Jedro

Sodna praksa, ki jo pritožnika navajata, potrjuje stališče pritožnikov, da mora tisti, ki trdi, da določeno premoženje, ki ga zapustnica v trenutku smrti ni imela več, kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati in je njegova pravica manj verjetna. Vendar pritožba spregleda, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi drugačno, ker je dedinja v dokaz svojih trditev predložila pisna dokazila. Trditveno in dokazno breme je zato prešlo na ostale dediče, med njimi tudi na pritožnika, ki zatrjujeta, da je terjatev iz naslova posojila zastarala oziroma da si A. A. dvignjenega zneska ni prisvojil.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v IX. točki razveljavi.

2. V ostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje1_

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in posamezne udeležence napotilo na pravdo. B. A., A. A., C. A. in D. A. je napotilo na pravdo, da zoper B. B. vložijo tožbo na ugotovitev, da v premoženje zapustnice ne sodi terjatev iz naslova posojila F. F. in E. E. v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2014 dalje do plačila in terjatev iz naslova neupravičene pridobitve dediča A. A. v višini 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2015 dalje do plačila (IV. točka) ter da od zapustnice niso prejeli daril - A. A. zneske: 4.500,00 EUR, 300,00 EUR in 6.200,00 EUR in B. A. zneske: 450,00 EUR, 1.000,00 EUR in 950,00 EUR (IX. točka). B. B. je napotilo na pravdo, da zoper B. A., A. A., C. A. in D. A. vloži tožbo, da v zapuščino ne sodi terjatev iz neupravičene pridobitve do B. B. v znesku 30.145,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakega dviga ali obremenitve in podredno, da gre za darilo zapustnice B. B. oziroma njenima otrokoma C. C. v znesku 5.000,00 EUR in D. D. v znesku 2.500,00 EUR (VI. točka) in da v zapuščino ne sodi znesek v višini 1.223,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka).

_**Pritožbene navedbe**_

2. Dediča A. A. in B. A. izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje v IV., VI., VII. in IX. točki izreka izpodbijanega sklepa, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v IV. in IX. točki spremeni tako, da se na pravdo napoti B. B., v VI. in VII. točki pa tako, da se na pravdo napoti B. A., A. A., C. A. in D. A. Podredno predlagata, da se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Dediča v zvezi s IV. točko izreka uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava in kršitev 212. in 213. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, čigava pravica je v konkretnem primeru manj verjetna. Zapustnica v trenutku smrti s strani B. B. zatrjevanega premoženja ni imela na svojih transakcijskih računih in mora zato tisti, ki trdi, da to premoženja kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati in je zato njegova pravica manj verjetna. Pritožba se sklicuje na sklepe: VSL II Cp 931/2014, VSL II Cp 3588/2011 in VSM I Cp 1497/2013. Le dedič, ki trdi, da določeno premoženje sodi v zapuščino, ima interes za vložitev tožbe. Sodišče prve stopnje bi moralo na pravdo napotiti B. B. 4. V zvezi s VI. in VII. točko se dediča strinjata, da je pravica B. B. v zvezi z denarnimi sredstvi v višini 30.145,01 EUR in 1.223,80 EUR manj verjetna, vendar menita, da bi glede teh terjatev do B. B. iz istih razlogov kot za IV. točko morali na pravdo napotiti dediče, ki trdijo, da terjatvi do B. B. sodita v zapuščino. Ti dediči imajo interes za vložitev tožbe, na podlagi katere bo B. B. denarne zneske, ki jih dolguje, morala vrniti v zapuščino. Sodišče prve stopnje bi zato moralo na pravdo napotiti B. A., A. A., C. A. in D. A. 5. Dediča primarno uveljavljata, da je napotitev na pravdo v XI. točki v zvezi z zatrjevanimi darili, ki naj bi bila dana B. A. in A. A. preuranjena, ker je glede na stanje spisa zahtevek B. B. za vračunanje neutemeljen, ker pri oporočnem dedovanju ni vračunanja daril v dedni delež, razen če dedinja uveljavlja prikrajšanje nujnega dednega deleža, česar doslej ni uveljavljala. Sklep je zato v IX. točki potrebno razveljaviti.

6. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo – 210. člen v zvezi z 213. členom ZD, ker je zmotno presodilo, da je pravica B. B. bolj verjetna zgolj na podlagi predložitve lastnoročnih zapisov zapustnice, ki niso jasno konkretizirani. Sodišče bi zato moralo na pravdo napotiti B. B. _**Odgovor na pritožbo**_

7. Dedinja B. B. je v odgovoru na pritožbo predlagala, da se pritožba deloma zavrže, v preostanku pa zavrne, podrejeno, da se v celoti zavrne.

8. Dediča C. A. in D. A. na pritožbo nista odgovorila.

_**O utemeljenosti pritožbe**_

9. Pritožba je delno utemeljena.

_**Glede procesnih kršitev**_

10. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

_**Odgovori na relevantne pritožbene navedbe**_

11. Sodišče na podlagi 210. člena ZD prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. V skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Za presojo, katera pravica je manj verjetna, zakon pravil ne predpisuje. Pravica katere stranke je verjetnejša, mora sodišče presoditi glede na okoliščine konkretnega primera.

12. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s IV. točko izreka, ki jih pritožba ne prereka, izhaja, da je zapustnica 13. 5. 2013 F. F. in E. E. posodila znesek v višini 2.000,00 EUR, A. A. pa je dne 21. 7. 2015 z zapustničine hranilne knjižice pri Banka d.d., dvignil znesek v višini 6.000,00 EUR. Ni torej sporno, da je zapustnica F. F. in E. E. posodila znesek v višini 2.000,00 EUR in da je sredstva v višini 6.000,00 EUR z zapustničine hranilne knjižice dvignil A. A. 13. Med sodediči je sporno dejstvo, ali je bilo navedeno posojilo že vrnjeno (oziroma ali je zahtevek za vračilo že zastaral) in dejstvo, ali si je A. A. navedeni znesek prisvojil sam. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da pravice pritožnikov in ostalih dveh dedičev šteje za manj verjetne, pravilno oprlo na okoliščino, da je B. B. v potrditev svojih navedb o obstoju zapuščine predložila pisna dokazila, ki vsebujejo navedbe zapustnice o tem, da posojilo ni bilo vrnjeno (priloga A9) in da si je A. A. dvignjeni znesek prisvojil (priloga A10).2 Pritožbeno sodišče se tako strinja s presojo sodišče prve stopnje, da sta glede na trditve in predložene dokaze bolj verjetna pravica B. B., zato je pravilna odločitev, da se na pravdo napoti dediče B. A., A. A., C. A. in D. A. (IV. točka izreka).

14. Sodna praksa, ki jo pritožnika navajata (VSL II Cp 931/2014 in VSL II Cp 3588/2011) sicer potrjuje stališče pritožnikov, da mora tisti, ki trdi, da določeno premoženje, ki ga zapustnica v trenutku smrti ni imela več, kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati in je njegova pravica manj verjetna. Vendar pritožba spregleda, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi drugačno, ker je dedinja v dokaz svojih trditev predložila pisna dokazila. Trditveno in dokazno breme je zato prešlo na ostale dediče, med njimi tudi na pritožnika, ki zatrjujeta, da je terjatev iz naslova posojila zastarala oziroma da si A. A. dvignjenega zneska ni prisvojil. 15. V zvezi s sklepom VSM I Cp 1497/2013 pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je stališče, da je tisti, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, dolžan to dokazati in ne tisti, ki trdi, da pravice ali pravnega razmerja ni, danes preseženo. Kot je že sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve pravilno zapisalo (upoštevajoč sodno prakso), se lahko stranko napoti na pravdo tudi zaradi ugotovitve, da določena pravica ne sodi v zapuščino in pri tem ne gre za nalaganje dokazovanja t. i. negativnega dejstva.

16. Nadalje pritožnika neutemeljeno nasprotujeta odločitvi sodišča prve stopnje iz VI. in VII. točke izreka izpodbijanega sklepa v zvezi z dvigi z zapustničinih transakcijskih računov, in sicer navajata, da se strinjata, da je pravica B. B. manj verjetna, vendar bi sodišče prve stopnje moralo na pravdo napotiti dediče, ki trdijo, da terjatvi do B. B. sodita v zapuščino – tj. pritožnika in C. A. ter D. A. Pritožbeno sodišče se tudi v zvezi s temi pritožbenimi navedbami sklicuje na prvi odstavek 213. člena ZD, po katerem sodišče na pravdo napoti stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Ker pritožnika soglašata z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da sta pravici B. B. manj verjetni, je zato pravilna odločitev, da se na pravdo napoti njo, saj sodišče ne sme na pravdo napotiti dedičev, katerih pravico šteje za bolj verjetno, s tem, da pritožnika tudi nimata pravnega interesa za izpodbijanje odločitve iz VI. in VII. točke izreka.

17. Nepravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je pritožnika in C. A. ter D. A. napotilo na pravdo, da zoper B. B. vložijo tožbo, da B. A. in A. A. s strani zapustnice nista prejela daril (IX. točka izreka). Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je napotitev na pravdo v zvezi z zatrjevanimi darili preuranjena. V obravnavanem primeru je zapustnica napravila oporoko, v kateri je kot oporočne dediče določila B. A., A. A. in B. B. V primeru oporočnega dedovanja pa zahteva B. B. po vračunanju daril B. A. in A. A. v njun dedni delež nima pravne podlage. Ustanova vračunanja daril v dedni delež (46. člen ZD) pride namreč ex lege v poštev le za zakonite (nujne) dediče, za oporočne pa le, če je oporočitelj tako izrecno določil.3 Ker B. B. ne uveljavlja nujnega deleža in zapustnica vračunanja daril ni izrecno določila, bo to vprašanje relevantno le v primeru, če bo oporoka zapustnice v pravdi razveljavljena oziroma bo ugotovljena njena ničnost in bo torej prišlo do dedovanja na podlagi zakona. Ker v tej fazi postopka še ni jasen dedni naslov, napotitev na pravdo v zvezi z zatrjevanimi darili po presoji pritožbenega sodišča ni potrebna. Pritožnika sta sicer sodišču prve stopnje v vlogi z dne 4. 6. 2021 predlagala napotitev na pravdo tudi glede navedenega dednopravnega vprašanja, vendar pritožbeno sodišče kljub temu ocenjuje, da je napotitev glede na okoliščine konkretnega primera preuranjena, s tem, da pritožnika nista predlaga, naj se njiju napoti na pravdo.

18. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi v delu, ki izpodbija odločitev v IX. točki izreka, ugodilo, se ni spuščalo v nadaljnjo presojo pritožbenih navedb, ali je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in napačno presodilo, da je pravice B. B. bolj verjetna.

_**Odločitev pritožbenega sodišča**_

19. Pritožbeni razlogi so bili delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v IX. točki izreka razveljavilo, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Pritožbeno sodišče je povzelo sklep sodišča prve stopnje le v delu, ki ga pritožnika izpodbijata s pritožbo. 2 Smiselno enaka je sodna praksa glede daril, glede katerih se šteje, da jih mora dokazati tisti, ki se nanje sklicuje, razen v primeru predložitve listin, ko se dokazno breme prevali (glej npr. sklep VSL I Cp 1971/2021). 3 Karl Zupančič: Dedno pravo, Uradni list RS, 2009, str. 107-108.