Jedro

Tožena stranka je tožnici v spornem obdobju odrejala delo. Narava tožničinega dela je bila taka, da je bilo opravljanje njenega dela bistveno povezano z delom drugih delavcev pri toženi stranki. Tožnica je delo opravljala v prostorih delodajalca in je morala svoj prihod na delo in odhod z dela evidentirati z evidenčno kartico. Tožnica je sicer imela manj ur kot znaša polni delovni čas, vendar pa se ji v delovni čas ni upošteval čas odmora in tudi ni bilo upoštevano, da je bil njen delovni čas neenakomerno razporejen. Prav tako se ni upoštevala začasna zadržanost zaradi bolezni. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bili pri delu tožnice pri toženi stranki v spornem obdobju podani vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR, ki delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za obdobje, ko je tožnica pri toženi stranki opravljala delo na podlagi podjemnih pogodb in pogodb o avtorskem delu, utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila tožnica od 1. 6. 2006 pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas in za polni delovni čas na delovnem mestu „organizator izvedbe V“ (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico od 1. 6. 2006 prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ in ji izstaviti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in za polni delovni čas za delovno mesto „organizator izvedbe V“ (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati razliko med plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu „organizator izvedbe V“ in plačilom za delo, ki ga je tožnica prejemala za delo pri toženi stranki od 1. 8. 2008 do 31. 5. 2014 v bruto zneskih, razvidnih iz III. točke izreka, od zneskov odvesti prispevke in davke ter tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, razvidnih iz III. točke izreka. Kar je tožnica zahtevala več (plačilo razlike v neto plači za čas od 1. 6. 2006 do 31. 7. 2008) je zavrnilo (2. odstavek III. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati bruto plačo, ki bi jo prejemala za delo na delovnem mestu „organizator izvedbe V“ za čas od 1. 6. 2014 dalje ter od tako obračunane plače za tožnico plačati pripadajoče davke in prispevke za čas od 1. 6. 2014 naprej in ji za ta čas izplačati razliko med neto plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu „organizator izvedbe V“ in plačilom za delo, ki ga je prejemala za delo pri toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje, do plačila (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2009, 2010, 2011, 2012 in 2013 v bruto zneskih, razvidnih iz V. točke izreka, po odvodu davka pa tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, razvidnih iz V. točke izreka. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.349,13 EUR v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo v celoti (pravilno: v ugodilnem delu, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela nima pravnega interesa) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Uveljavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče v sodbi ne pojasni, zakaj ni upoštevalo pričanja A.A., ko govori o raznovrstnem delu tožnice. Sodišče ne obrazloži ali je tožnica delala tudi pri drugih delodajalcih in ali je opravila enako količino dela kot redno zaposleni. Sodišče prve stopnje tudi ne obrazloži svoje odločitve, zakaj tožnici prizna obstoj delovnega razmerja od 1. 6. 2006 dalje. Obseg dela, ki ga je opravljala tožnica, je bil po prepričanju tožene stranke manjši ter izrazito programsko naravnan. Tožnica je opravljala zelo različna dela, kar je razvidno iz sklenjenih pogodb. Navedeno je izpovedala tudi priča A.A., vendar sodišče njene izpovedbe ni upoštevalo. Sodišče zmotno ugotavlja, da je tožnica kontinuirano opravljala dela na delovnem mestu „organizator izvedbe V“, ker je občasno nadomeščala B.B.. Navaja, da delovno mesto „organizator izvedbe V“ ni obstajalo do sistemizacije 1. 8. 2008. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da občasno, nekontinuirano opravljanje različnih del za toženo stranko ustreza definiciji delovnega razmerja iz 4. člena ZDR.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijanem delu sodbe ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče svojo odločitev jasno in argumentirano obrazložilo, tako da sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

6. Na podlagi 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 9. člena ZDR). ZDR v drugem odstavku 11. člena izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR v povezavi z 20. členom ZDR, to je, če delavec sočasno izpolnjuje s strani delodajalca predpisane pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. ZDR v 15. členu sicer zahteva pisno pogodbo o zaposlitvi, ki jo mora zagotoviti delodajalec, vendar pa iz četrtega odstavka 15. člena ZDR izhaja, da tudi, če stranki nista sklenili pisne pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj delovnega razmerja. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Tožnica uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili z podjemnimi pogodbami in pogodbami o avtorskem delu, obstajali elementi delovnega razmerja.

