Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana v času poskusnega dela, je nezakonita.

Sodišče lahko sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo. Te okoliščine so lahko objektivne narave (da delodajalec ne more zagotoviti delavcu ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je med njima subjektivni odnos porušen do takšne mere, da ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja). Zadosten razlog za sodno razvezo je že ugotovitev obstoja ene od zgoraj naštetih okoliščin.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 3. 2023 nezakonita in jo razveljavilo. Nadalje je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 25. 3. 2023, ampak je trajalo do 19. 4. 2023 in od 27. 4. 2024 do 16. 9. 2024, ko je sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Kar je tožnica zahtevala več iz naslova trajanja delovnega razmerja in reintegracije k toženki, je zavrnilo. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi priznati delovno dobo in ji vpisati zavarovalno dobo v matično evidenco ter ji za čas od 25. 3. 2023 do vključno 19. 4. 2023 in od 27. 4. 2024 do vključno 16. 9. 2024 plačati nadomestilo plače v mesečnem znesku 2.999,99 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; v presežku je zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Toženki je še naložilo, da tožnici plača denarno povračilo v višini 2.999,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da toženka krije sama svoje stroške postopka in da je tožnici dolžna povrniti stroške postopka v znesku 1.608,97 EUR ter da je zavezanka za plačilo sodne takse toženka.

2.Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3.Tožnica uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Izpodbija odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da sodišče prve stopnje pri tej odločitvi ne bi smelo upoštevati dejanskih razlogov, s katerimi je toženka utemeljevala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zanemarilo željo tožnice po vrnitvi na delo k toženki. Zahtevka za reintegracijo ni mogoče zavrniti zaradi delovnega okolja, ki ni bilo naklonjeno tožnici. Sodišče prve stopnje bi moralo bolj skrbno tehtati koristi in stroške odločitve o sodni razvezi ter prvenstveno dati prednost pravici tožnice do reintegracije. Vztraja, da ne obstojijo subjektivni razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Glede dela tožnice in njenega odnosa do ostalih sodelavcev toženke ni bilo nikakršnih pripomb. Tožnica ni zatrjevala nezaupljivega odnosa do hierarhično nadrejenih delavk. Izpodbija tudi višino prisojenega denarnega povračila, saj meni, da je to prenizko in da sodišče prve stopnje ni pravilno presojalo kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Pri drugem delodajalcu se je zaposlila zato, da si je zagotovila osnovno eksistenco, čeprav dela ni z veseljem opravljala. Tožnica je zaradi zaposlitve pri toženki predhodno odpovedala zaposlitev pri drugem delodajalcu za nedoločen čas. Pri odmeri povračila bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožnici nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi kršitve prepovedi podaje odpovedi iz poslovnega razloga v času trajanja poskusnega dela. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku za reintegracijo, podredno pa, da ji namesto reintegracije prisodi denarno povračilo v višini šestih plač. Priglaša stroške pritožbe.

4.Toženka prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da 125. člen ZDR-1 delodajalcem prepoveduje, da bi delavcem v času poskusnega dela podali odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti jezikovno, genetično in teleološko razlago tega določila. Če je bil namen zakonodajalca, da izključi možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, bi bilo to izrecno določeno, kot v prej veljavnem ZDR. Upoštevaje jezikovno razlago in argument a contrario je potrebno ugotoviti, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dopustna in je določilo 125. člena ZDR-1 ne izključuje. To potrjuje tudi genetična razlaga. ZDR-1 ne vsebuje več prepovedne norme iz petega odstavka 125. člena prej veljavnega ZDR. S spremembo tega določila je zakonodajalec želel dopustiti tudi druge odpovedne razloge iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Stališče sodišča prve stopnje o prepovedi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času poskusnega dela je v nasprotju z namenom zakonodajalca, ki je z opredelitvijo dodatnega odpovednega razloga želel olajšati odpuščanje delavcev. Institut poskusnega dela sam po sebi ne izključuje nastanka drugih odpovednih razlogov. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je z vidika dolžine odpovednega roka in iskanja nove zaposlitve v korist delavca. Tudi v pravni teoriji in sodni praksi ni zaslediti stališča o nedopustnosti te odpovedi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

5.Tožnica in toženka v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke obrazloženo nasprotujeta pritožbenim navedbam in pritožbenemu sodišču predlagata zavrnitev pritožbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

7.Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je toženka podala tožnici dne 2. 3. 2023, v času teka šestmesečnega poskusnega dela, ki bi se tožnici izteklo 16. 4. 2023. Pravilno je obrazložilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana v času poskusnega dela, nezakonita. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) namreč ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času trajanja poskusnega dela. V 125. členu ZDR-1, ki ureja poskusno delo, je izrecno določeno, da lahko v času trajanja poskusnega dela delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če delavec poskusnega dela ni uspešno opravil (četrti odstavek 125. člena ZDR-1) in če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave (šesti odstavek 125. člena ZDR-1). Za druge primere redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej tudi za poslovni razlog, pa je zakonodajalec očitno ocenil, da niso potrebni oziroma primerni v času poskusnega dela, ki lahko traja največ šest mesecev (drugi odstavek 125. člena ZDR-1).

