14.25 v javnem cestnem prometu po Savinjski cesti, v neposredni bližini hišne št. XY v naselju Žalec, kjer je bilo ob kontroli po izvedenem tehtanju ugotovljeno, da je vozilo skupaj s tovorom presegalo dovoljene osne obremenitve po določilih proizvajalca, ki na prvi osi znaša 1.600 kg in na drugi osi znaša 2.100 kg, saj je izmerjena vrednost kontroliranega vozila znašala na prvi osi 2.000 kg in na drugi osi 3.800 kg, kar pomeni prekoračitev omenjenih osnih obremenitev na prvi osi za 500 kg oz. za 25 % ter na drugi osi za 1.7000 kg oz. za 80 %, s čimer je pravna oseba kršila šesti odstavek 30. člena ZCes-1 in s tem storila prekršek po 4. alineji osmega odstavka 30. člena ZCes-1; b) v istih časovnih in krajevnih okoliščinah kot pod tč. a), ker je bila za 2.300 kg oz. za 65 % prekoračena največja dovoljena masa po določilih proizvajalca vozila, ki je vpisana v prometnem dovoljenju in znaša 3.500 kg, s čimer je pravna oseba kršila šesti odstavek 31. člena ZCes-1 in s tem storila prekršek po 4. alineji osmega odstavka 31. člena ZCes-1. 7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da med zakonskima opisoma obravnavanih prekrškov odnos konsumpcije ni podan. Primerjava zakonskih opisov prekrškov pokaže, da sta kršitvi in s tem obravnavani kriminalni količini tako različni ena od druge, da prekrivanje obeh kriminalnih količin sploh ni mogoče. Kriminalna količina prekrška zaradi prekoračitve osne obremenitve ne more biti zajeta s kriminalno količino prekrška zaradi prekoračitve največje dovoljene mase vozila, da bi zato izgubila svojo samostojnost. Vrhovno sodišče sicer soglaša z navedbami vrhovnega državnega tožilca, da osna obremenitev predstavlja del skupne mase vozila, vendar pa prekoračitev največje dovoljene osne obremenitve ne povzroči prekoračitve največje dovoljene mase vozila, saj je v takšnem primeru preobremenjena zgolj os vozila, ki na vodoravni površini (medtem ko vozilo miruje) obremenjuje podlago, pri prekoračitvi največje dovoljene mase vozila pa je preobremenjeno celotno vozilo. Predmet varstva pri obeh prekrških so ceste in cestni promet, ob tem pa ni mogoče zaključiti, da bi bile posledice obeh prekrškov oziroma vpliv na predmet varstva popolnoma enake. Ker so zakonski znaki prekrška (za razliko od kaznivih dejanj) lahko izpolnjeni že s kršitvijo določenega predpisa brez nastanka posledic za pravno zavarovano dobrino, je storilka v obravnavanem primeru s samo kršitvijo obeh norm (ne glede na morebitne podobne ali v nekaterih primerih celo enake posledice) uresničila zakonske znake obeh prekrškov. Med obravnavanima prekrškoma prav tako ni podan odnos inkluzije. Obravnavana prekrška sta po teži enakovredna, zato zaključek, da bi bila kriminalna količina prekrška zaradi prekoračitve največje dovoljene osne obremenitve vozila v primerjavi s prekoračitvijo največje dovoljene mase vozila nebistvena oziroma izredno majhnega pomena, ni mogoč.

C.

8. Po ugotovitvi, da uveljavljana kršitev 4. točke 156. člena ZP-1 ni podana (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 424. člena ZKP), je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo (171. člen ZP-1 v zvezi s 425. členom ZKP).

1 Tako tudi sodba VSRS I Ips 33/2003 z dne 12. 6. 2003. 2 Tako tudi dr. Liljana Selinšek: Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Založba, Ljubljana, str. 198-199.