Jedro

Tožničinih tožbenih očitkov zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve ocene strokovne komisije izhaja ugotovitev, da operacija vključuje povprečno število udeležencev usposabljanj, pri čemer pa ni mogoče ugotoviti, ali navedeno predstavlja argument v prid ustreznosti, delni ustreznosti ali pa neustreznosti tožničine vloge. Ob tem gre pripomniti, da je bilo v Javnem razpisu kot povprečno število vključenih udeležencev na posamezno operacijo v preteklosti navedeno prav število 40 udeležencev, ki ga je v svoji vlogi predvidela tudi tožnica.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za kulturo, št. 5440-38/2021/4 z dne 27. 10. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 15,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožničina vloga za operacijo "...", ki je prispela na Javni razpis za izbor operacij za večjo socialno vključenost pripadnikov ranljivih družbenih skupin na področju kulture v okviru Evropskega socialnega sklada v letih 2021 - 2023 (v nadaljevanju Javni razpis), ne izbere v sofinanciranje.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožničina vloga izpolnjuje pogoja upravičenosti (izločitveni merili), po merilih za ocenjevanje pa jo je toženka ocenila z 89 točkami (od 100 možnih). Toženka je v skladu z razpisnimi pogoji sredstva, ki se delijo na kohezijsko regijo zahodna Slovenija, dodelila petim najbolje ocenjenim operacijam iz te regije. Rezultati razpisa so objavljeni na spletnih straneh toženke. Tožničina vloga je sicer dosegla minimalni kakovostni kriterij (najmanj 70 točk), vendar se kljub temu ne izbere v sofinanciranje.

3.Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da toženka pri ocenjevanju njene vloge ni ustrezno uporabila razpisnih meril. Pri merilu "Usposobljenost prijavitelja za izvedbo operacije" je tožničina vloga prejela 5 točk od 10. Toženka pri tem po mnenju tožnice ni ustrezno upoštevala, da projekt obravnava področje, ki v Sloveniji ni razvito. Tožnica predstavlja namen projekta in pojasnjuje, da je navedla dve ključni osebi, ki sta nujni pri vzpostavitvi projektne skupine. Tožnica predstavlja reference obeh oseb in pojasnjuje, da je poleg njiju v projektu predvidela še dva strokovnjaka s področja avdio deskripcije, ki bi ju v primeru financiranja izbrala preko mednarodne mreže organizacij, s katerimi sodeluje. Po prepričanju tožnice bi njena vloga po navedenem kriteriju morala prejeti 10 točk.

4.Za tožnico je sporno tudi ocenjevanje njene vloge po merilu "Trajnost predvidenih rezultatov", po katerem jo je toženka ocenila z 8 od 10 točk. Toženkina komisija je bila mnenja, da je dolgoročnost ciljev v predvidenem številu udeležencev vprašljiva. S tem v zvezi tožnica pojasnjuje, da je predvidela 40 udeležencev, kar glede na celotno število članov tožničine organizacije (3.604) pomeni, da bi bilo usposobljenega 1 % tožničinega članstva. To je glede na tematiko in dejstvo, da je kultura samo eno od mnogih področij delovanja in udejstvovanja, veliko. Toženka tako ni upoštevala specifike ciljne skupine, poleg tega se je osredotočila zgolj na kvantitativni moment, čeprav v razpisu ni predvidenih točnih kriterijev merljivosti dolgoročnosti (razen podatka, da je bilo v preteklosti povprečno število vključenih udeležencev 40). Tudi po tem kriteriju bi po prepričanju tožnice njena vloga morala prejeti 10 točk.

5.Tožnica uveljavlja še, da odločitev o tem, da se njene vloge kljub temu, da je presegla minimalni kriterij, ne sprejme v sofinanciranje, ni z ničemer obrazložena, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

6.Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in njeno vlogo izbere v sofinanciranje v višini 134.470,00 EUR. Podredno predlaga, da sodišče izpodbijan sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. V obeh primerih zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške postopka.

