Jedro

Začasna odredba – težko popravljiva škoda ni izkazana.

Pritožnika nista zadostila zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode. Njune navedbe v zvezi s težko popravljivo škodo so namreč presplošne in pavšalne, pri čemer niti ne pojasnita, koliko bi sploh znašala višina stroškov gradbenih del zaradi odstranitve spornega objekta. Ob tem ne gre spregledati, da pritožnika celo sama v pritožbi priznavata, da v zahtevi za izdajo začasne odredbe res nista konkretizirala in zneskovno opredelila stroškov oziroma škode, ki bi jima z odstranitvijo objekta nastala. Prav tako pritožnika nista ne zatrjevala ne izkazala, zakaj bi plačilo teh stroškov zanju predstavljalo težko popravljivo škodo. V primeru ko gre za inšpekcijske ukrepe, je namen začasne odredbe v zagotovitvi varstva pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. V obravnavani zadevi bi zato lahko bila upoštevna le škoda v smislu negativnih posledic naloženega ukrepa, ki bi izhajale iz razmer pritožnikov, torej ob upoštevanju njunih subjektivnih okoliščin. Takih okoliščin pa pritožnika nista zatrjevala in izkazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika sta vložila tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 356.2-768/99-OD z dne 24. 3. 2000, s katero je bilo odločeno, da morata tožnika kot investitorja v roku 90 dni po prejemu te odločbe odstraniti objekt v gradnji, ki je na dan inšpekcijskega ogleda 5. 8. 1999 obsegal konstrukcijo tlorisnih dimenzij 5,0 x 7,4, na nosilnih stebrih z nadkonstrukcijo, vse izvedeno s kovinskimi profili pravokotnega in "L" preseka, kar vse stoji kot dodatna konstrukcija na strehi stanovanjskega objekta ..., parc. št. 11/1 k. o., ..., ter vzpostaviti prejšnje stanje (1. točka izreka), da je prepovedana uporaba tega objekta in opravljanje gospodarskih, stanovanjsko najemnih ali drugih dejavnosti v njem, promet z njim ali sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi (2. točka izreka), da če tožnika v predpisanem roku ne bosta opravila naloženega dejanja, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njune stroške (3. točka izreka), da bosta stroške postopka, nastale z izvršbo, plačala tožnika na podlagi posebnega sklepa (4. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka). Zoper navedeno odločbo sta tožnika vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ z odločbo, št. 0612-89/2020/2 z dne 22. 2. 2021, zavrnil. Hkrati s tožbo sta tožnika vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero sta predlagala, naj sodišče do pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijane odločbe.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnika nista izkazala težko popravljive škode kot pogoja iz 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V obrazložitvi je navedlo, da tožnika zatrjujeta nastanek materialne škode, ki praviloma ne pomeni težko popravljive škode, saj se lahko iztoži, pri čemer v zahtevi niti nista navedla višine zatrjevane škode. Prav tako nista pojasnila, zakaj bi strošek rušitve zanju predstavljal težko popravljivo škodo. Njune trditve glede nastanka težko popravljive škode so torej nekonkretizirane. Za odločitev o zahtevi pa tudi niso pomembne trditve, da objekt stoji že 23 let, da drugostopenjski organ o njuni pritožbi ni odločil skoraj 21 let in da ta objekt ni sporen ter škodljiv za nobenega soseda ter samo večstanovanjsko stavbo.

3. Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) sta zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo. Navajata, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni obrazložilo, saj ni pojasnilo, zakaj njune trditve in dokazi ne zadostujejo za ugoditev zahtevi za izdajo začasne odredbe. Prav tako je prvostopenjsko sodišče kot pravno nepomembne štelo okoliščine, ki so po njunem mnenju ključne za pravilno odločitev. Te so, da sporni objekt stoji že več kot 23 let, da je organ druge stopnje o njuni pritožbi odločal skoraj 21 let in da ta objekt za samo večstanovanjsko hišo in ostale stanovalce ni škodljiv. Že samo dejstvo, da bi po več kot 23 letih morala odstraniti sporni objekt, zanju predstavlja nepopravljivo škodo. Po drugi strani pa za javno korist in nasprotne stranke z izdajo začasne odredbe ne more nastati nobena škoda. Menita, da je ob upoštevanju načela sorazmernosti in prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank njuna zahteva utemeljena. Predlagata, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevata tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

8. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

9. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pritožnika s svojimi navedbami nista izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. V zahtevi za izdajo začasne odredbe sta navajala, da bi jima v primeru izvršitve izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda, saj se objekt nahaja v desetem nadstropju večstanovanjskega bloka. Za odstranitev objekta je torej potreben dostop do tega nivoja, ki pa je edino mogoč po zunanji steni večstanovanjskega bloka s pomočjo primerne gradbene mehanizacije. Gradbena dela v zvezi z odstranitvijo objekta bi tako bila povezana z nesorazmerno visokimi stroški, kar predstavlja težko popravljivo škodo. Zatrjevala sta tudi, da objekt stoji že 23 let in da je drugostopenjski organ o njuni pritožbi zoper izpodbijano odločbo odločal skoraj 21 let. 10. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnika s tem nista zadostila zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode. Njune navedbe v zvezi s težko popravljivo škodo so namreč presplošne in pavšalne, pri čemer niti ne pojasnita, koliko bi sploh znašala višina stroškov gradbenih del zaradi odstranitve spornega objekta. Ob tem ne gre spregledati, da pritožnika celo sama v pritožbi priznavata, da v zahtevi za izdajo začasne odredbe res nista konkretizirala in zneskovno opredelila stroškov oziroma škode, ki bi jima z odstranitvijo objekta nastala. Prav tako pritožnika nista ne zatrjevala ne izkazala, zakaj bi plačilo teh stroškov zanju predstavljalo težko popravljivo škodo. V primeru ko gre za inšpekcijske ukrepe, je namen začasne odredbe v zagotovitvi varstva pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. V obravnavani zadevi bi zato lahko bila upoštevna le škoda v smislu negativnih posledic naloženega ukrepa, ki bi izhajale iz razmer pritožnikov, torej ob upoštevanju njunih subjektivnih okoliščin. Takih okoliščin pa pritožnika nista zatrjevala in izkazala.1 Poleg tega je Vrhovno sodišče tudi že večkrat sprejelo stališče, da materialna škoda sama po sebi praviloma ne pomeni težko popravljive škode2, kot je pravilno pojasnilo tudi že sodišče prve stopnje. Nenazadnje pa verjetnosti nastanka težko popravljive škode ne izkazujejo niti navedbe pritožnikov v zvezi s tem, koliko časa že stoji objekt oziroma kako dolgo je drugostopenjski organ odločal o pritožbi, saj ta dejstva ne predstavljajo škode, ki bi utemeljevala potrebo po izdaji začasne odredbe. Na podlagi obrazloženega pritožnika tudi po presoji Vrhovnega sodišča s svojimi navedbami nista izkazala zahtevanega pogoja glede nastanka težko popravljive škode, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe.

11. Pritožnika navajata tudi, da naj bi bila ob upoštevanju načela sorazmernosti ter prizadetosti javne koristi in koristi nasprotnih strank njuna zahteva za izdajo začasne odredbe utemeljena, pri čemer naj bi sodišče prve stopnje v zvezi s tem spregledalo dejstva, da sporni objekt za večstanovanjski blok in ostale stanovalce ni škodljiv, da stoji že 23 let in da je organ druge stopnje o njuni pritožbi odločal skoraj 21 let. Vendar pa so navedeni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na načelo sorazmernosti in prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank, za odločitev o pritožbi nebistveni, saj pritožnika nista izkazala že težko popravljive škode kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, zato je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da nadaljnjih pogojev po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni presojalo.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni obrazložilo, saj naj ne bi pojasnilo, zakaj naj trditve in dokazi pritožnikov ne bi zadostovali oziroma v čem naj bi bile trditvene in dokazne pomanjkljivosti njune zahteve, zato naj izpodbijanega sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da je trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe na pritožnikih in v zvezi s tem navedlo jasne, prepričljive in izčrpne razloge, zaradi katerih tega svojega bremena nista izpolnila. Izpodbijani sklep je tako dovolj obrazložen in ga je mogoče preizkusiti.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavljata pritožnika, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

**K II. točki izreka**

14. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 60/2019 z dne 10. 4. 2019 in I Up 191/2018 z dne 21. 11. 2018. 2 Npr. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 22/2020 z dne 4. 3. 2020 in I Up 137/2019 z dne 26. 7. 2019.