Jedro

Pri utemeljevanju ponovitvene nevarnosti ni mogoče upoštevati zoper osumljenca vloženega obtožnega predloga pred okrajnim sodiščem, saj se kazenski postopek zoper obdolženca začne šele s prvim procesnim dejanjem sodišča.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom Kpd 167/2011 z dne 7. 4. 2011 zoper osumljenega A. L. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Ks 19249/2011 z dne 14. 4. 2011 ugodil pritožbi osumljenčevega zagovornika in sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora razveljavil ter ji zadevo vrnil v ponovno odločanje. Tudi v ponovnem odločanju je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenca odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil. 2. Osumljenčev zagovornik je zoper zgoraj navedene štiri sklepe vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijane sklepe spremeni tako, da predlog državnega tožilstva za odreditev pripora zavrne, odrejeni pripor zoper A. L. odpravi in ga izpusti na prostost. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, ter predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da pripora za kazniva dejanja povzročitve lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 ni dopustno odrediti niti po določbah skrajšanega postopka, ter da je bil v zvezi s kaznivim dejanjem nasilništva uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti, saj bi sodišče lahko odredilo pripor le na podlagi določb skrajšanega postopka, kar je nedvomno vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa. Po vložnikovem stališču je navedba zunajobravnavnega senata, da je na podlagi 32. člena ZKP zoper osumljenca izveden enoten postopek, nedorečena. Morale bi veljati določbe, ki osumljencu niso v škodo, ker slednji zaradi združitve postopka ne sme priti v slabši položaj, pri tem se vložnik sklicuje na komentar ZKP pri določbah 32. in 429. člena. Vložnik nadalje navaja, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni navedeno, zakaj je podana izjemnost odreditve pripora, kar bi glede na kaznivi dejanji nasilništva moralo biti storjeno. Prav tako ni razvidno, ali se pripor odreja le zaradi kaznivega dejanja ropa ali tudi zaradi kaznivih dejanj „iz skrajšanega postopka“. Sodišče tudi ni navedlo, katera kazniva dejanja bi osumljenec na prostosti lahko ponovil. Vložnik še navaja, da ponovitvene nevarnosti ni mogoče utemeljevati z vloženim obtožnim predlogom pred Okrajnim sodiščem v Piranu zoper osumljenca, ker sodišče ni opravilo niti formalnega preizkusa obtožnega predloga. V zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti vložnik tudi meni, da sodišče ni navedlo nobene subjektivne okoliščine na strani osumljenca, ampak je navajalo zgolj objektivne okoliščine. Končno vložnik še navaja, da je sodišče pri ugotovitvi ponovitvene nevarnosti pri kaznivem dejanju ropa kršilo načelo sorazmernosti, saj je iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da osumljenec ni uporabil nobene sile zoper oškodovanca, ampak naj bi z njeno uporabo le zagrozil. Uporabljena sila pa tudi ni takšna, da bi narekovala odreditev pripora zaradi zagotovitve varnosti ljudi. Udarec z dlanjo po obrazu odrasle, zdrave moške osebe ne more pustiti nobenih posledic, zato je po vložnikovem mnenju sklepanje o ogroženosti varnosti ljudi v tem primeru čista špekulacija.

6. Uvodoma Vrhovno sodišče ugotavlja: 1. vložnik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zoper sklep preiskovalne sodnice Kpd 167/2011 z dne 7. 4. 2011, ki je bil razveljavljen s sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Kopru Ks 189/2011 z dne 14. 4. 2011, zaradi česar sklep preiskovalne sodnice pravno več ne obstaja, zato zahteve zoper tak sklep ni mogoče vložiti; 2. vložnik v pretežnem delu zahteve (dobesedno) prepisuje navedbe, ki jih je podal v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora in na katere je zunajobravnavni senat ob reševanju pritožbe že odgovoril. Glede na zgoraj navedeno Vrhovno sodišče ni presojalo vložnikovih navedb, ki se nanašajo na pravno neobstoječ sklep o odreditvi pripora.

7. Vložnikovo stališče, da pripora zaradi kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1 v skrajšanem postopku ni mogoče odrediti, ni utemeljeno. Po določbi 2. točke prvega odstavka 432. člena ZKP je pripor izjemoma mogoče odrediti tudi za kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora dveh let, kadar je podan razlog iz 2. ali 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Uporaba sile je imanentna kaznivemu dejanju nasilništva, za to kaznivo dejanje je mogoče izreči kazen do dveh let zapora, v obravnavanem primeru pa je podan tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, kar pomeni, da je v obravnavanem primeru osumljencu mogoče odrediti pripor tudi zaradi kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Pripor je bil zoper osumljenca odrejen tudi zaradi kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, o katerem glede na prepisano kazen od enega do desetih leta zapora odloča okrožno sodišča, zaradi česar se za odreditev pripora v tem primeru uporabljajo določbe 201. člena ZKP. Le v primeru, ko bi bil pripor odrejen samo zaradi kaznivega dejanja nasilništva, ki bi se obravnavalo v skrajšanem postopku, če ne bi prišlo do združitve postopka, bi za odreditev pripora v obravnavanem primeru prišla v poštev uporaba določb iz skrajšanega postopka. V čem naj bi bila obrazložitev zunajobravnavnega senata nedorečena in za katero kršitev naj bi pri tem šlo, vložnik ne pojasni, zato se Vrhovno sodišče do takega očitka ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

8. Vložnik ima prav, da pri utemeljevanju ponovitvene nevarnosti ni mogoče upoštevati zoper osumljenca vloženega obtožnega predloga pred Okrajnim sodiščem v Piranu. Na obstoj ponovitvene nevarnosti je sicer mogoče sklepati tudi glede na uvedene kazenske postopke zoper osumljenca, ta pogoj pa v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Kazenski postopek se zoper obdolženca ne začne že z vložitvijo obtožnega predloga, temveč s prvim procesnim dejanjem sodišča, običajno bo to odreditev sodnika, da se obtožni predlog vroči obdolžencu, ali pa sodnik razpiše glavno obravnavo, o obstoju katere od teh okoliščin pa v spisu ni najti podatkov. Z vloženim obtožnim predlogom pred Okrajnim sodiščem v Piranu sta preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat utemeljevala obstoj osumljenčeve vztrajnosti pri izvrševanju kaznivih dejanj. Vendar sta na obstoj te subjektivne okoliščine sklepala tudi na podlagi drugih okoliščin obravnavanega primera, to je kratkega časovnega obdobja, v katerem naj bi osumljenec storil kazniva dejanja, števila kaznivih dejanj in eskalacije nasilja v kratkem času. Ob tem, da je preiskovalna sodnica kot subjektivno okoliščino navedla tudi osumljenčevo prekomerno uživanje alkohola, ni mogoče pritrditi vložniku, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o subjektivni okoliščini, ki se nanaša na osumljenca.

9. Z navedbami, da osumljenec ni uporabil sile zoper oškodovanca, ampak je z njeno uporabo le zagrozil in da uporabljena sila ni takšna, da bi narekovala odreditev pripora, saj udarec z dlanjo po obrazu ne more pustiti nobenih posledic, kar bi bilo mogoče kvalificirati kvečjemu kot grdo ravnanje ali razžalitev, vložnik ne more uspeti. Na tak način namreč ne uveljavlja sicer zatrjevane kršitve načela sorazmernosti, temveč predstavlja lastno videnje dejanskega stanja in podaja svojo oceno osumljenčevega ravnanja, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.