Jedro

"Spravljanje" druge osebe čez državno mejo kot znak kaznivega dejanja iz 2. odstavka 311. člena KZ ne pomeni, da mora biti storilec navzoč in skupaj z osebo, ki ji pomaga ilegalno prekoračiti državno mejo, ampak je treba sem šteti vsako prizadevanje, da se doseže, da "kdo pride s kakega mesta na kako mesto", med drugim dajanje navodil za izogibanje policijski kontroli pri dostopu do kraja ilegalnega prehoda, organiziranje sredstev in oseb za prevoz do takega kraja, organiziranje vodnikov čez zeleno mejo in podobne aktivnosti.

V primeru kolektivnega kaznivega dejanja iz 2. odstavka 311. člena KZ, ki ga sestavljajo številni primeri posamičnih zelo pogostih dogodkov v daljšem časovnem obdobju, kjer so vpleteni mnogi izvrševalci z različnimi vlogami ob raznih priložnostih pri izvršitvi kaznivega dejanja, kjer ni mogoče ugotoviti istovetnosti mnogih oseb, ki so ilegalno prestopile mejo s pomočjo obsojenca in njegove mreže pomočnikov, je nemogoče v obtožnici in v izreku sodbe identificirati in opisati vsak posamični primer v sestavi kolektivnega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. S.J. je dolžan plačati 200.000,00 SIT povprečnine kot stroškov tega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil obs. S.J. obsojen zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ na tri mesece zapora, moral je plačati 2.600 USD v tolarski protivrednosti protipravne premoženjske koristi in stroške postopka, L.M.-ju je bila zaradi enakega kaznivega dejanja izrečena pogojna obsodba dveh mesecev zapora, obtožba zoper F.S. ter B. in R.K. pa je bila zavrnjena.

Zoper obsodilni del obeh sodb zoper obs. S.J. je njegov zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da se sodba višjega sodišča spremeni tako, da se obtožba zavrne, ali pa da se obe izpodbijani sodbi razveljavi. Kršitev kazenskega zakona naj bi bila v tem, da je znak kaznivega dejanja iz 311. člena KZ "spravljanje", to je fizični prehod osebe čez mejo, medtem ko je bilo ravnanje obs. J. le usmerjeno k spravljanju tujcev čez mejo, zato omenjeni znak tega kaznivega dejanja ne obstaja. Kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila v tem, da se sodbi pri utemeljevanju števila oseb, ki naj bi jih obs. J. spravil čez mejo, in višine premoženjske koristi, pridobljene s temi dejanji, sklicuje na dokaze, katerih vsebina ne daje podlage za tak zaključek. Sodbi ugotavljata, da je obs. J. od 22.6. do 15.9.1993 organiziral ilegalen prehod čez državno mejo iz Slovenije v Italijo najmanj 9 tujcev, od vsakega je imel 400 USD premoženjske koristi, skupaj torej najmanj 3.600 USD. Sodbi se za te ugotovitve opirata na izpovedbe M.Ž., L.M. in V.A., čeprav njihove izpovedbe ne dajejo podlage za tak zaključek. Ti zaključki obeh sodb temelje na hipotetičnem računskem konstruktu, ne pa na dokazih. Sodbi nimata podatkov in razlogov o odločilnih dejstvih, namreč o identiteti oseb, ki naj bi jih obs. J. spravil čez mejo, kdaj, kje, s čigavo pomočjo in za kakšno plačilo so ilegalno prestopili državno mejo. Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija tudi pravilnost ugotovitve, da je obs. J. organiziral ilegalne prehode za 9 tujcev, koliko so mu za to plačali, koliko je sam plačal drugim, da so prepeljali te osebe čez mejo in koliko je obsojencu ostalo premoženjske koristi. Sodbi se glede teh ugotovitev opirata na negotove indice, ne pa na dokaze.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo predlaga, da se ta zavrne. Mnenja je, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, saj spravljanje oseb čez državno mejo na organiziran način izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ. Sicer pa zahteva uveljavlja pretežno zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi tega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva zagovornika obs. S.J. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zmotno je stališče zahteve, da "spravljanje" druge osebe čez državno mejo kot znak kaznivega dejanja iz 2. odstavka 311. člena KZ pomeni, da mora biti storilec navzoč in skupaj z osebo, ki ji pomaga ilegalno prekoračiti državno mejo. Taka razlaga pojma "spraviti" je preozka in ne vsebuje pravilnega pomena tega pojma. Spravljanje drugega čez državno mejo na prepovedan način je oblika pomoči storilcu prekrška po Zakonu o nadzoru državne meje ali kaznivega dejanja iz 311. člena KZ. Pojem "spravljati" ima zelo širok pomen in obsega vsako prizadevanje, da se doseže, da "kdo pride s kakega mesta na kako mesto" (Slovar slovenskega knjižnega jezika pod geslom "spravljati"). V okviru takih prizadevanj je treba šteti tudi dajanje navodil za izogibanje policijske kontrole pri dostopu do kraja ilegalnega prehoda, organiziranje sredstev in oseb za prevoz do takega kraja, organiziranje vodnikov čez zeleno mejo in podobne aktivnosti. Prav organiziranje take dejavnosti ugotavljata sodbi kot kaznivo dejavnost obsojenca. Sodbi besede "spravljati" torej nista razlagali preširoko v nasprotju s pravili o besedni razlagi zakona.

Tudi zatrjevana kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ne obstaja. Načeloma je res treba v izreku sodbe identificirati osebe, ki jih je storilec ilegalno spravil čez mejo in čimbolj natančen čas in kraj prehoda ter druge okoliščine za čim boljšo individualizacijo kaznivega dejanja. Toda v primeru kolektivnega kaznivega dejanja, ki ga sestavljajo številni primeri posamičnih zelo pogostih dogodkov v daljšem časovnem obdobju, kjer so vpleteni mnogi izvrševalci z različnimi vlogami ob raznih priložnostih pri izvršitvi kaznivega dejanja, kjer ni bilo moč ugotoviti istovetnosti mnogih oseb, ki so ilegalno prestopile mejo s pomočjo obsojenca in njegove mreže pomočnikov, je bilo nemogoče v obtožnici in v izreku sodbe identificirati in opisati vsak posamični primer v sestavi kolektivnega kaznivega dejanja. Pri kolektivnem kaznivem dejanju takšne narave bi spoštovanje omenjenega pravila privedlo do preobširnega in nepreglednega opisa dejanja, če bi bilo mogoče identificirati posamične dogodke v sestavi kaznive dejavnosti obsojenca. Glede na naravo in način storitve obravnavanega kaznivega dejanja sta sodbi v zadostni meri navedli dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in jih tudi ustrezno, v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP, obrazložili in navedli dokaze, na katerih slonijo ugotovitve o odločilnih dejstvih.

Sodbi zaključujeta, da je v navedenem obdobju obs. J. organiziral ilegalni prehod najmanj za eno osebo tedensko. Tak sklep sta sodbi napravili na podlagi navedb "že navedenih prič, ki so povedale, da je intenzivnost ilegalnih prehodov proti koncu padala." Bolj določno, M.Ž. je kot priča izpovedal (listna št. 91/2), da je po navodilih obs. P. prevažal prebežnike, tudi po 10, včasih 20 naenkrat, včasih pa le enega in da je tako spravil čez mejo kakih 300, lahko 50 več ali 50 manj, ljudi. Tudi F.S. je kot priča (lista št. 88) izpovedal, da je po navodilih obsojenca pogosto sodeloval pri ilegalnem spravljanju tujcev čez mejo, včasih tudi po 20 naenkrat in da mu je obsojenec sam povedal, da mu prebežniki plačujejo od 800 do 1000 USD vsak. Zahteva torej nima prav, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da je o njih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedbah v postopku in med samimi temi izpovedbami.

Vrhovno sodišče ne more upoštevati zahteve v delu, kjer uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti iz takega razloga.

Izrek o stroških, namreč, da je obs. J. dolžan plačati 200.000,00 SIT povprečnine, temelji na določbi 98.a člena ZKP, višina pa je določena v skladu s 3. odstavkom 92. člena istega zakona ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca.