Jedro

Tožnik se moti, ko meni, da bi moral organ postopati po ZIL-1, saj za to niso bili izpolnjeni pogoji glede na vložitev zahteve za razveljavitev znamke v času veljave ZIL ter potek in zaključek sodnega postopka (še vedno) v času veljave ZIL, iz česar sledi, da stranka z interesom ni imela možnosti spremembe tožbe po prvem odstavku 184. člena ZPP do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje zaradi uskladitve s spremenjenim režimom novega ZIL-1. Ob nespornih okoliščinah - da je stranka z interesom vložila prijavo obravnavane znamke za blago, ki je enako/podobno blagu, na katerega se nanaša obravnavana znamka ter tudi druge prijave znamke, ki bi lahko bile enake/podobne obravnavani znamki – je nedvomno treba šteti, da želi stranka z interesom obravnavano znamko (vsaj) v delu uporabljati za enako/podobno blago, ki ga tudi sama proizvaja in daje v promet. S tem pa je podan pravni interes stranke z interesom za vložitev zahteve za razveljavitev znamke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovna zahtevka tožnika in stranke z interesom A. d.o.o. se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ v 1. točki izreka odločil, da se mednarodna znamka št. 516345 z dnem izdaje te odločbe na območju Republike Slovenije razveljavi za blago iz razreda 34 mednarodne klasifikacije blaga in storitev: tobačni izdelki, papir in etui za cigarete; izdelki za kadilce in sicer tobačnice, ustniki za cigarete, etui za cigarete in cigarete, pepelnik in vžigalniki; vsi ti izdelki niso iz plemenitih kovin, niti iz njihovih zlitin niti iz kovin prekritih z drugo dragocenejšo kovino: vžigalice, v 2. točki izreka pa odločil, da bo obvestil Mednarodni urad za intelektualno lastnino o razveljavitvi mednarodne znamke iz 1. točke izreka po pravnomočnosti te odločbe. V obrazložitvi je organ navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 221/2008 z dne 13. 10. 2009, ko je sodišče ugodilo reviziji zoper sodno odločbo naslovnega sodišča, opr. št. U 1257/2006 z dne 26. 2. 2008, in jo spremenilo tako, da je sklep organa, št. 31212-516345-8 z dne 20. 4. 2006, v zvezi s sklepom o popravi pomote, št. 31212-516345-30 z dne 21. 1. 2008, odpravilo ter vrnilo organu v ponovni postopek. Vrhovno sodišče RS je razsodilo, da bi moral organ po ''izdaji pravnomočne ugotovitvene sodbe postopek nadaljevati po prej veljavnem ZIL-u ter izdati odločbo o prenehanju veljavnosti znamke (prvi odstavek 90. člena ZIL), o kateri bi nato obvestil Mednarodni urad (šesti odstavek 5. člena Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamk)''. Organ je v ponovnem postopku ob uporabi 90. in 91. člena ZIL presodil tudi, ali je vložnik zahteve za razveljavitev znamke zainteresirana oseba v smislu 90. člena ZIL, kot je Vrhovno sodišče napotilo organ v podobnem sporu med istima strankama v zadevi, opr. št. X Ips 258/2009-14 z dne 27. 10. 2009. Organ je ugotovil, da je A. d.o.o. (v tem upravnem sporu stranka z interesom) zainteresirana oseba v smislu 90. člena ZIL za razveljavitev mednarodne znamke št. 516345 ter, da so izpolnjeni pogoji za delno razveljavitev mednarodne znamke št. 516345. Postopek razveljavitve znamke se začne na zahtevo stranke, zainteresirane osebe, ki je vsaka fizična ali pravna oseba, ki bi od razveljavitve znamke imela kakršnokoli korist, kar organ še podrobneje pojasni. A. d.o.o. svoj interes za razveljavitev mednarodne znamke št. 516345 zaradi neuporabe