Jedro

Tožena stranka je v podani izredni odpovedi tožnici (članici kabinskega osebja) očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da na določeni relaciji ni izvajala prodaje določenih komercialnih artiklov (6 zavojev cigaret) potnikom na letalu, temveč je odplombirala voziček z artikli in beležila prodajo potnikom, čeprav je te cigarete vzela sama ter tega blaga ob carinski kontroli ni predložila carinskemu organu. Ker tožena stranka očitanih kršitev ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 28. 5. 2012, nezakonita. V II. točki izreka je ugotovilo, da je bila tudi prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka, podana v obvestilu o uvedbi postopka izredne odpovedi z dne 4. 5. 2012, nezakonita. V III. točki izreka je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 4. 7. 2012, da še traja, razen v času med 17. 9. 2012 in 17. 12. 2012, zaradi česar je dolžna tožena stranka tožnico pozvati nazaj na delo in ji za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, v 8 dneh in pod izvršbo. V prvem odstavku IV. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici za čas trajanja nezakonite prepovedi opravljanja dela obračunati razliko med bruto nadomestilom plače, ki ga je tožnica prejemala in bruto plačo, ki bi ga morala prejemati po pogodbi o zaposlitvi, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, tožnici pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska, od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku IV. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je višji tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. V prvem odstavku V. točke izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici od prenehanja delovnega razmerja, to je od 4. 7. 2012 do poziva nazaj na delo (razen v obdobju od 17. 9. 2012 do 17. 12. 2012), obračunati bruto plačo, ki bi jo morala prejemati po pogodbi o zaposlitvi, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, tožnici pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska, od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku V. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je višji tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. V prvem odstavku VI. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti nastale predpravdne stroške v znesku 211,65 EUR, v 15 dneh, od prejema odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zamude dalje do plačila. V drugem odstavku VI. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je višji tožbeni zahtevek tožnice iz tega naslova zavrnilo. V VII. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti nastale pravdne stroške v višini 1.898,15 EUR, v 15 dneh od prejema odpravka sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oz. podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila prvostopenjska sodba, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v tem postopku, prvič razveljavljena zato, ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni dovolj natančno razčistilo. Sodišče prve stopnje se kljub jasnim napotkom pritožbenega sodišča v ponovljenem postopku z materialnim pravom ni ukvarjalo oz. se ni poglobilo v carinske predpise, temveč je zgolj zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je nakup cigaret kabinskemu osebju prepovedan, kar pa nikakor ne drži. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje torej brez prepričljivega razloga in neutemeljeno ugotovilo povsem drugačno dejansko stanje in sprejelo diametralno nasprotno odločitev od prejšnje, s tem da novih dokazov niti ni izvajalo. Izpodbijane sodbe se ne da preizkusiti. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da tožnica 1. 5. 