7. Na podlagi dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so bili pri delu tožnice od 1. 6. 2006 dalje podani vsi elementi delovnega razmerja v smislu določb 4. člena ZDR. Med elementi delovnega razmerja ni navedena volja za sklenitev delovnega razmerja, bistveno je, kakšna je bila dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama in ne, s kakšnim formalnim oziroma pisnim izrazom sta stranki poimenovali njuno razmerje. Odločilna je vsebina dejanskega in ne le formalnega razmerja, ki jo je potrebno zelo natančno in čim bolj objektivno ugotoviti, in šele nato iz vsebine sklepati na obstoj ali neobstoj elementov delovnega razmerja v celotnem obdobju. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka tožnici delo odrejala, da je bila narava njenega dela taka, da je bilo opravljanje njenega dela bistveno povezano z delom drugih delavcev pri toženi stranki. Ugotovilo je, da je tožnica opravljala delo v prostorih delodajalca in da je morala svoj prihod na delo in odhod z dela evidentirati z evidenčno kartico.

8. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da je poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, zlasti pomembno poudariti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, saj se delovna razmerja od ostalih pravnih razmerij razlikujejo predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dajanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas trajanja in kraj dejavnosti. Delavec ne more povsem svobodno oblikovati svojega dela in delovnega časa. Na obstoj delovnega razmerja kažejo tudi drugi indici kot npr. zagotavljanje pripomočkov za delo s strani tožene stranke ter dejstvo, da se delo opravlja v okviru določenega delovnega časa v delovnih prostorih, ki jih določi delodajalec.

9. V pritožbi tožena stranka napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Neutemeljeno uveljavlja, da je bil obseg dela tožnice manjši od obsega dela redno zaposlenih. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju razlike v plači na podlagi predloženih evidenc o opravljenih urah sicer res ugotovilo, da je imela tožnica nekoliko manj ur, kot znaša polni delovni čas, vendar pa se tožnici ni upošteval čas odmora v delovni čas in tudi ne dejstvo, da je bil delovni čas tožnice neenakomerno razporejen. Prav tako se ni upoštevala začasna zadržanost zaradi bolezni. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica opravljala delo, ki ustreza opisu del za delovno mesto „organizator izvedbe V“, za katerega se zahteva strokovna izobrazba gimnazijski maturant (V. stopnja izobrazbe). Tožnica ima V. stopnjo izobrazbe z nazivom „upravni tehnik“, torej izpolnjuje pogoje za opravljanje dela na delovnem mestu „organizator izvedbe V“. Vsebina dela, ki ga opravlja tožnica in obseg dela tožnice v spornem obdobju izhaja tako iz izpovedi tožnice, kot tudi zaslišanih prič A.A. in C.C.. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je bilo delovno mesto „organizator izvedbe V“ sistemizirano šele 1. 8. 2008. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožnici izstaviti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „organizator izvedbe V“ je po oceni pritožbenega sodišča pravilna, saj bo tožena stranka pogodbo o zaposlitvi tožnici izdala šele po pravnomočnosti sodbe. Obveznost tožene stranke, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki od 1. 6. 2006 dalje, se nanaša zgolj na obveznost prijave v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ. Odločitev o priznanju razlike v plači, katere tožena stranka niti ne izpodbija, pa se nanaša na čas po 1. 8. 2008, ko je imela tožena stranka že sistemizirano delovno mesto.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).