zatrjuje s tem, da je izpodbijana znamka ovira za nemoteno uporabo besednega znaka BOSS, ki je predmet njene prijave znamke št. 9181966, predstavlja pa tudi oviro v postopkih registracije drugih njenih prijav znamk, ki jih našteje. Tožnik je v postopku menil, da A. d.o.o. ne more imeti pravnega interesa za delno razveljavitev mednarodne znamke, saj kljub morebitni delni razveljavitvi izpodbijane znamke za blago v razredu 34 svoje znamke (št. 9181966) ne bi smela uporabljati za označevanje svojih izdelkov (zaradi slovečnosti izpodbijane znamke, zaradi vsebovanja imena firme, osebnega imena, slabe vere, idr.). Po vpogledu v spise zadeve prijave znamke št. 9181966 je organ ugotovil, da tožnik nasprotuje registraciji prijave znamke A. d.o.o. s svojimi zaščitenimi znamkami (med drugim tudi z znamko št. 516345), kar pomeni, da je korist, ki jo zasleduje A. d.o.o., v tem, da bi imela z razveljavitvijo predmetne znamke več možnosti za registracijo svoje znamke. Organ je nadalje navedel, da uspeh oziroma neuspeh registracije znamke A. d.o.o. ne more biti odločilen pri presoji, ali je A. d.o.o. zainteresirana oseba za razveljavitev te znamke, saj je namen instituta razveljavitve znamke zaradi neuporabe sankcioniranje odmika od določene ciljnosti uporabe blagovne ali storitvene znamke, do katerega bo prišlo v primeru, če nosilec znamke brez upravičenega razloga več kot pet let od dneva, ko je bila znamka vpisana v register oziroma od dneva, ko je bila zadnjič resno in dejansko uporabljana, ne uporablja znamke za zaznamovanje blaga oziroma storitev, na katere se znamka nanaša. Možnost razveljavitve znamke v zakonu ni predvidena kot izjema, ampak ob izpolnjevanju vseh pogojev velja za vse znamke, tudi za sloveče. Razlog za razveljavitev določene znamke ni in ne more biti odvisen od tega, ali bo razveljavljeno znamko po njeni razveljavitvi dejansko lahko uporabljal kdo drug. Razlog je neuporaba znamke in kot tak določen z zakonom. Kroga zainteresiranih oseb za razveljavitev znamke pa tudi ni pravilno omejevati na krog oseb, ki imajo namen uporabljati znamko, enako ali podobno izpodbijani, niti iz zakona ne izhaja, da bi morala zainteresirana oseba kakorkoli izkazati, da bo lahko uspešno registrirala znamko, ki je enaka/podobna izpodbijani. Pravni interes ni pogojen z izkazom uporabe, upravičenosti do uporabe ali namenom uporabe, niti z možnostjo uspešne registracije enake/podobne znamke. Pravnega interesa zainteresirani osebi zato ni mogoče odreči zgolj zaradi tega, ker bi izpodbijana znamka zaradi svoje narave (morebitne slovečnosti) utegnila pomeniti okoliščino, ki bi jo bilo treba upoštevati v postopku registracije prijave znamke A. d.o.o. (na kateri ta utemeljuje svoj pravni interes za razveljavitev izpodbijane znamke) in zaradi česar bi bila lahko registracija te znamke zavrnjena. Glede na to, da je A. d.o.o. vložila prijavo znamke BOSS za blago, ki je enako/podobno blagu, na katerega se nanaša izpodbijana znamka ter tudi druge prijave znamk, ki bi lahko bile enake/podobne izpodbijani znamki (postopki registracije teh znamk še niso končani), je mogoče šteti, da želi A. d.o.o. izpodbijano znamko v celoti oziroma deloma naprej uporabljati za enako/podobno vrsto blaga. Že to dejstvo zadostuje za izkaz upravičenosti do vložitve zahteve za razveljavitev mednarodne znamke št. 516345 BOSS HUGO BOSS. A. d.o.o. pa ni treba izkazati, da bo svojo prijavljeno znamko