7.Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnice in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Pojasnjuje, da je na javni razpis prejela 57 vlog, ki jih je v skladu s prvim odstavkom 24. člena Uredbe o porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2014-2020 za cilj naložbe za rast in delovna mesta (v nadaljevanju Uredba) obravnavala po predpisih, ki urejajo javne finance, to je po postopku, določenem v Pravilniku o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik). Tožničine vloge ni sprejela v sofinanciranje, ker so bile skladno z dvanajstim odstavkom 20. točke Javnega razpisa za sofinanciranje predlagane operacije z višjim številom točk.

8.Glede ocenjevanja po kriterijih toženka zatrjuje, da je ravnala skladno s Pravilnikom. Skladno z 218. členom tega je bila imenovana komisija, ki je bila pristojna za ocenjevanje prejetih vlog. Komisija je operacijo strokovno ocenila in oceno tudi zadovoljivo obrazložila. Pri tem je upoštevale navedbe tožnice v vlogi.

K I. točki izreka:

9.Tožba je utemeljena.

10.V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti toženkinega sklepa, s katerim je ta zavrnila sofinanciranje tožničine vloge, oddane na Javni razpis. Tožnica uveljavlja, da toženka njene vloge ni vrednotila skladno z merili Javnega razpisa ter da je izpodbijani sklep neobrazložen. Toženka tožbene očitke zavrača kot neutemeljene.

11.Sodišče je v svoji praksi že večkrat poudarilo, da so postopki javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev specifičen tip upravnega spora. Odločanje na podlagi javnega razpisa namreč nima značaja upravne zadeve po 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), temveč gre za odločanje o "drugi javnopravni stvari". To predvsem pomeni, da se pri odločanju o taki stvari določbe ZUP uporabljajo smiselno in kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Po stališču sodne prakse je zato presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, pri strokovnotehničnih vprašanjih pa zadržana v smislu, da se sodišče ne spušča v primernost strokovnotehnične plati odločitve. Tudi izpolnjevanje razpisnih kriterijev sodišče presoja zadržano in se ne spušča v primernost strokovne presoje tistih kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja.

12.Opisana zadržana presoja sodišča pa toženke ne odvezuje, da svoje odločitve ne obrazloži na takšnem nivoju, ki omogoča, da se stranka seznani z vsemi tistimi razlogi, ki so vplivali na odločitev. To za primer, kakršen je obravnavani, izhaja tudi iz na podlagi Zakona o javnih financah (ZJF) sprejetega Pravilnika, ki v prvem odstavku 226. člena določa, da predstojnik neposrednega uporabnika ali oseba, ki jo je ta pooblastil za sprejetje odločitve o dodelitvi sredstev, izda sklepe o izboru prejemnikov sredstev (na podlagi predloga iz 225. člena), pri čemer mora v obrazložitvi sklepa utemeljiti svojo odločitev. V 227. členu pa Pravilnik določa, da je neposredni uporabnik dolžan v roku, ki je bil naveden v objavi javnega razpisa, obvestiti vse vlagatelje vlog, ki niso bili izbrani, o odločitvi glede dodelitve sredstev, pri čemer mora v obrazložitvi navesti razloge za svojo odločitev.

13.Obrazložitev odločbe z navedbo razlogov, na katerih temelji sprejeta odločitev, toženki narekuje tudi Ustava. Zahteva po obrazloženosti upravnega akta je namreč namenjena varstvu procesnih garancij iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave, saj varstva teh pravic ni mogoče zagotoviti, če odločbe ni mogoče preizkusiti. Te obveznosti toženke ne odvezuje ne pojasnjena specifična narava te javnopravne zadeve, ne pooblastila, ki so ji zaupana na podlagi ZJF in Pravilnika. Ravno nasprotno - prav dejstvo, da toženka na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakonodajalec, razporeja javna sredstva, v konkretnem primeru sredstva EU za kohezijsko politiko in sredstva proračuna RS, jo zavezuje k strogemu spoštovanju vseh mehanizmov, zlasti postopkovnih, ki zagotavljajo enako obravnavo prijaviteljev, tem pa daje možnost, da se seznanijo z razlogi za svoj morebiten neuspeh. Res je, da v postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev prijavitelj ne uveljavlja pravice do prejema želenega denarnega zneska (gre zgolj za pričakovano pravico), gre pa mu (in sicer ravno zato, ker gre za delitev javnega denarja) pravica do enakega obravnavanja, ki je v bistvu temeljno upravičenje, ki ga ima prijavitelj v postopku javnega razpisa. Ključni instrument za varstvo pravice do enakega obravnavanja pa je prav obrazložitev odločbe, ki mora zato biti takšna, da prijavitelju omogoča, da se seznani z vsemi razlogi, zaradi katerih na javnem razpisu ni uspel. Če teh razlogov ni, preizkus, ali je bilo prijavitelju zagotovljeno enako varstvo pravic, ni mogoč, z ustavo zagotovljeno sodno varstvo pa ne more biti učinkovito oziroma ne more opraviti svoje funkcije.

