Jedro

Sodišče druge stopnje je ob reševanju zagovornikovi pritožbi ugotovilo, da v izrečeno stranko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije v dolžini 6 mesecev ni bil vštet čas odvzema vozniškega dovoljenja med kazenskim postopkom. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je čas odvzema vozniškega dovoljenja vštelo v izrečeno stransko kazen.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obtoženega S. R. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbi o izrečeni stranski kazni prepovedi vožnje motornega vozila spremeni tako, da se v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe dalje všteje čas odvzema vozniškega dovoljenja od 11.2.1996 do 26.10.2000. Pritožba zagovornika obtoženega S. R. se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je obtoženega S. R. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa po čl. 255/IV KZ/77 v zvezi s čl. 251/3 in 1 KZ/77. Izreklo mu je kazen 10 (deset) mesecev zapora in še stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas 6 (šestih) mesecev. Odločilo je še o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke A. K. in o stroških kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se obtoženca oprosti, podrejeno pa je predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec svetnik J. S. je predlagal zavrnitev zagovornikove pritožbe kot neutemeljene. Predlagal pa je še, da naj sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti opisano kaznivo dejanje pravno opredeli po 2. in 1. odst. 325. čl. KZ in obtožencu izreče primerno kazensko sankcijo ter še stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za primerno dobo.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je po temeljiti oceni obtoženčevega zagovora, ki jo je med postopkom "nekoliko spreminjal", in izpovedb zaslišanih prič ter izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca prometne stroke utemeljeno ugotovilo, da je do prometne nesreče prišlo zgolj zaradi obtoženčevega ravnanja, ki se je odražalo v načinu vožnje tako, da se je pred njim vozečemu vozilu približal na prekratko varnostno razdaljo, nato pa je sunkovito zavil na levo in potem na desno, na kar je začelo vozilo, ki ga je vozil, zanašati. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljilo zaključek glede obstoja vzročne zveze med obtoženčevo vinjenostjo in načinom vožnje ter posledicami prometne nesreče, ko sta torej najprej trčili vozili R 4 in R 12 in nato še Rover in R 4, katerega voznik je v nesreči umrl. Sodišče prve stopnje je oceno izvedenih dokazov prepričljivo obrazložilo in pritožbeno sodišče odločitev prvostopnega sodišča glede obtoženčeve krivde v celoti sprejema.

Zato je pritožbena navedba glede dvoma o tem, da je do nesreče prišlo prav zaradi obtoženčevega ravnanja, popolnoma neutemeljena. Pritožnik je neutemeljeno očital vozniku vozila Rover, da naj bi bil nepozoren na dogajanje pred seboj in da naj ne bi prilagodil hitrosti vožnje razmeram na cestišču ter da naj bi spreminjal izpovedbo. Zaradi načina obtoženčeve vožnje, kot že navedeno, je prišlo do obravnavane prometne nesreče. Voznik Roverja pa v nastali situaciji na avtomobilski cesti ni mogel rešiti tistega, kar je povzročil in zakrivil obtoženi. Sodni izvedenec je o tem podal svoje mnenje, ki ga je sodišče prave stopnje upravičeno sprejelo. Tudi pritožbene navedbe glede nezanesljivosti izpovedbe priče S. so neutemeljene in pritožbeno sodišče sprejema obrazložitev glede ocene verodostojnosti te priče, katere izpovedba je potrjena z drugimi dokazi, zlasti tudi z mnenjem sodnega izvedenca dr. J. K..

Ne obstaja niti nobeno nasprotje glede odločilnih dejstev o tem, kar se navaja v razlogih sodbe glede vsebine listin in zapisnikov o izpovedbah ter med temi listinami in zapisniki, kar neutemeljeno očita pritožnik. Pritožnik v domneve glede nepravilne vožnje voznika Roverja ali pa vozila, ki ga je obtoženec dohitel, so neutemeljene, zlasti pa nimajo nobene opore v izvedeniškem mnenju dr. J. K..

Sodišče prve stopnje je zato dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in ob tem ni kršilo določb kazenskega postopka. Res pa je uporabilo kombinacijo dveh kazenskih zakonov, na kar opozarja višji državni tožilec. Obtožencu je namreč izreklo stransko kazen po določbah čl. 39. KZ, kaznivo dejanje pa je pravno opredelilo po Kazenskem zakonu SFRJ. Ker je določba čl. 39. KZ za obtoženca ugodnejša od določbe 3. odst. 68. čl. KZ, je bil zato res kršen materialni zakon, vendar v obtoženčevo korist. Ker torej ni bil kršen kazenski zakon v obtoženčevo škodo (čl. 383/I tč. 2 ZKP) pritožbeno sodišče izpodbijanje sodbe glede pravne opredelitve ni spremenilo po uradni dolžnosti, kot je predlagal dražavni tožilec.

Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo ob upoštevanju vseh okoliščin, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, pravično kazen, ki je sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde. Kazen ni previsoka, kot neutemeljeno očita obtoženčev zagovornik. Olajševalne okoliščine, ki jih navaja pritožnik, je prvostopenjsko sodišče torej ustrezno upoštevalo. Obtožencu je izreklo tudi pravično stransko kazen. Vendar pa je v zvezi s to kaznijo pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil kršen zakon v obtoženčevo škodo. Prvostopenjsko sodišče namreč v stransko kazen ni vštelo čas odvzema vozniškega dovoljenja od 11.12.1996, ko je bilo obtožencu s sklepom odvzeto, do vrnitve dovoljenja na glavni obravnavi dne 26.10.2000. Zato je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti v odločbi o izrečeni stranski kazni prepovedi vožnje motornega vozila spremenilo tako, da je v to stransko kazen vštelo tudi čas odvzema vozniškega dovoljenja.

Pritožbo zagovornika je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in ker ni našlo drugih kršitev procesnega ali materialnega zakona, na kar je pazilo po uradni dolžnosti po 1. odst. 383. čl. ZKP, je v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno deloma v obtoženčevo korist, pritožbeno sodišče ni določilo povprečnine (2. odst. 98. čl. ZKP).