lahko tudi uspešno registrirala, saj tega niti ni mogoče z gotovostjo predvideti, še manj pa bi bilo upravičeno predvidevanje o (možnem) negativnem izidu v drugem postopku v tem postopku šteti kot dejstvo. Poleg tega izpolnjuje tudi druge kriterije, po katerih se lahko šteje za zainteresirano osebo, saj je oseba, ki daje enako/podobno blago v promet in je oseba, ki proizvaja izdelke, za katere bi bila prijavljena znamka primerna za registracijo. Tudi pogoj enakosti ali podobnosti blaga je izpolnjen: mednarodna znamka št. 516345 kakor tudi prijava znamke št. 9181966 se nanašata na enako ali podobno blago iz razreda 34 NK, kot je to ugotovilo tudi Okrožno sodišče v Ljubljani v sodni odločbi, opr. št. VII Pg 302/96. Okrožno sodišče v Ljubljani je v sodbi, opr. št. VII Pg 302/96 z dne 5. 10. 1999, ugotovilo, da se mednarodna znamka št. 516345 BOSS HUGO BOSS za blago iz razreda 34 NK, na območju Republike Slovenije brez upravičenega razloga ni uporabljala v blagovnem prometu v zadnjih petih letih pred vložitvijo zahteve za razveljavitev z dne 9. 2. 1996. Citirana sodba je postala pravnomočna in izvršljiva 6. 4. 2000. Organ je zato odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka ter navedel, da tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da toženka v postopku ne bi smela uporabiti procesnih določb starega ZIL, saj je z dnem uveljavitve ZIL-1 prenehal veljati ZIL (tako a. točka prvega odstavka 143. člena ZIL-1). Izjeme so sicer določene v drugem odstavku istega člena, vendar v tem primeru ne gre za to. Tudi Vrhovno sodišče je potrdilo, da se pri zadevah, ki so bile začete v času veljavnosti starega ZIL, pa se o njih odloča v času veljavnosti ZIL-1, uporabljajo procesne določbe novega ZIL-1, vsebinska presoja pa se opravi po določbah ZIL (I Up 950/2004 z dne 14. 3. 2006). Skozi sodno prakso je Vrhovno sodišče tudi izoblikovalo stališče, da morajo imeti v primeru takih postopkov stranke možnost spremeniti tožbo po spremenjenem režimu novega ZIL-1. Če stranka ni imela možnosti spremembe tožbe, pa se postopek pred toženko izjemoma sme zaključiti po predpisih, na podlagi katerih se je postopek začel, kadar stranka zaradi spremembe zakonodaje ni imela možnosti uveljaviti učinkov odločbe, na izdajo katere so bile pred tem vezane določene pravne posledice, saj stranki zaradi spremembe zakonodaje ni mogoče odreči izvršitve sodbe. Tako je tudi v tem primeru (opr. št. X Ips 221/2008 z dne 13. 10. 2009) Vrhovno sodišče navedlo, da mora toženka po izdaji pravnomočne ugotovitvene sodbe postopek nadaljevati po prej veljavnem ZIL ter izdati odločbo o prenehanju veljavnosti znamke takrat, ko stranka zaradi spremembe zakonodaje ni imela možnosti izvršitve odločbe, na izdajo katere so bile pred tem vezane določene pravne posledice. V tem primeru je sodna odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pg 302/96 z dne 5. 10. 1999, postala pravnomočna 6. 4. 2000, torej pred uveljavitvijo novega ZIL-1. A. d.o.o. je torej imela dovolj časa, da bi uveljavila učinke te sodbe tako, da bi jo predložila toženki, ki bi izdala konstitutivno odločbo v skladu s procesnimi določbami starega ZIL. Zato ne drži, da A. d.o.o. ni imela možnosti uveljaviti učinkov sodbe, zato se v tem primeru ne morejo uporabiti določbe starega ZIL. Odločba je torej obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil postopka v zvezi s pristojnostjo in razveljavitvijo znamke in jo je treba odpraviti. Navedel je tudi, da A. d.o.o. nedvomno ni zainteresirana oseba v smislu 90. člena ZIL. Zainteresirana oseba je lahko le tisti subjekt, ki želi sam izkoriščati znamko za enako ali podobno vrsto blaga, kar izhaja tako iz teorije (komentar k ZIL) kot tudi iz sodne prakse (sodba OS v Ljubljani, opr. št. IV Pg 97/2003 z dne 22. 