Jedro

Po določbi 36 čl. ZPPSL imajo upravičenci Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij v skladu z 11. čl. ZLPP poseben status v stečajnem postopku. Denacionalizacijski upravičenec ne more zahtevati, da se odločba sodišča o ugotovitvi izločitvene pravice (ko še ni pridobil pravnomočne odločbe v denacionalizacijskem postopku o vrnitvi nepremičnine), izvrši na način, da se mu stvar izroči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zahteva J. P., da se stečajnemu dolžniku P. p.o. - v stečaju naloži, da na podlagi pravnomočne sodbe izroči tožečim strankam S. K., J. P. in M. P. kot izločitvenim upnikom v posest premoženje s parcelnimi številkami 111 - njiva, 222 - neplodno, 333 - hiša, dvorišče, njiva in gospodarsko poslopje, vse vpisano pri vl. št. 444 k.o. Š., izpraznjeno oseb in stvari, zavrne.

Stečajni upnik J. P. je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP in v obsežni pritožbi med drugim zatrjeval, da je utemeljitev stečajnega senata v izpodbijanem sklepu pravno in dejansko zmotna, v nasprotju s sodbo Višjega sodišča in ne spoštuje ustavne sodne prakse. Trdi, da s predlogom zahteva izročitev stvari kot izločitveni upnik in ne kot denacionalizacijski upravičenec.

Takšna pridobitev pa je otežena, če ne izposluje ustreznega sklepa stečajnega senata o izročitvi nepremičnine po 3. odst. 143. člena ZPPSL.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi tisti ne, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPPv zvezi s 15. členom ZPPSL).

Iz podatkov spisa izhaja, da je pritožnik denacionalizacijski upravičenec, ki je dosegel sklep o začasni odredbi po členih 11 - 13 ZLPP pred začetkom stečajnega postopka nad stečajnim zavezancem - stečajnim dolžnikom. V stečajnem postopku je prijavil izločitveno pravico in bil napoten na pravdo. Z drugostopno pravnomočno odločbo (zoper katero je vložena revizija) je pritožnik uspel z zahtevkom, da se ugotovi, da ima tožeča stranka izločitveno pravico v stečajnem postopku do vrnitve nepremičnin. Na podlagi te odločbe zahteva J. P., da se stečajnemu dolžniku naloži, da izroči tožečim strankam kot izločitvenim upnikom v posest premoženje pri vl. št. 444 k.o. Š. Ob navedeni pravni situaciji, ko denacionalizacijski upravičenec izvršuje svoje pravice na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju, v stečaju in v denacionalizacijskem postopku, pa je pravno pravilno stališče prvostopnega sodišča, da odločba, na kateri temelji pritožnik svojo zahtevo, ni izvršljiva na način kot jo predlaga J. P. Že iz ustavne odločbe U-I 203/97 z dne 16.9.1997 izhaja, da ima po izrecni določbi 13. člena ZLPP začasna odredba izdana v postopku lastninskega preoblikovanja, za posledico, da mora podjetje stvari, ki so predmet začasne odredbe, popisati, jih izločiti iz lastninskega preoblikovanja, lahko pa jih še uporablja kot dober gospodar, kar pa pomeni, da tako izločene stvari že tudi pred spremembo ZPPSL, ki je začela veljati 1.7.1997, niso predstavljale premoženja, ki bi pripadalo stečajnemu dolžniku oziroma denacionalizacijskemu zavezancu. Zato je Ustavno sodišče tudi izreklo, da je določbo 36. člena spremenjenega ZPPSL mogoče uporabiti tudi za primere, ko je bila začasna odredba sprejeta po določbah ZLPP preje, kot je bila ta določba uveljavljena. Po določbi 36. člena ZPPSL pa imajo upravičenci zakona o denacionalizaciji, ki so v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij v skladu z 11. členom Zakona o lastninskem preoblikovanju pravočasno zavarovali svoje zahtevke, v podjetjih z družbenim kapitalom po definiciji iz 3. člena ZLPP, nad katerim je uveden stečajni postopek in imajo v teh podjetjih pravočasno zavarovan zahtevek za denacionalizacijo, poseben status v stečajnem postopku. Sredstva se popišejo in izločijo iz stečajne mase ter prenesejo na Sklad Republike Slovenije za razvoj, ki jih mora uporabljati kot dober gospodar, v primeru iz 2. odst. 13. člena ZLPP pa se stvari v zavrnjenem delu vrnejo v stečajno maso. Ta določila, ki jih je potrebno uporabiti tudi v tem postopku, potrjujejo stališče sodišča prve stopnje, da pritožnik ne more zahtevati, da se odločba sodišča izvrši na način kot jo predlaga.

Poleg tega je potrebno še dodati, da stečajni senat v skladu s 5. odst. 143. člena ZPPSL napoti upnika, da v 15 dneh po prejemu sklepa svojo pravico zahtevati izročitev stvari, uveljavi v pravdi in sicer jo uveljavlja z dajatveno tožbo. V sodbi opr. št. II Cp 1792/98 pa je le razsojeno, da se ugotovi, da ima tožeča stranka izločitveno pravico v stečajnem postopku do vrnitve nepremičnin. Ni pa dajatvenega zahtevka na izročitev stvari v določenem roku, kar pa je primerno, glede na to, da bo denacionalizacijski upravičenec imel šele v primeru pravnomočne upravne odločbe o ugoditvi denacionalizacijskemu zahtevku, zahtevek, da se mu stvari izročijo v last in posest. Na podlagi 36. člena ZPPSL pa je zavarovana izvršitev pravice denacionalizacijskega upravičenca, ki je že pridobil začasno odredbo po ZLPP. Sodišče prve stopnje ni zavrnilo zahteve zato, ker je bila stvar prodana, ampak iz drugih pravno-relevantnih okoliščin.

Zato se tudi sodišče druge stopnje ni opredelilo do vprašanja vpliva prodaje stvari, v zvezi s katero poteka več postopkov.

Glede na povedano je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje po 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL.