Jedro

Glede na četrti odstavek 79. člena ZMZPP, ki določa, da določbe o pristojnosti v zapuščinskem postopku veljajo smiselno tudi za pristojnost v sporih iz dednopravnih razmerij – kar je tudi dediščinska tožba – je bistvena okoliščina za določitev pristojnosti slovenskega sodišča po prvem in tretjem odstavku 79. člena ZMZPP (tudi v zvezi z dediščinsko tožbo), lega zapuščine ob zapustnikovi smrti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločite v stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji.

2. Zoper ta sklep se toženka po pooblaščenki pravočasno pritožuje, in sicer izrecno zaradi bistvene kršitve določb postopka po 1. točki in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti 48. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju: ZMZPP), ki določa, da je sodišče Republike Slovenije pristojno, če ima toženec stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji. Po njenem mnenju ni mogoče uporabiti silogizma za določbi drugega odstavka 55. člena in 58. člena ZMZPP. Predmet tožbe je namreč plačilo denarja, ta pa se ne nahaja na ozemlju Republike Slovenije, prav tako ima toženka premoženje, ki se pretežno nahaja na ozemlju Republike Srbije, v Sloveniji pa je podedovala zgolj premoženje po svoji pokojni sorodnici in ta dediščina ne predstavlja njenega celotnega ali pretežnega premoženja. Ker sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno za odločanje o glavni stvari, ne more biti pristojno za odločanje o predlagani začasni odredbi. Meni, da bi lahko sodišče prve stopnje o predlogu za začasno odredbo odločilo šele, ko bo pravnomočno rešeno vprašanje pristojnosti, zato le-to ni ravnalo procesno pravilno. Poleg tega še izpostavlja, da zavarovanje ni potrebno in niso izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo prepovedi, saj je prepoved razpolaganja z obravnavano nepremičnino že vpisana v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje se pri pristojnosti neutemeljeno sklicuje na 79. člen ZMZPP, saj ni jasno, kako je mogoče uporabiti to normo, ko gre za nepremičnino, ki ni v lasti slovenskega državljana. Tudi ni sledilo njeni trditvi, da je potrebno uporabiti Zakon o reševanju kolizij zakonov in predpisov drugih držav, čeprav se ta zakon uporablja, kadar si pravne norme ZMZPP med seboj nasprotujejo, kar še posebej velja za za prvi odstavek 63. člena ZMZPP. Nadalje navaja, da je potrebno upoštevati še ZRSZPDZ oziroma zakonodajo Republike Srbije, kjer 46. člen ZRSZPDZ določa, da obstaja pristojnost sodišča ZRJ, če ima toženec prebivališče v ZRSZ, katere pravna naslednica je Republika Srbija. Zato ne more biti bistveno, da je del zapuščine po pokojni A. A. nepremičnina, saj je tudi nepremično premoženje v osnovi premoženje. Izpostavlja še, da je za izvršilni postopek izključno pristojno domače sodišče po kraju stalnega prebivališča dolžnika in tako poslujoče sodišče ne more uporabiti določb lastnega izvršilnega zakona. Predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v po pooblaščencu podanem pravočasnem odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato naj se zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Med odgovarjanjem na pritožbene navedbe izpostavlja, da se v konkretni zadevi obravnava nepremičnina zapuščina A. A., ki je bila slovenska državljanka, nepremičnina pa leži v Sloveniji, zato je ob upoštevanju tretjega odstavka 79. člena ZMZPP odločitev v celoti pravilna. Ta člen kot specialno določilo izključuje uporabo 48. člena ZMZPP, saj celo določa izključno pristojnost slovenskega sodišča. ZRSZPDZ, na katerega se pritožnica sklicuje, ni zakon, ki velja v Republiki Sloveniji. Prav tako ni pomembno stališče glede izvršljivosti zahtevka, saj je postopek trenutno v fazi pravde. Priglaša stroške pritožbenega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni pritožbeno sporno, da je tožnica zoper toženko vložila dediščinsko tožbo, s katero zahteva izročitev premoženja, ki je predmet zapuščine. Iz spisovnih podatkov izhaja, da tožnica toži na izročitev zemljiškoknjižne listine na podlagi katere se bo lahko vknjižila kot lastnica nepremičnine, izročitev osebnega avtomobila Renault R5 Campus D in plačilo 646,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Sporno tudi ni, da je bila zapustnica slovenska državljanka, ki je imela stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

6. Za obravnavo nepremične zapuščine slovenskega državljana je izključno pristojno sodišče Republike Slovenije, če je ta zapuščina v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 79. člena ZMZPP). Sodišče Republike Slovenije je pristojno za obravnavo premične zapuščine slovenskega državljana, če so premičnine na ozemlju Republike Slovenije ali če po pravu države, v kateri so premičnine, ni pristojen njen organ oziroma če ta organ noče obravnavati zapuščine (drugi odstavek 79. člena ZMZPP). Obe določbi se nanašata tudi na pristojnosti v sporih iz dednopravnih razmerij in na spore o terjatvah upnikov nasproti zapuščini (četrti odstavek 79. člena ZMZPP). Navedeno pravno podlago je v celoti ustrezno povzelo tudi sodišče prve stopnje.

7. Glede na povzeti četrti odstavek 79. člena ZMZPP, ki določa, da določbe o pristojnosti v zapuščinskem postopku veljajo smiselno tudi za pristojnost v sporih iz dednopravnih razmerij – kar je tudi dediščinska tožba v obravnavani zadevi – je bistvena okoliščina za določitev pristojnosti slovenskega sodišča po prvem in tretjem odstavku 79. člena ZMZPP (tudi v zvezi z dediščinsko tožbo), lega zapuščine ob zapustnikovi smrti. Zapuščina pa se je v trenutku smrti zapustnice, ki je bila slovenska državljanka, v celoti nahajala na ozemlju Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je tako svojo pristojnost pravilno utemeljilo na določbi prvega in tretjega odstavka 79. člena ZMPP v zvezi s četrtim odstavkom istega določila. Prav tako je pravilno pojasnilo, da je glede izdane začasne odredbe, s katero je toženki prepovedalo odtujiti nepremičnino, ki se nahaja, na območju Republike Slovenije, pristojno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZPP,1 ki se uporablja tudi glede zavarovanja z začasno odredbo.

8. Že sodišče prve stopnje je toženki utemeljeno pojasnilo, da se pristojnost v obravnavani zadevi ne določi po 58. členu ZMZPP, ker gre za spor iz dednopravnega razmerja. Iz enakega razloga se ne uporabi 55. člen ZMZPP. Ne drži, da bi se v konkretni zadevi moral uporabiti Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih,2 saj se je predmetni zakon z uveljavitvijo ZMZPP v Republiki Sloveniji prenehal uporabljati.3 Zmotno je tudi prepričanje toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti 46. člen ZRSZPDZ, saj pri predmetnem zakonu, kot pravilno navaja tožnica v odgovoru na pritožbo, ne gre za pravni akt, ki velja v Republiki Sloveniji. Prav tako ne drži, da bi se za določitev pristojnosti morala uporabiti zakonodaja Republike Srbije, saj se za pristojnost v obravnavani zadevi določi na podlagi veljavne slovenske zakonodaje v Republiki Sloveniji, to je ZMZPP, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje in na kar pravilno opozarja tožnica v odgovoru na pritožbo.

9. Toženka nadalje neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe lahko odločilo šele po tem, ko bi bilo pravnomočno rešeno vprašanje pristojnosti sodišča. Sodišče mora v skladu s tretjim odstavkom 18. člena ZPP, med postopkom ves čas samo po uradni dolžnosti paziti na obstoj svoje mednarodne pristojnosti za odločanje v sporu. Ker okoliščin, ki bi v predlogu za izdajo začasne odredbe kazale na nepristojnost sodišča Republike Slovenije ni bilo, je pravilno odločilo o samem predlogu. Bistvo začasne odredbe pa je ravno v tem, da se o njej odloči pred začetkom pravdanja in se vtoževana terjatev zavaruje, da se ne izniči namen sodnega varstva. O ugovoru mednarodne pristojnosti, ki ga je podala tožena stranka, je nato sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom.

10. Pritožbene navedbe, da začasna odredba ni potrebna, ker je v zemljiški knjigi pri obravnavani nepremičnini vpisana enaka prepoved razpolaganja z nepremičnino, za odločitev o pritožbi zoper izpodbijani sklep niso odločilne, saj so te okoliščine lahko pomembne zgolj pri ugovoru zoper izdano začasno odredbo. Kot še pravilno opozarja tožnica v odgovoru na pritožbo, niso pomembne tudi toženkine navedbe glede izvršljivosti zahtevka, saj gre v obravnavani zadevi za pravdno in ne izvršilno zadevo. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugovor tožene stranke o pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji zavrnilo, je tako v celoti pravilna.

11. Ob navedenem in ker sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Pravica do povračila stroškov pritožbenega postopka v obravnavani zadevi je odvisna od uspeha o glavni stvari, zato se pridrži za končno odločitev (šesti odstavek 163. člena ZPP).

1 Ta določa, da je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na območju Republike Slovenije. 2 V pritožbi pomotoma navedeno Zakon o reševanju kolizij zakonov in predpisov drugih držav. 3 Glej končno določbo 118. člena ZMZPP.