14.Uvodoma navedeno stališče, ki je uveljavljeno v sodni praksi, da se sodišče pri presoji zakonitosti dodeljevanja javnopravnih sredstev omejuje na preizkus materialnopravnih in procesnih vprašanj, ne preizkuša pa pravilnosti strokovne ocene, zato ne pomeni, da organ, ki odloča o dodeljevanju javnih sredstev, strokovne ocene ni dolžan vsebinsko obrazložiti, in sicer tudi, če gre za kriterij, ki po naravi stvari ne omogoča izključno objektivnega vrednotenja. Če namreč strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da vloge prijaviteljev ocenjuje strokovna komisija. Ker dodeljevanje javnega denarja ne sme biti arbitrarno, mora biti tudi strokovna ocena komisije oziroma njenih članov pojasnjena, saj se le na tak način prijavitelj seznani z načinom, na katerega so bila uporabljena razpisna merila ter, če šteje, da je bilo pri tem kakšno pomembno dejstvo spregledano oziroma merilo zmotno uporabljeno, to uveljavlja s pravnimi sredstvi.

15.V konkretnem primeru je iz razdelka 4.2 Javnega razpisa izhajalo, da bodo vloge ocenjevane po naslednjih merilih: 1. Ustreznost operacije, 2. Izvedljivost operacije, 3. Usposobljenost prijaviteljev za izvedbo operacije, 4. Trajnost predvidenih rezultatov ter 5. Operacija prispeva k spodbujanju enakih možnosti žensk in moških. Pri vsakem od navedenih meril so bila določena še podmerila, po vsakem od teh so ocenjevalci (če ni bilo pri posameznem podmerilu določeno drugače) dodelili od 0 do 5 točk, in sicer nejasno, neskladno, neustrezno, nesprejemljivo - 0 točk, pogojno sprejemljivo, slabo - 1 točka, sprejemljivo - 2- točki, delno ustrezno - 3 točke, ustrezno - 4 točke, povsem ustrezno - točk. Nekatera podmerila so bila ponderirana z dvojno vrednostjo.

16.V okviru (za tožnico spornega) merila Usposobljenost prijaviteljev za izvedbo operacije sta bili določeni naslednji podmerili: 3.1 Prijavitelj ima reference pri vodenju in izvajanju primerljivih operacij oziroma projektov v zadnjih petih letih (prijavni obr., tč. 4) ter 3.2 Ožja skupina za izvedbo operacije ima ustrezno opredeljene strokovne izkušnje in reference za vodenje operacije in izvajanje predvidenih aktivnosti (prijavni obr., tč. 5).