9. 2005, v zvezi s sodbo in sklepom VS v Ljubljani, opr. št. I Cpg 146/2007 z dne 10. 5. 2007). Zainteresiranost je treba izkazati, kar dodatno potrjuje tudi prej veljavni Pravilnik o postopku za priznanje znamke, ki določa, da mora oseba, ki vloži zahtevo za razveljavitev znamke navesti razlog, zaradi katerega vloži zahtevo za razveljavitev znamke in dokaz o tem. A. d.o.o. bi torej morala ne samo zatrjevati, ampak tudi izkazati, da želi znamko uporabljati. Uporaba znamke BOSS HUGO BOSS za izdelke v razredu 34 nikakor ne povzročajo zmote pri povprečnem potrošniku v zvezi z znamko A. d.o.o. BOSS. Znamka tožnika namreč vsebuje besedno zvezo HUGO BOSS, ki jasno nakazuje na izvor zadevne znamke, kar je potrdilo tudi naslovno sodišče v sodbi, opr. št. U 2188/2000. A. d.o.o. tudi ne more biti zainteresirana oseba, ker je ne glede na rezultat postopka pred toženko ne sme uporabiti oziroma zaščititi. A. d.o.o. je tudi ne bo smela uporabljati zaradi prepovedi po Zakonu o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI). Zahtevo je A. d.o.o. očitno tudi vložila v slabi veri, z namenom izkoriščanja ugleda zadevne znamke in drugih znamk tožnika. Namen tega instituta je namreč v tem, da se znamke, ki jih imetnik ne uporablja, sprostijo za tistega, ki bi imel namen takšne znamke uporabljati v dobri veri. Zadevna znamka je tudi obsežena z zaščito imena oziroma firme tožnika po 8. členu Pariške konvencije ter 13. členu Zakona o varstvu konkurence ter po Zakonu o gospodarskih družbah. Je tudi del osebnega imena ustanovitelja prejšnjega imetnika zadevne znamke – pokojnega gospoda Huga Ferdinanda Bossa, zaradi česar A. d.o.o. ne more pridobiti registracije znamke brez dovoljenja njegovih dedičev. Zadevna znamka pa je ugledna in sloveča, kar pomeni, da je njen obseg širši od običajnih znamk, saj pokriva vse izdelke in storitve, ne glede na to, za katere so registracije veljavne. Zadevna znamka ima prestižni značaj, ker so izdelki zelo kvalitetni in v višjem cenovnem razredu ter se prodajajo v elitnejših trgovinah. Tožnik je predložil veliko število dokazov o slovečnosti zadevne znamke, posebej pa je izpostavil odločbo Jugoslovanskega zavoda, izdano leta 1992, s katero je bila ugotovljena slovečnost znamke št. 515189 tožnika. Iz predložene ankete pa je tudi razvidno, da praktično 60 % slovenske populacije pozna znamke tožnika, na ugled in slovečnost znamke to kažejo tudi drugi izsledki. Zato je jasno, da A. d.o.o. ni zainteresirana oseba, saj znamke ne bo smela uporabljati in je ne bo mogla registrirati glede na širši obseg zaščite slovečih znamk po 6. bis členu Pariške konvencije, 16. člena TRIPS ter 7. točke 19. člena ZIL v zvezi z 22. členom ZIL. Poleg tega pa obstaja še vrsto drugih pokazateljev, da je znamka sloveča (in to ne samo v Sloveniji, ampak po svetu), kar nato v nadaljevanju tožnik podrobno opiše. Znamke tožnika so tako sloveče, da so kot tipični primer slovečih znamk omenjene celo v komentarju k 22. členu ZIL, kjer so obravnavane sloveče znamke. Vložitev zahteve za razveljavitev v slabi veri pa kaže tudi