2012 na relaciji A - B - A, ni prodala 6 zavojev cigaret potnikom in da je sporne cigarete kupila zase. Dokazni postopek je namreč pokazal prav nasprotno. Tožnica je s fiktivno prodajo sporne cigarete prodala sebi. To jasno izhaja iz tega, kje so bile te cigarete najdene. Tožnica sicer trem potnikom takšne količine cigaret niti ne bi smela prodati, ker predpisi tega ne dopuščajo. Tožnica je kot dolgoletna stevardesa te predpise prav gotovo poznala. Na polici, kjer so bile najdene cigarete, je imela tožnica spravljeno tudi svojo torbico in jakno, zato ni verjetno, da bi trije potniki prav tja odložili te cigarete. Prav tako ni logično, da bi se potniki presedali ob dejstvu, da je bilo letalo na pol prazno. Tožnica je bila kot odgovorna oseba dolžna pred poletom nazaj v A. pregledati letalo, vrečke s šestimi zavoji cigaret nikakor ni mogla spregledati, kljub temu pa nanjo ni odreagirala - to pa zato, ker je vedela, da so cigarete v vrečki njene. Iz izvedenih dokazov jasno izhaja, da je tožnica dejansko storila očitano ravnanje (izpovedba priče C.C., tožnica je podpisala zapisnik o carinskem pregledu pod rubriko „podpis kršitelja“, izpovedba prič D.D. in E.E.,...). Tožnica kot članica kabinskega osebja ni smela med letom zase kupovati komercialnih artiklov iz prostocarinske prodaje. S tem je kršila splošne akte (CCMM, OM part A, CCIH) in IX. člen pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je bila s prepovedjo vnosa take količine cigaret v RS brez vložitve carinske deklaracije nedvomno seznanjena, saj je bila za „duty free“ prodajo usposobljena. Tega tudi ni zanikala. Tudi priča F.F. je na zaslišanju potrdil, da so bili vsi člani kabinskega osebja po februarju 2012, ko se je zgodil incident z zaposleno G., nedvoumno seznanjeni, da zloraba prodaje v okviru H. predstavlja carinski prekršek in hudo kršitev delovnih obveznosti. Tožnica je bila v okviru svojega delovnega mesta dolžna poznati carinske predpise in formularje. Pod tožničino jakno je bilo ob carinskem pregledu najdeno kar 6 zavojev cigaret, kar jasno kaže na namen tožnice za vnos tega blaga v Republiko Slovenijo brez ustrezne carinske deklaracije. Količina cigaret je presegala količino omejitev iz Pravilnika o uveljavljanju oprostitve plačila davka na dodano vrednost in trošarin za uvoz blaga za osebe, ki potujejo iz drugih držav. Ravnanje tožnice je bilo torej očitno nezakonito. Ker je sodišče prve stopnje naredilo napačno dokazno oceno, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je izpodbijana sodba nezakonita. Nesporno je, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila tudi Uredbo sveta (EGS) št. 918/83, s tem pa tudi 31., 31., in 35. člen ZDR. Poleg tega je tudi moralno škodovala toženi stranki (zmanjšanje ugleda, izguba zaupanja carinskih organov v kabinsko osebje tožene stranke,...), toženi stranki pa bi lahko povzročila veliko materialno škodo (možnost zadržanja posadke v postopku carinskega organa in s tem zamuda pri prometu tožene stranke). Naslovno sodišče na sodbo Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. ZSV 335/2012 z dne 7. 12. 2014 ni vezano, saj ne gre za pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, temveč le za del procesnega gradiva v predmetnem postopku. Tudi iz samih tožničinih navedb izhaja njena neverodostojnost, saj so priče izpovedovale drugače (v skladu z navedbami tožene stranke v izpodbijani odpovedi), enako pa velja tudi za izpovedbi zaslišanih carinikov. Ker je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo bruto plačo v opisni obliki, je ta del izreka izpodbijane sodbe tudi neizvršljiv. Sodišče bi lahko ugotovilo konkretno višino pripadajoče bruto plače, to pa bi bilo dolžno tudi raziskati. Tudi pri odločitvi o predpravdnih stroških ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje določilo količnik 1,3, saj je za izvensodne storitve določena nagrada s količnikom v razponu od 0,5 do 2,5. 3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi smiselno zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki člena 339/2 ZPP in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi materialno pravno pravilno odločitev.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnice enkrat že odločalo in da ga je s sodbo opr. št. Pd 166/2012 z dne 6. 11. 2013 zavrnilo. Na pritožbo tožnice je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 365/2014 z dne 30. 7. 2014 citirano sodbo zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka in tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo posledica zmotno uporabljenega materialnega prava, razveljavilo, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno sodno odločbo.