17.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožničina vloga po navedenem merilu točkovana s skupno 5 točkami (od možnih 10), in sicer po podmerilu 3.1 z 2 točkama (od možnih 5 točk), po podmerilu 3.2 pa s 3 točkami (od možnih 5 točk). Iz obrazložitve ocen po navedenem merilu izhaja, da tožnica nima referenc pri vodenju primerljivih operacij, saj je glede na podatke iz prijavnega obrazca zgolj partner v navedenih operacijah in je izmed dveh referenc zgolj ena sama bolj primerljiva glede na višino dodeljenih sredstev. Ožja skupina za izvedbo operacije ima pomanjkljive strokovne izkušnje in reference za vodenje operacije in izvajanje predvidenih aktivnosti. Ožja skupina je še v ustvarjanju, zato je težko oceniti reference in strokovne izkušnje za vodenje operacije. Prijavitelj navaja zgolj dve osebi in reference, od tega tiflopeadgoga - ustvarjalca usposabljanj ter osebo za spremljanje izvajanja projektnih aktivnosti. Predvideva se izvajalec usposabljanja, strokovnjak s področja avdio deskripcije ter pomočnik koordinatorja in koordinator projekta. Kadrovska zasedba je pomanjkljiva.

18.Tožnica v tožbi uveljavlja, da toženka ni upoštevala, da projekt obravnava področje, ki v Sloveniji ni razvito, ter da je bila v vlogi navedena ustrezna kadrovska ekipa z ustreznimi referencami, merilo pa ni bilo ustrezno uporabljeno.

19.Tožničinih tožbenih očitkov zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve ocene strokovne komisije v zvezi s podmerilom 3.1 tako ne izhaja, zakaj in kako konkretno naj bi na dodeljeno oceno vplivalo dejstvo, da je tožnica pri referenčnih projektih sodelovala zgolj kot partner, projektov pa ni vodila - Javni razpis namreč določa, da so upoštevne reference "pri vodenju in izvajanju primerljivih operacij", podlage za razlikovanje med vodenjem in izvajanjem operacij pa ne daje. Iz obrazložitve ocene po navedenem podmerilu tudi v ničemer ne izhaja, zakaj konkretno je bila glede na opis ocene tožničina vloga po tem ocenjena prav z 2 točkama (kar predstavlja oceno "sprejemljivo"), ne pa s kakim drugim številom točk. V zvezi s podmerilom 3.2 iz ocene komisije izhaja, da ima ožja skupina za izvedbo operacije "pomanjkljive strokovne izkušnje in reference", pri čemer ni z ničemer pojasnjeno, v čem konkretno naj bi bile pomanjkljivosti. Nejasen je kot naslednje pomen zapisa, da je "težko oceniti reference in strokovne izkušnje za vodenje operacije", saj je komisija te kljub temu očitno ocenila. Iz obrazložitve ocene dalje ni jasno, zakaj in v čem naj bi bila kadrovska zasedba pomanjkljiva - pri tem gre sicer pojasniti, da Javni razpis pričakovane kadrovske zasedbe (števila ali konkretne usposobljenosti) ne opredeljuje niti s tem v zvezi ne določa nobenih (pod)meril. Tudi v primeru tega podmerila obenem ni jasno, zakaj konkretno je bila glede na opis ocene tožničina vloga po tem ocenjena prav s 3 točkami (kar predstavlja oceno "delno ustrezno"), ne pa s kakim drugim številom točk.

20.V zvezi z (za tožnico ravno tako spornim) merilom Trajnost predvidenih rezultatov je bil v Javnem razpisu podan naslednji opis: 4.1 Operacija vključuje večje število udeležencev* usposabljanj, njeni učinki so kratkoročno oziroma dolgoročno relevantni za opredeljene pripadnike ciljne skupine, njihovo socialno vključenost in zaposljivost na področju kulture (prijavni obr., tč. 3D). Ob tem je bila podana tudi opomba: *V preteklosti je bilo povprečno število vključenih udeležencev na posamezno operacijo 40.

21.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožničina vloga po navedenem merilu točkovana z 8 točkami (od možnih 10). Iz obrazložitve ocene po navedenem merilu izhaja, da operacija vključuje povprečno število udeležencev usposabljanj (40) ter da bodo kratkoročni učinki operacije relevantni za opredeljene pripadnike ciljne skupine, njihovo socialno vključenost in zaposljivost na področju kultur, dolgoročni pa zelo težko v predvidenem številu.

22.Tožnica v tožbi uveljavlja, da je predvidela 40 udeležencev, kar predstavlja 1% njenega članstva, da je kultura samo eno od področij njenega delovanja, da toženka ni upoštevala specifike ciljne skupine in se je osredotočila zgolj na kvantitativni moment, čeprav v razpisu ni predvidenih kriterijev merljivosti dolgoročnosti ciljev.

23.Tožničinih tožbenih očitkov zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve ocene strokovne komisije izhaja ugotovitev, da operacija vključuje povprečno število udeležencev usposabljanj, pri čemer pa ni mogoče ugotoviti, ali navedeno predstavlja argument v prid ustreznosti, delni ustreznosti ali pa neustreznosti tožničine vloge. Ob tem gre pripomniti, da je bilo v Javnem razpisu kot povprečno število vključenih udeležencev na posamezno operacijo v preteklosti navedeno prav število 40 udeležencev, ki ga je v svoji vlogi predvidela tudi tožnica. Iz obrazložitve ocene strokovne komisije dalje izhaja, da so kratkoročni učinki operacije relevantni, "dolgoročni pa zelo težko v predvidenem številu". Katera dejstva iz tožničine vloge takšno ugotovitev komisije utemeljujejo ter kako konkretno navedena ugotovitev vpliva na oceno tožničine vloge, iz izpodbijanega sklepa v ničemer ne izhaja. Ob tem gre pripomniti, da se v okviru obravnavanega merila, kot je določeno v Javnem razpisu, vrednoti, ali so "učinki operacij kratkoročno oziroma dolgoročno relevantni" - zakaj oz. v čem naj bi Javni razpis kljub takšni opredelitvi merila dajal podlago za zahtevo po kumulativnem izkazovanju tako kratkoročnih kot dolgoročnih učinkov operacij (kot je to mogoče razbrati iz obrazložitve ocene), iz izpodbijanega sklepa ne izhaja.

24.Utemeljen je ob zapisanem tudi tožbeni očitek glede neobrazloženosti odločitve, da se tožničine vloge kljub temu, da je presegla minimalni kriterij, ne sprejme v sofinanciranje. V izpodbijanem sklepu toženka sicer navaja število točk, ki jih je prejela tožničina vloga, ravno tako navede, da je sredstva dodelila petim najbolje ocenjenim operacijam. Toženka pa pri tem ne navede niti katere so bile te operacije niti kako konkretno so bile ocenjene, kar onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti njene odločitve o tem, da se tožničina operacija (kljub preseganju minimalnega kakovostnega kriterija) ne izbere v sofinanciranje. Toženka navedene pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega sklepa ne more sanirati s sklicevanjem na svoje spletne strani, na katerih naj bi bili objavljeni rezultati razpisa, saj mora ustrezna obrazložitev, ki obsega vse razloge za sprejeto odločitev, izhajati že iz samega akta (prvi odstavek 214. člena ZUP).

25.Po povedanem sodišče sodi, da izpodbijanega sklepa zaradi pomanjkljivosti obrazložitve ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP).

26.Sodišče ni sledilo predlogu tožnice, naj odloči v sporu polne jurisdikcije in samo odloči o sprejemu tožničine vloge v sofinanciranje. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani Ob tem sodišče izpostavlja tudi načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti. Za takšno odločanje ima sicer podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki pa jih tožnica ne zatrjuje niti v obravnavani zadevi niso izkazani.

27.Sodišče je zato (skladno s podrednim tožbenim zahtevkom) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Nov akt mora toženka izdati v 30 dneh od dneva prejema sodbe. Pri tem je vezana na izrek sodbe, na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1). Izdani akt mora obrazložiti tako, da bo mogoč njegov preizkus.

28.Sodišče v predmetni zadevi glavne obravnave ni opravilo, in sicer v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V zadevi je bilo namreč že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

29.Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZUS-1 v zadevi odločilo po sodniku posamezniku.

K II. točki izreka

30.Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora.

31.Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

32.Predmetna zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnica pa v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, zato se ji v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 15,00 EUR.

33.Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa ji gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

1Glej: B. Domjan Pavlin v Zakonu o upravnem sporu s komentarjem, E. Kerševan (ur.), Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 390-3

Zveza

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.