ponavljajoče se kopiranje znamk tožnika s strani A. d.o.o. Eden takšnih primerov so proizvodi tožnika za kozmetične proizvode z novo celostno podobo v črni in modri embalaži, družba B. GmbH, ki je (bila) s A. d.o.o. povezana družba, je na Tajvanu začela že prodajati cigarete v skoraj enaki črni in modri embalaži. V Sloveniji se sicer še cigaret v takšnih škatlicah ne prodaja, vendar so bile prijave za znamke A. d.o.o., ki kopirajo navedeno embalažo, že vložene. Iz primerjave obeh embalaž pa je tudi razvidno, da izbira besede BOSS ni naključje. Potrditev teh navedb kaže tudi sodba belgijskega sodišča med strankami tožnikom in (med drugim) družbo B. GmbH, s katero je bilo ugotovljeno, da so znamke tožnika sloveče znamke in da sta bili toženki kršiteljici znamk tožnika v slabi veri. Toženka se je v odločbi sklicevala na sodne odločbe, ki niso relevantne, zlasti, ker so končne odločitve odvisne od izida revizijskega postopka, ki še ni končan (npr. sodna odločba OS v Ljubljani, opr. št. VII Pg 302/96 z dne 23. 4. 2009, v zvezi s sodbo VS v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1078/2009). Prav tako ni upoštevna sodba VS v Ljubljani, opr. št. 1078/2009 z dne 15. 1. 2010, ker je bila zadeva vrnjena prvi stopnji v ponovno odločanje, sodišče prve stopnje pa je prekinilo postopek do odločitve o reviziji. Prav tako se ne more sklicevati na sodbo OS v Ljubljani, opr. št. IV Pg 215/97 v delu, v katerem je bila s sodbo VS v Ljubljani, opr. št. I Cpg 211/2000 razveljavljena. Nepravilno se tudi opira na 10. odstavek zadnje sodbe, saj iz njega izhaja le, da za sam ugotovitveni postopek ni relevantno dejstvo, ali bo vložnik zahteve za razveljavitev znamke lahko dosegel registracijo oziroma ali je napadena znamka sloveča. Iz tega pa zagotovo ne izhaja, da takšna dejstva niso relevantna za presojo drugih pogojev, ki morajo biti podani za razveljavitev napadene znamke. Toženka pa se tudi ne bi smela opreti na druge znamke A. d.o.o., saj se ta v svoji zahtevi nanje ni sklicevala. Toženka pa je izdala odločbo konstitutivne narave, kar lahko v skladu z ZIL-1 izda sodišče, kar pomeni, da je toženka izdala odločbo iz sodne pristojnosti in je podan ničnostni razlog po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Predlagal je, da sodišče izreče odločbo za nično ter odpravi posledice nične odločbe, brez da bi poslalo tožbo v odgovor toženki. Podrejeno je predlagal, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma povzela potek postopka, navedla, da je Vrhovno sodišče podalo jasno stališče glede razlage točke a) prvega odstavka 143. člena ZIL-1, na katerega se sklicuje, nadalje, da A. d.o.o. ni imela možnosti spremeniti tožbe tako, da bi jo uskladila s spremenjenim režimom po ZIL-1, saj je bil sodni postopek pravnomočno končan pred uveljavitvijo ZIL-1. Po ZIL pa izda konstitutivno odločbo Urad in ne sodišče. Prav tako ni bil napačno uporabljen materialnopravni standard zainteresirane osebe. Toženka je pri tem izhajala iz jezikovnega okvira zakonskega besedila in namena instituta, sledila pa je tudi sodni praksi razlage tega termina. Toženka je v odločbi obširno obrazložila, zakaj je štela A. d.o.o. za zainteresirano osebo, kakor tudi njen interes. Morebitna slovečnost znamke ne preprečuje njene razveljavitve zaradi neuporabe. Druge prijave znamke A. d.o.o. pa so bile v odločbe navedene le zaradi razjasnitve zainteresiranosti tudi v času odločanja.