7. Neutemeljena je sicer nekonkretizirana pritožbena navedba tožene stranke o tem, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenima kršitvama določb postopka po 14. in 15. točki člena 339/2 ZPP, ker se je ne da preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in ker je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin o izvedbi dokazov in med samimi listinami ter zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, prav tako pa v teh dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Tožena stranka s temi pritožbenimi navedbami pravzaprav izraža nestrinjanje z dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, kar je po svoji naravi pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (ki pa po zaključku pritožbenega sodišča prav tako ni podan).

8. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 28. 5. 2012 (A4) po 2. alineji člena 111/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) nezakonita, da je bila nezakonita tudi prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka, posledično pa je praktično v celoti ugodilo tožničinemu reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku.

9. V izpodbijani izredni odpovedi pogodbi o zaposlitvi je bilo tožnici očitano, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da 1. 5. 2012 na relaciji A - B - A, ni izvajala prodaje določenih komercialnih artiklov (6 zavojev cigaret) potnikom na letalu, temveč je odplombirala voziček z artikli, beležila prodajo potnikom, čeprav je te cigarete vzela sama, ob carinski kontroli pa tega blaga ni predložila carinskemu organu, s čimer se je poskušala izogniti plačilu carine.

10. Na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo in posledično ugotovilo vsa odločilna dejstva, je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati (dokazno breme je bilo v skladu s členom 82/2 ZDR na njej), da je tožnica dejansko storila očitano kršitev. Do te ugotovitve je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi pravilne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kar je skladno z metodološkim napotkom, ki ga opredeljuje 8. člen ZPP. Sodišče prve stopnje je ocenilo dokaze, s katerimi je tožena stranka dokazovala, da je tožnica storila očitano kršitev in tudi dokaze, s katerimi je tožnica dokazovala, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljena, ker očitane kršitve ni storila. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo (glede pravilnosti te ugotovitve pritožbeno sodišče nima pomislekov), da tožena stranka ni dokazala, da tožnica trem potnikom na letalu, ki so kasneje izstopili v B., ni prodala spornih cigaret. Svojo ugotovitev glede navedenega je podrobno obrazložilo v točki od 7 do 9 obrazložitve, tako da se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na ta del obrazložitve le sklicuje. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da tožena stranka prav tako ni dokazala, da bi tožnica kršila pogodbo o zaposlitvi in več predpisov tožene stranke (OM part A, CCMM, CCIH), saj očitane kršitve ni storila, pri čemer je tudi to svojo ugotovitev podrobno obrazložilo (točke od 10 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe). Poleg tega je ugotovilo tudi, da je bil postopek o carinskem prekršku, ki naj bi ga storila tožnica s tem, da naj ne bi pri carinskem organu vložila carinske deklaracije v zvezi s spornimi cigaretami, ustavljen (kar izhaja iz sodbe Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. ZSV 335/2012 z dne 7. 2. 2014 - A15). Nadalje je ugotovilo tudi, da določbe CCIH (točka 3.13.) ne dokazujejo, da je bilo pri toženi stranki predpisano, da stevardesa med letom zase ne bi smela kupovati komercialnih artiklov iz prostocarinske prodaje. To ni jasno opredeljeno niti v tem predpisu, pri čemer niti iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bilo to opredeljeno v opisu del in nalog tožničinega delovnega mesta. Prav tako to ne izhaja iz predpisa z oznako CCMM, niti iz drugih predpisov, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi. Pritožbeno sodišče soglaša z zgornjimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča in jih sprejema kot pravilne, tako da v nadaljevanju odgovarja le na tiste pritožbene navedbe tožene stranke, ki so odločilnega pomena za presojo zakonitosti izpodbijanega dela sodbe (člen 360/1 ZPP).

11. Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo povsem drugačno dejansko stanje, ne da bi izvajalo dodatne dokaze. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dokazno ocenilo tudi izpovedbo kopilota D.D. v zvezi z možnostjo presedanja potnikov med letom, da je kot del procesnega gradiva vpogledalo tudi v sodbo Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. ZSV 335/2012 z dne 7. 2. 2014 in v listine, ki jih je v času po razveljavitvi prvostopenjske sodbe opr. št. Pd 166/2012 vložila v spis tožena stranka.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je dokazala, da tožnica ni prodala spornih cigaret trem potnikom, temveč je to prodajo prikazala le fiktivno in cigarete dejansko kupila sama, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo prav nasprotno. Nebistveno je pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da bi lahko tožnica vsakemu od treh potnikov prodala le po en zavoj cigaret, saj ji v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo očitano, da je prodala večje število cigaret posameznemu potniku od dovoljenega. Prav tako ni odločilnega pomena pritožbeno navajanje tožene stranke, da ji ni logično, zakaj naj bi se trije potniki presedali v letalu. V postopku je bilo ugotovljeno, da se je v praksi dopuščalo, da so lahko potniki izbrali drug sedež od tistega, za katerega so imeli kupljeno letalsko vozovnico (kolikor je bil drugi sedež prost). To pomeni, da so lahko trije potniki, katerim je tožnica cigarete prodala, sedeli drugje, kot pa je to izhajalo iz njihovih vozovnic, torej lahko tudi v sprednjem delu letalske kabine, kjer so bile najdene sporne cigarete. Prav tako je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, da tožnica na sporne cigarete ni odreagirala (po njeni trdivi so jih potniki pozabili na letalu, ko so v B. izstopili) zato, ker so bile njene. Dejansko gre v tem delu le za sklepanje tožene stranke, ki pa ni podprto z ustreznimi dokazi. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke, da potrjuje očitano kršitev tožnice tudi dejstvo, da je tožnica izpolnila carinski obrazec in se pod rubriko „podpis kršitelja“ tudi podpisala. Tožnica je izpovedala, da je bila ona tista, ki je od kabinskega osebja oz. osebja letala sodelovala s carinikom v zvezi s carinskim postopkom glede odkritja spornih cigaret na letalu in da drugih obrazcev (kljub njenemu opozorilu, da ni kršiteljica) pri carinskem organu niso imeli. Prav tako iz izpovedbe carinika Bulovca izhaja, da gre za obrazec na računalniku, torej za tipski obrazec. Ob tem ne gre prezreti že omenjenega dejstva, da je bil sicer postopek v zvezi z očitkom tožnici o storjenem carinskem prekršku ustavljen. Iz pritožbenih navedb tožene stranke je nadalje razbrati tudi očitek, da je sodišče prve stopnje dalo premajhno težo izpovedbam zaslišanih prič, vendar pritožbeno sodišče, kot je bilo že ugotovljeno, soglaša tudi z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da tudi te izpovedbe niso uspele omajati ugotovljenega dejstva, da tožnica očitanih kršitev ni storila.

13. Ker je torej sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnici ni mogoče očitati, da je zase kupila sporne cigarete, je v nadaljevanju neutemeljen tudi očitek tožene stranke, da je huje kršila svoje obveznosti, ker teh cigaret ni prijavila carinskim organom.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, s katero je tožnici opisno prisodilo pripadajočo razliko v plači oz. plačo. V tem delu ima sodba sodišča prve stopnje dejansko naravo vmesne sodbe, torej odločitve le po temelju tožbenega zahtevka. Kolikor ne bo prišlo do prostovoljne izpolnitve te sodbe s strani tožene stranke oz. če se tožnica s prostovoljno izpolnitvijo tožene stranke glede višine pripadajoče bruto plače, odvodom dajatev in izplačilom ustreznih neto zneskov ne bo strinjala, bo morala v nadaljevanju tudi v zvezi s tem zahtevati sodno varstvo glede višine pripadajoče razlike v plači oz. plače. 15. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke, ki se nanaša na priznanje in prisojo predpravdnih stroškov, ki jih je tožnica uveljavljala v tem postopku. Za izvensodne storitve je po tar. št. 2200 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) predpisana nagrada v razponu od 0,5 do 2,5. S tem, ko je sodišče prve stopnje določilo nagrado s količnikom 1,3 je bil ta količnik določen skladno s tar. št. 2200 in je po oceni pritožbenega sodišča glede na težavnost in obseg primera ustrezen, tudi upoštevaje 13. člen ZOdvT.

16. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožnice ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).

18. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.