Jedro

Uvodoma je treba pojasniti osnovno načelo, ki je zapisano v 2. členu ZPP, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Te mora tožeča stranka navesti v tožbi, kjer mora navesti po določilu 186. člena ZPP poleg zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev še dejstva, na katera opira svoj zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Enako velja za toženo stranko, ki mora v odgovoru na tožbo pojasniti vse svoje ugovore. Če je torej toženec menil, da so podani razlogi, ki bi lahko privedli do ugotovitve, da je posojilna pogodba nična, bi moral te navesti v odgovoru na tožbo ali vsaj med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Revizijsko sklicevanje na določilo 141. člena ZOR je prepozno, pa še to je tako pavšalno, da iz njega ni mogoče razbrati, kaj naj bi povzročilo oderuškost posojilne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec vrniti tožniku 100.000 nemških mark z obrestmi, kot jih priznava Splošna banka K. za devizne vloge v nemških markah na vpogled, in sicer od 7.3.1994 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Poleg tega je tožencu naložilo vračilo 366.594,00 tolarjev tožnikovih pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje in v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je toženec pravočasno vložil revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče ugodi reviziji, razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njegovem je sodišče oprlo svojo odločitev na nedovoljena razpolaganja strank, ker po uradni dolžnosti ni pazilo na ničnost pogodbe. Navaja namreč, da je toženec uveljavljal ničnost posojilne pogodbe zaradi oderuštva po določilu 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in predlagal še tožnikovo zaslišanje, toda sodišče druge stopnje je izvedbo dokaza zavrnilo. Tudi pojasnil pritožbenega sodišča v zvezi z morebitno obnovo postopka ni mogoče sprejeti, že zaradi rokov ne.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti osnovno načelo, ki je zapisano v 2. členu ZPP, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Te mora tožeča stranka navesti v tožbi, kjer mora navesti po določilu 186. člena ZPP poleg zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev še dejstva, na katera opira svoj zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Enako velja za toženo stranko, ki mora v odgovoru na tožbo pojasniti vse svoje ugovore. Če je torej toženec menil, da so podani razlogi, ki bi lahko privedli do ugotovitve, da je posojilna pogodba nična, bi moral te navesti v odgovoru na tožbo ali vsaj med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Revizijsko sklicevanje na določilo 141. člena ZOR je prepozno, pa še to je tako pavšalno, da iz njega ni mogoče razbrati, kaj naj bi povzročilo oderuškost posojilne pogodbe. Zato je očitek sodiščema, da nista po uradni dolžnosti pazili na ničnost pogodbe in sta oprli svojo odločitev na nedovoljena razpolaganja strank, zmoten in povsem neprimeren.

Prav tako nerazumljiv je tudi očitek sodišču druge stopnje, ki je zavrnilo v pritožbi podan predlog za zaslišanje tožnika, saj sploh ni bil predlagan v skladu z določilom 352. člena ZPP. Tudi razpravljanje o nasprotni tožbi je nesmiselno, ker je to mogoče vložiti le do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (189. člen ZPP). Tako se izkaže, da revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan, vrhovno sodišče pa tudi ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Uporabe določil o posojilni pogodbi, ki jih navaja ZOR v 557. do 567. členu, revident izrecno ne graja in v zvezi z določilom 386. člena ZPP revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo pravilno uporabljeno določilo 562. člena ZOR, po katerem mora posojilojemalec v dogovorjenem roku vrniti enako količino iste vrste ali kakovosti. Da pri tem sodišče ni moglo ugotavljati morebitnih elementov oderuške pogodbe, ki jih toženec sploh ni opredelil in uveljavljal, pa je bilo že pojasnjeno.

Ker torej revizija ni utemeljena, jo je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.