Stranka z interesom A. d.o.o. je v odgovoru na tožbo navedla, da je bilo o tej zadevi že odločeno z materialnopravnega vidika, zato bi bilo treba tožbo zavreči. Zahtevki in očitki tožnika so popolnoma enaki kot v tožbi v upravnem sporu pod opr. št. U 1257/2006. Spor je tekel glede istega predmeta, sodišče je s sodbo tožbo zavrnilo, po izvedenem revizijskem postopku pa je Vrhovno sodišče s sodbo, opr. št. X Ips 221/2008 z dne 13. 10. 2009, odločilo o vseh pravnih vprašanjih tega spora. Sodišče je ves čas postopka dolžno upoštevati načelo ne bis in idem. Toženka pa je ponovljenem postopku sledila napotilom in zaključkom Vrhovnega sodišča RS, ki jim je bila dolžna slediti. Tožnik v tožbi spreobrača že sprejeta stališča Vrhovnega sodišča RS. Tožnik le izrablja pravna sredstva za zavlačevanje tega postopka. Toženka je pravilno ugotovila, da je stranka z interesom zainteresirana oseba v smislu 90. člena ZIL, vprašanje slovečnosti izpodbijane znamke pa ni vprašanje tega postopka, to bi bilo kvečjemu vprašanje ob registraciji kasnejših znamk stranke z interesom. Končno ni nobene osnove, da bi se izpodbijana odločba izrekla za nično, saj je bila izdana po napotkih Vrhovnega sodišča, kar pomeni, da tožnik očita ničnost odločitvam Vrhovnega sodišča RS, kar pa je absurd. Predlagala je zavrženje oziroma zavrnitev tožbe, od tožnika pa zahtevala povračilo vseh nastalih stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Tožnik je v pripravljalnem spisu vztrajal pri povedanem, navedel, da o tej zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, zato sodišče tožbe ne sme zavreči. Vztrajal je na tem, da je bilo postopanje toženke napačno, A. d.o.o. pa tudi nikoli ni zatrjevala, da bi želela uporabljati zadevno znamko. Toženka je tudi nepravilno zaključila, da slovečnost znamke ni relevantna okoliščina za presojanje, navedba A. d.o.o., da zadevna znamka ni bila sloveča v času vložitve zahteve za razveljavitev znamke, pa tudi ne drži, kar izkazujejo med drugim tudi podatki o stroških oglaševanja od 1991 dalje in o neto prodaji v Sloveniji od leta 1995 dalje. Vztrajal je pri tožbenem predlogu.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tem upravnem sporu s tožbo izpodbija odločitev upravnega organa, ki jo je le-ta sprejel v zvezi z izvrševanjem sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 221/2008 z dne 13. 10. 2009, s katerima je Vrhovno sodišče (med drugim) ugodilo reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1257/2006 z dne 26. 2. 2008, in jo spremenilo tako, da je sklep upravnega organa, št. 31212-516345-8 z dne 20. 4. 2006 v zvezi s sklepom o popravi pomote, št. 31212-516345-30 z dne 21. 11. 2008, odpravilo in zadevo vrnilo organu v ponovni postopek. V obravnavanem primeru sodišče tako smiselno četrtemu odstavku 64. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10) presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da niso podani pogoji za zavrženje tožbe zaradi načela ne bis in idem, saj je v tem upravnem sporu predmet presoje drug upravni akt, kot je bil v upravnem sporu pod opr. št. U 1257/2006. Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je upravni organ, sledeč pravnemu mnenju Vrhovnega sodišča RS iz sodbe in sklepa, opr. št. X Ips 221/2008 z dne 13. 10. 2009, v ponovnem postopku izdal izpodbijano odločbo po prvem odstavku 90. člena ZIL (Uradni list RS, št. 13/92 s spremembami in dopolnitvami), po katerem se lahko, če nosilec znamke brez upravičenega razloga več kot pet let od dneva, ko je bila znamka vpisana v register od dneva, ko je bila zadnjič resno in dejansko uporabljena, ne uporablja znamke za zaznamovanje blaga oziroma storitev, na katere se znamka nanaša, na zahtevo zainteresirane osebe izda odločba o prenehanju veljavnosti zadevne znamke, odločba pa se nanaša na tiste proizvode ali storitve, za katere se v postopku ugotovi, da znamka na območju Republike Slovenije ni bila uporabljena. Sodišče se strinja s takšnim postopanjem organa. Stranka z interesom A. d.o.o. je namreč že 9. 2. 1996 vložila zahtevo za razveljavitev mednarodne znamke št. 516345, torej nedvomno pred uveljavitvijo ZIL-1, zoper zahtevo pa je tožnik vložil pravočasno ugovor, zaradi česar je bila zadeva nato odstopljena v reševanje na pristojno sodišče (91. člen ZIL). Okrožno sodišče v Ljubljani je nato s sodbo, opr. št. VII Pg 302/96 z dne 5. 10. 1999, ugotovilo, da se mednarodna blagovna znamka IR-516.345 Boss Hugo Boss (grafična izvedba) za blago iz razreda 34 mednarodne klasifikacije (tobačni izdelki in s tem povezani proizvodi) na območju Republike Slovenije brez upravičenega razloga ni uporabljala v blagovnem prometu v zadnjih petih letih pred 9. 2. 1996. Ta sodba je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1586/99 z dne 6. 4. 2000, Vrhovno sodišče RS pa je v revizijskem postopku s sodbo, opr. št. III Ips 121/2000 z dne 27. 9. 2001, potrdilo tudi citirano sodbo Višjega sodišča. Tožnik se zato moti, ko meni, da bi moral organ (ob pravnomočnosti sodbe, opr. št. VII Pg 302/96 z dne 5. 10. 1999, (že) dne 6. 4. 2000, torej pred uveljavitvijo ZIL-1, tj. 7. 12 2001) in predložitvijo sodbe organu po 7. 12. 2001 postopati po ZIL-1, saj za to nedvomno niso bili izpolnjeni pogoji glede na vložitev zahteve za razveljavitev znamke v času veljave ZIL ter potek in zaključek sodnega postopka (še vedno) v času veljave ZIL, iz česar sledi, da stranka z interesom ni imela možnosti spremembe tožbe po prvem odstavku 184. člena Zakona o pravdnem postopku do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje zaradi uskladitve s spremenjenim režimom novega ZIL-1. Če bi organ v obravnavanem primeru postopal po ZIL-1, stranka z interesom nedvomno ne bi mogla uveljavitvi pravnih učinkov pravnomočne ugotovitvene sodbe o neuporabi obravnavane znamke, tj. da organ izda konstitutivno odločbo o prenehanju znamke, kar pa bi pomenilo kršitev njenih pravic, ki jih ji daje oziroma jih je dal sam zakon.

