Jedro

S tem ko vrhovni državni tožilec uveljavlja, da je bilo v postopku proti starejši mladoletnici prekršeno določilo 2. odstavka 455. člena ZKP-77, posledično pa še več drugih določil istega zakona, vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodni postopek, ki je tekel pred pravnomočnim sklepom. To pa po določbi 489. člena ZKP-77 v postopku proti mladoletnikom ni dopustno.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se pravnomočni sklep Temeljnega sodišča v Kopru, Enota v Kopru, z dne 17.1.1989 razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v Kopru, Enota v Kopru, je s pravnomočnim sklepom, navedenim v uvodu te odločbe, starejši mladoletnici S.G. zaradi storitve hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 5. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZ-77 po 14. členu istega zakona izreklo vzgojni ukrep strožjega nadzorstva organa socialnega skrbstva.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec mag. J.F. dne 13.2.1997 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Z njo uveljavlja, da je bilo v postopku v obravnavani kazenski zadevi kršeno določilo 2. odstavka 455. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 26/86, 74/87; ZKP SFRJ), ker mladoletnica v postopku ni imela zagovornika, pa bi ga glede na to, da je proti njej tekel postopek za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen nad pet let zapora (saj je za kaznivo dejanje po 5. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZ-77 zagrožena kazen do osmih let zapora), morala imeti od začetka pripravljalnega postopka.

V obrazložitvi zahteve navaja, da je bila mladoletnica sicer ob prvem zaslišanju pri sodniku za mladoletnike dne 24.11.1988 seznanjena, da se ji za zagovornika po uradni dolžnosti postavi odvetnico M.M. iz I., vendar v spisu sklepa o postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti ni, niti ni izdaja takega sklepa evidentirana v popisu spisa. Brez navzočnosti zagovornika so bila opravljena tako vsa procesna dejanja v pripravljalnem postopku, čeprav bi zagovornik mladoletnice lahko bil navzoč pri teh dejanjih po 2. odstavku 472. člena ZKP SFRJ. Ker zagovornik ni bil obveščen o seji senata za mladoletnike in na njej ni bil navzoč, je bilo kršeno določilo 5. odstavka 480. člena ZKP SFRJ. Sklep o vzgojnem ukrepu zagovorniku ni bil vročen, s čimer je bila kršena določba 4. odstavka 123. člena ZKP SFRJ in zagovorniku vzeta možnost vložitve pritožbe po 2. odstavku 487. člena ZKP SFRJ.

Izrecno tudi uveljavlja, da mladoletnica ne bi smela biti zaslišana v nenavzočnosti zagovornika in zato ob uporabi določbe 10. odstavka 218. člena ZKP SFRJ njena izpovedba ne bi smela biti podlaga za odločbo.

Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da so bile v postopku v obravnavani kazenski zadevi zagrešene uveljavljane kršitve.

Pri obravnavi zahteve za varstvo zakonitosti, vložene v postopku proti mladoletnikom, mora Vrhovno sodišče upoštevati, da se sme v postopku proti mladoletniku zahteva za varstvo zakonitosti vložiti le v dveh primerih: če je bil s sodno odločbo prekršen zakon, ali če je bila za mladoletnika nepravilno uporabljena kazen ali kakšen vzgojni ukrep (489. člen ZKP SFRJ). V postopku proti mladoletniku zahteve za varstvo zakonitosti torej ni mogoče vložiti zoper sodni postopek, ki je tekel pred pravnomočno odločbo (kot velja to sicer po določbi 416. člena ZKP SFRJ).

S tem ko uveljavlja, da je bilo v postopku proti starejši mladoletnici S.G. prekršeno določilo 2. odstavka 455. člena ZKP SFRJ in posledično tudi več drugih določil istega zakona (2. odstavek 472. člena, 5. odstavek 480. člena, 4. odstavek 123. člena), vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo zoper sodni postopek, ki je tekel pred pravnomočnim sklepom. To pa po določbi 489. člena ZKP SFRJ v postopku proti mladoletniku ni dopustno.

Z navedbo v zahtevi za varstvo zakonitosti, da mladoletničina izpovedba ne bi smela biti podlaga za odločbo, ker je bila mladoletnica zaslišana v nenavzočnosti zagovornika, pa se po oceni Vrhovnega sodišča vrhovni državni tožilec, četudi ne izrecno, sklicuje na to, da je bil s sodno odločbo prekršen zakon.

Glede slednjega je vrhovnemu državnemu tožilcu mogoče pritrditi, zato je njegova zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

Zoper st. mld. S.G. je tekel postopek zaradi hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 5. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZ-77, za katero je zagrožena kazen od enega do osem let zapora.

Glede na to, da bi mladoletnica po 2. odstavku 455. člena ZKP SFRJ, ki predpisuje obvezno obrambo, če teče proti mladoletniku postopek za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora nad pet let, morala imeti od začetka pripravljalnega postopka dalje zagovornika, po 10. odstavku v zvezi z 9. odstavkom 218. člena ZKP na mladoletničino izpovedbo ni mogoče opreti sodne odločbe, ker je bila, kot je ugotovilo Vrhovno sodišče, mladoletnica (dne 24.11.1988) zaslišana brez zagovornika.

S tem ko je senat za mladoletnike sklep o vzgojnem ukrepu oprl na v nenavzočnosti zagovornika dano izpovedbo mladoletnice, je bila s tem sklepom prekršena določba 8. točke 1. odstavka 364. člena ZKP SFRJ. Sklep se namreč opira na dokaz, na katerega se po določbi 10. odstavka 218. člena ZKP SFRJ ne more opirati, glede na druge dokaze pa ni očitno, da bi bila tudi brez tega nedovoljenega dokaza izrečena enaka sodba, saj je bila ravno mladoletničina izpovedba odločilen dokaz za dejstvo, da mladoletnica ni pravočasno nakazala smeri vožnje.

Četudi v postopku proti mladoletniku zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zoper sodni postopek, ki je tekel pred pravnomočno odločbo, Vrhovno sodišče dodaja, da je bila starejši mladoletnici v postopku kršena pravica do obvezne obrambe, ki ji jo daje 2. odstavek 455. člena ZKP SFRJ.

Starejša mladoletnica si zagovornika sama ni vzela, niti ji ga niso vzeli njeni zakoniti zastopniki ali sorodniki, zato bi ji ga po 3. odstavku 455. člena ZKP SFRJ moral po uradni dolžnosti postaviti sodnik za mladoletnike, kar pa, kot izhaja iz kazenskega spisa, ni storil. Ob zaslišanju dne 24.11.1988 je sodnik za mladoletnike starejšo mladoletnico sicer obvestil, da se ji za zagovornico po uradni dolžnosti postavi odvetnica M.M. iz I., vendar s sklepom sodišča ta postavitev ni bila nikdar realizirana.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 422. člena ZKP SFRJ razsodilo, kot sledi iz izreka te sodbe.