8.Toženka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti jezikovno razlago določila šestega odstavka 125. člena ZDR-1. To določilo se glasi: "V času trajanja poskusnega dela lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi <em>tudi</em> , če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave". Vendar pa je tudi upoštevaje jezikovno razlago tega določila odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Iz določil celotnega 125. člena ZDR-1 namreč jasno izhaja, da se lahko delavcu v času poskusnega dela pogodba o zaposlitvi odpove le iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela in <em>tudi</em> , če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave. Zakonodajalec ne bi posebej določil, da sme delodajalec delavcu v času poskusnega dela odpovedati pogodbo o zaposlitvi tudi iz razlogov, določenih v šestem odstavku 125. člena ZDR-1, če bi bili v času poskusnega dela dopustni tudi vsi ostali razlogi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.²

9.Ker ZDR-1 v 125. členu ne omenja odpovedi iz poslovnega razloga v času poskusnega dela, je že ne podlagi jezikovne razlage mogoče zaključiti, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času poskusnega dela ne pride v poštev. To razlago pa dopolnjujejo tudi druge metode razlage in razlagalni argumenti. V šestem odstavku 125. člena ZDR-1 je zakonodajalec izrecno predvidel, da je mogoče poleg odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela v času trajanja poskusnega dela pogodbo o zaposlitvi odpovedati tudi, če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave. S pomočjo sklepanja po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario), ki ga izpostavlja toženka v pritožbi, je mogoče ugotoviti, da v času trajanja poskusnega dela redna odpoved iz poslovnega razloga ne pride v poštev, temveč le v 125. členu ZDR-1 predvideni primeri odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10.V zakonodajnem gradivu oziroma obrazložitvi predloga ZDR-1 je navedeno, da se delodajalcu daje možnost, da že v času trajanja poskusnega dela redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela s sedemdnevnim odpovednim rokom in da se izredna odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela iz prej veljavnega ZDR "nadomešča" z možnostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z razlogom neuspešno opravljenega poskusnega dela in sedemdnevnim odpovednim rokom.³ Tožnica v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da bi dopustitev odpovedi iz poslovnega razloga v poskusnem obdobju nasprotovala namenu zakonodajalca, ki je v omejevanju odpovednih razlogov in ne njihovemu širjenju, za kar se zavzema toženka. Glede na navedeno temu, da v času poskusnega dela, ki je namenjeno preverjanju ustreznosti dela oziroma preizkusu znanj in sposobnosti delavca,⁴ ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne nasprotujeta niti genetična niti namenska (teleološka) razlaga. Z uporabo uveljavljenih razlagalnih argumentov in metod razlage je tako mogoče obrazložiti, da po 125. členu ZDR-1 delavcu ni mogoče redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dokler traja poskusno obdobje. Posledično niso relevantne pritožbene trditve toženke, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z vidika dolžine odpovednega roka in iskanja nove zaposlitve v korist delavca. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana v času poskusnega dela, nezakonita.

11.Na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 lahko sodišče ob ugotovitvi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, na predlog delavca ali delodajalca, sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče lahko sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo. Te okoliščine so lahko objektivne narave (da delodajalec ne more zagotoviti delavcu ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je med njima subjektivni odnos porušen do takšne mere, da ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja). Delovno razmerje ima namreč tudi značilnosti osebnega razmerja, ki zahteva določeno medsebojno pripadnost, varovanje interesov, zaupanje. Zadosten razlog za sodno razvezo je že ugotovitev obstoja ene od zgoraj naštetih okoliščin. Sodišče prve stopnje je odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi vezalo na ugotovitev okoliščin subjektivne narave (subjektivno porušen odnos med strankama). Zato v tem sporu niso relevantne pritožbene navedbe tožnice, s katerimi se zavzema za neupoštevanje dejanskih razlogov iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2023.