Sodišče tudi ne more slediti tožnikovemu ugovoru, da stranka z interesom ni zainteresirana oseba v smislu prvega odstavka 90. člena ZIL. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da stranka z interesom svoj interes za razveljavitev znamke izkazuje s svojimi prijavami za besedni znak BOSS (npr. prijava znamke št. 9181966, 9370970, 9470012, idr.), saj bi z razveljavitvijo obravnavane mednarodne znamke imela več možnosti za registracijo svoje znamke glede na vložene ugovore tožnika v postopkih prijave znamk. Sodišče se strinja z organom, da je morebitni uspeh registracije znamk stranke z interesom sicer stvar posameznih samostojnih postopkov, ki tečejo na podlagi prijav znamk in ni odvisen zgolj od vloženih ugovorov tožnika, vendar pa ob nespornih okoliščinah: - da je stranka z interesom vložila prijavo znamke BOSS za blago, ki je enako/podobno blagu, na katerega se nanaša obravnavana znamka ter tudi druge prijave znamke, ki bi lahko bile enake/podobne obravnavani znamki, je nedvomno treba šteti, da želi stranka z interesom obravnavano znamko (vsaj) v delu uporabljati za enako/podobno blago, ki ga tudi sama proizvaja in daje v promet. S tem pa je tudi po presoji sodišča podan pravni interes stranke z interesom za vložitev tovrstne zahteve. Na pravilno odločitev kaže tudi (sicer precej širša) razlaga pojma zainteresirane osebe po preambuli Direktive 2008/95/ES z dne 22. 10. 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami, ki v svoji 6. točki sicer dopušča zakonodajalcem držav članic, da prosto določijo postopek (med drugim) v zvezi z razveljavitvijo blagovnih znamk, vendar pa v 9. točki še določa, da je za zmanjšanje skupnega števila blagovnih znamk, registriranih in varovanih v Skupnosti, in posledično števila sporov, ki se med njimi pojavljajo, treba zahtevati, da se registrirane blagovne znamke dejansko uporabljajo ali v primeru, da se ne, razveljavijo; treba je poskrbeti, da se blagovna znamka ne more razveljaviti na podlagi obstoja neuporabljene prejšnje blagovne znamke, medtem ko lahko države članice še naprej prosto uporabljajo isto načelo glede registracije blagovne znamke ali predvidijo, da se blagovna znamka ne more uspešno uveljavljati zaradi kršitev pravic, kadar se na podlagi zahteve za razveljavitev blagovne znamke ugotovi, da bi se znamka lahko razveljavila, določitev postopka pa je v vseh teh primerih prepuščena državam članicam. Sodišče tako ugotavlja, da so bili ob pravnomočno ugotovljeni neuporabi znamke BOSS HUGO BOSS št. 516345 ter izkazanemu svojstvu zainteresirane osebe stranke z interesom za izdajo izpodbijane odločbe izpolnjeni vsi pogoji.

Na drugačno odločitev v zadevi tako ne morejo vplivati tožbeni ugovori o večji zaščiti glede na slovečnost in ugled obravnavane znamke, saj slovečnost in ugled znamke le-te ne varuje pred morebitno razveljavitvijo zaradi neuporabe glede na ZIL. Take varovalne določbe tudi nima TRIPs, ki v 19. členu predpisuje pogoje za razveljavitev registracije znamke ob ugotovljeni neutemeljeni neuporabi. Kot pa že navedeno, pa je morebitni neuspeh registracije znamke stranke z interesom zaradi slovečnosti oziroma ugleda znamke tožnika predmet presoje samostojnega postopka, ki teče na podlagi prijave znamke stranke z interesom. Če pa tožnik meni, da je stranka z interesom v slabi veri zaradi izkoriščanja ugleda tožnikove znamke vložila to zahtevo in, da kopira embalaže izdelkov tožnika, varovanih z obravnavano znamko, pa lahko sproži ustrezne postopke pri pristojnem sodišču. Ugovor tožnika, da je njegova znamka zaščitena tudi z zaščito imena po 8. členu Pariške konvencije in 13. členu Zakona o varstvu konkurence ter po Zakonu o gospodarskih družbah, pa tudi ni pravno relevanten, saj gre v obravnavanem primeru za presojo, ali zahteva stranke z interesom zadosti pogojem po ZIL za razveljavitev znamke tožnika, kar pa je bilo – kot že zgoraj navedeno - potrjeno. Omejitve oziroma prepovedi uporabe prijavljene znamke stranke z interesom po ZOUTI pa so stvar stranke z interesom in ne tožnika. Z ugovorom, da se organ ne bi smel pri svoji odločitvi sklicevati na (še ne) končane postopke zaradi vloženih izrednih pravnih sredstvih, pa tožnik tudi ne more uspeti, ker gre sicer za že pravnomočno končane zadeve, ki pa tudi niso bile podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Glede na povedano pa tudi ni podan uveljavljani ničnostni razlog iz 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba organa pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Stroškovni zahtevek tožnika in stranke z interesom A. d.o.o. je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.