12.Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi podan subjektivni razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni odločilna želja tožnice po nadaljevanju delovnega razmerja. Sodišče mora pretehtati relevantne okoliščine in interese obeh strank in presoditi, ali je nadaljevanje delovnega razmerja med njima še mogoče. Te je sodišče prve stopnje raziskalo in pravilno presodilo, da so podani pogoji za sodno razvezo. Pri tem ni zanemarilo želje oziroma interesa tožnice za reintegracijo k toženki. Vendar je ugotovilo, da bi se tožnica ob nezaupljivem odnosu do hierarhično ji nadrejenih sodelavk A. A. in B. B. (ki sta bili celo članici komisije za oceno poskusnega dela tožnice in jima je tožnica med postopkom očitala trpinčenje na delovnem mestu) težko vključila v kolektiv, v ekipo, ki predpostavlja sodelovanje, ter da je med tožnico in nadrejenimi prisotna napetost. Navedeno v tej zadevi potrjujejo izpovedi tožnice in nadrejenih o nemožnosti sodelovanja s tožnico zaradi njenega ravnanja, v smislu drugačnih pričakovanj tožnice od pričakovanj toženke glede opravljanja dela, pri katerem ne bo stopala v konflikt z nadrejenimi, in odnosov v delovnem okolju. Že iz izpovedi tožnice izhaja, da naj bi A. A. sabotirala njeno delo, B. B. pa naj bi se do nje vedla neprimerno. O skrhanih odnosih in porušenem zaupanju med strankama se je sodišče prve stopnje torej prepričalo tudi neposredno na samem naroku. Te ugotovitve po presoji pritožbenega sodišča napolnjujejo pravni standard izgube zaupanja in pomenijo okoliščino, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico. Odločitev sodišča prve stopnje, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže, je tako pravilna.

13.Tožnica se neutemeljeno pritožuje tudi zoper višino denarnega povračila, ki ji je bilo prisojeno v višini ene tožničine bruto plače (2.999,99 EUR). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tako odmerjeno povračilo primerno. Na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 sodišče delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, skladno s katerimi sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

14.Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnice za zvišanje povračila na šest plač. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo trajanje tožničine zaposlitve pri toženki (dobrih pet mesecev), njeno starost (42 let) in univerzitetno izobrazbo diplomirane pravnice, torej da so obeti za njeno zaposlitev dobri. Enoletno zaposlitev pri drugem delodajalcu za poln delovni čas si je tožnica našla po prenehanju delovnega razmerja pri toženki. Pri odmeri denarnega povračila je treba upoštevati tudi v okviru reparacijskega zahtevka prisojenih pet mesečnih plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Gre za kriterij pravic, ki jih je delavec uveljavil do prenehanja delovnega razmerja. Ta kriterij predstavlja "protiutež" prvim trem kriterijem iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, saj daljše kot je obdobje prisojene reparacije oziroma več pravic, kot delavec uveljavi za čas, ko ni delal, nižje je denarno povračilo in obratno. Tožnica v pritožbi navaja, da je zaradi zaposlitve pri toženki odpovedala predhodno zaposlitev za nedoločen čas, vendar to ni kriterij, ki bi vplival na višino denarnega povračila v smislu 118. člena ZDR-1, zato sodišče prve stopnje tega pravilno ni upoštevalo.

15.Neutemeljen je tudi tožničin pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila ni upoštevalo razloga nezakonitosti odpovedi. Gre za kriterij iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, tj. okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Do nezakonitosti odpovedi je prišlo zaradi toženkine zmotne razlage oziroma nepoznavanja določil 125. člena ZDR-1. To pa objektivno ne predstavlja grobe kršitve delavčevih pravic, ki bi utemeljevala višje denarno povračilo, za katerega se zavzema tožnica v pritožbi. Pritožbeno sodišče soglaša, da je ob upoštevanju navedenih okoliščin in tudi sodne prakse, v kateri so obravnavane primerljive okoliščine glede odmere denarnega povračila, tožnici prisojeni znesek ustrezen.

16.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) in ker gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena ZDSS-1). Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi z njeno pritožbo; je pa upravičena do povrnitve stroškov odgovora na toženkino pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici za sestavo odgovora na toženkino pritožbo priznalo priglašenih 375 točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) skupaj znaša 279,99 EUR, ki ji jih je toženka dolžna povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

-------------------------------

1Tako tudi Delovna razmerja, Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), Ljubljana, Tax - Fin - Lex, Pravna fakulteta, komentar k 125. členu ZDR-1 (2025).

2Prim. sodbo VDSS Pdp 408/2024.

3Poročevalec DZ, 2012, št. 525.

4Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 359/2009.

5Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 60/2021.

6Prim. zadeve VDSS Pdp 533/2019, Pd 505/2023, Pdp 77/2024 in Pdp 189/2024.

Zveza: