Jedro

Pri tožnici so težave s ščitnico vplivale na njeno celotno zdravstveno stanje (tako psihično kot tudi fizično) in zaradi teh težav ni bila zmožna uspešno zaključiti drugega letnika. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi o prenehanju pravice do državne štipendije in vrnitvi zneska prejete štipendije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 5. 2015 in št. ... z dne 21. 10. 2014. Toženi stranki je naložilo, da na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani povrne stroške postopka v višini 174,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da konkretni odločitvi ne nasprotuje in sicer za znesek 341,07 EUR. Gre za neutemeljeni dolg, kar je tožena stranka navajala že na samem naroku za glavno obravnavo. V nadaljevanju pa tožena stranka navaja, da kljub podanemu izvedenskemu mnenju in izpovedbi sodnega izvedenca ni utemeljen zaključek, da na strani tožnice obstajajo opravičeni zdravstveni razlogi za neuspešno izdelan letnik v šolskem letu 2013/2014. Že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka izpostavljala, da tožnica v predhodnem upravnem postopku ni nikoli zatrjevala oziroma uveljavljala zdravstvenih težav, zaradi katerih naj ne bi zaključila letnika. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje glede stopnje intenzitete tožničinih simptomov v zvezi z obolenjem ščitnice v relevantnem časovnem obdobju. Z odločbo z dne 23. 10. 2013 je bilo odločeno, da štipendija v šolskem letu 2012/2013 miruje in se ne izplačuje. Štipendija je mirovala glede na dejstvo, da tožnica ni podala vloge za ponovno odmero državne štipendije, ne pa zaradi zdravstvenih razlogov. Če bi šlo za resne razloge, bi tožnica nedvomno že za prejemanje štipendije za šolsko leto 2012/2013 kot razlog za mirovanje pravice navajala zdravstvene razloge. Glede intenzitete pa tožena stranka navaja, da zdravstvene težave zaradi hipotiroze v šolskem letu 2013/2014 niso bile prisotne v takšni obliki in takšni intenziteti, da bi tožnica lahko neopravo študijskih obveznosti razlogovala z opravičljivimi zdravstvenimi razlogi. Do vsega tega se tudi izvedenec ni konkretno in jasno opredelil. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, v kolikšni meri in kateri izmed kliničnih znakov obolenja ščitnice je bil pri tožnici prisoten v relevantnem časovnem obdobju. Tožena stranka tako meni, da kljub angažiranju sodnega izvedenca, tožnica s predloženimi izvidi in tudi s svojo izpovedjo ni dokazala, da so bile v relevantnem časovnem obdobju njene zdravstvene težave objektivno gledano tako hude oziroma intenzivne, da je razlog za tožničin neuspešno izdelan letnik v šolskem letu 2013/2014 neločljivo povezan z njim oziroma izhaja iz njih. Tožena stranka še izpostavlja določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) v zvezi z dolžnostjo sodišča glede skrbne in vestne presoje izvedenih dokazov. Tožnica namreč v postopku za relevantno časovno obdobje ni predložila nobenega zdravniškega izvida, na podlagi katerega bi bilo utemeljeno sklepati, da je tudi v konkretnem obdobju imela zaradi obolenja ščitnice težave v takšni intenziteti, da so ji onemogočale izpolnjevanje študijskih obveznosti. Tako tudi osebna zdravnica, kljub temu, da ji je bil predložen izvid z dne 15. 10. 2012 (datum pregleda 9. 10. 2012 v ambulanti za ščitnico) tožnici ni izdala napotnice za specialistični pregled prej, temveč je napotnico izdala šele kasneje, tako da je tožnica pregled na Kliniki A. opravila šele 2. 2. 2015 (izvid z dne 9. 2. 2015). Če bi bili zatrjevani zdravstveni razlogi na strani tožnice utemeljeni, bi iskala zdravniško oziroma strokovno mnenje s pregledom že prej, kar pa očitno ni storila, niti ji osebna zdravnica ni dala napotnice za specialista. Glede predložitve zdravniškega potrdila s strani njene osebne zdravnice z dne 15. 10. 2015, pa je bilo potrdilo posredovano že po prvem naroku za glavno obravnavo, s tem da je bilo potrdilo izdano na prošnjo tožnice. Že zaradi navedenega ne predstavlja utemeljenega vsebinskega dokaza v okviru tožničinih tožbenih navedb glede njenega zdravstvenega stanja oziroma stopnje težav zaradi obolenja ščitnice v relevantnem časovnem obdobju. Tožena stranka nadalje ugovarja tudi prekluzijo v zvezi s tožničinim navajanjem dejstev v zvezi z depresijo v obdobju od 12. 2. 2014 do 10. 7. 2014 (psihološko potrdilo z dne 20. 1. 2016). To dokazilo je bilo dano že po prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer pa tožnica ni niti navajala razlogov, zaradi katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da konkretnih dejstev, ki se nanašajo na časovno gledano pretekle dogodke oziroma dejanski stan (zdravstvene težave), ki je neločljivo povezan z njenimi tožbenimi trditvami, ni mogla predhodno predložiti. Sodišče prepoznih navedb pri presoji sporne zadeve ne bi smelo upoštevati. Razen tega se specialist klinične psihologije v psihološkem potrdilu z dne 20. 1. 2016 ni v nobenem smislu vsebinsko opredelil glede zdravstvenih težav, zaradi katerih je bila tožnica vodena v njegovi ordinaciji niti glede njihove resnosti oziroma intenzitete, ki bi lahko v kakršnikoli zvezi imela vpliv na tožničino (z)možnost rednega opravljanja študijskih obveznosti v šolskem letu 2013/2014. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v nepriznanem delu zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno presojo sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere tožena stranka opozarja v pritožbi.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 5. 2015, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD št. ... z dne 21. 10. 2014. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da tožnici, ki ji je bila priznana pravica do državne štipendije z odločbo CSD št. ... z dne 27. 10. 2011, preneha pravica do državne štipendije in je dolžna vrniti štipendijo v skupni višini 2.621,07 EUR v 60 dneh od izvršljivosti odločbe.

6. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje oziroma iz dokumentacija v spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 27. 10. 2011 priznana pravica do državne štipendije za izobraževanje na Fakulteti B. za čas od 1. 10. 2011 do zaključka izobraževalnega programa (priloga B1 sodnega spisa). Z odločbo št. ... z dne 23. 10. 2013 je bilo odločeno, da štipendija v študijskem letu 2012/2013 miruje in se ne izplačuje (B2). Tožnica je za uveljavljanje državne štipendije za študijsko leto 2013/2014 30. 9. 2013 vložila vlogo. Priložila je potrdilo o vpisu kot redna študentka drugega letnika. Tožena stranka je z odločbo z dne 29. 10. 2013 vlogi za nadaljnje prejemanje štipendije za študijsko leto 2013/2014 ugodila in sicer za čas od 1. 10. 2013 dalje. 10. 3. 2014 pa je izdala odločbo, s katero je odpravila odločbo z dne 29. 10. 2013 in sicer za čas od 1. 1. 2014 dalje. Tožnici je bila priznana državna štipendija za študijsko leto 2013/2014 za čas od 1. 1. 2014 dalje. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo z dne 21. 10. 2014 pa je bilo odločeno, da tožnici preneha pravica do državne štipendije ter da je dolžna vrniti prejete zneske štipendije v skupnem znesku 2.621,07 EUR. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da ker tožnica ni napredovala v višji letnik, na podlagi četrtega odstavka 45. člena Zakona o štipendiranju (v nadaljevanju: ZŠtip)(2) ni upravičena do državne štipendije za prvi letnik. Iz izreka omenjene odločbe pa izhaja, da tožena stranka zahteva povrnitev izplačanih štipendij za obdobje od meseca oktobra 2013 do meseca septembra 2014, torej za šolsko leto 2013/2014. Z drugostopenjsko odločbo z dne 12. 5. 2015 je bila taka odločitev potrjena.

7. V zadevi je sporno vprašanje, ali tožnica drugega letnika v šolskem letu 2013/2014 ni uspešno zaključila iz krivdnih razlogov (1. alineja 49. člena ZŠtip) v zvezi z 118. členom Zakona o štipendiranju (v nadaljevanju: ZŠtip-1)(3). S tem v zvezi pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je že sama obrazložitev v prvostopenjski odločbi sama s sabo v nasprotju, saj iz obrazložitve izhaja, da tožnica naj ne bi bila upravičena do državne štipendije za prvi letnik, pa čeprav je omenjeni letnik uspešno opravila. Kljub temu pa iz izreka izhaja, da je bilo tožnici naloženo, da povrne zneske štipendije za študijsko leto 2013/2014, torej leto, v katerem je tožnica obiskovala drugi letnik, ki pa ga ni uspešno zaključila. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi razčiščevalo, ali navedenega letnika ni uspešno zaključila zaradi zdravstvenih razlogov. S tem v zvezi je pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista internista. Izvedenec ugotavlja, da so se pri tožnici težave s ščitnico začele že pred prvim pregledom v ambulanti za bolezni ščitnice, ki je bil opravljen v mesecu oktobru 2012. Že tedaj je bila postavljena diagnoza kroničnega vnetja ščitnice s posledično prenizko koncentracijo ščitničnega hormona. Najprej je prejela nizke odmerke zdravila, ki pa so se v naslednjih letih še povečevali. Slabo se je počutila vse do drugega pregleda v letu 2015 in je imela značilne klinične znake pomanjkanja ščitničnih hormonov in sicer je bila utrujena in brez energije, imela je motnje koncentracije, glavobole, bolečine v mišicah in sklepih. V letu 2014 je zaradi depresije obiskovala tudi kliničnega psihologa. Izvedenec je v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 30. 5. 2016 v zvezi s težavami dodatno še pojasnil, da so bile hormonske težave zelo hude in so v jasni vzročni povezavi s tožničino nezmožnostjo rednega opravljanja študijskih obveznosti. Tudi v šolskem letu 2013/2014 so bile zdravstvene težave tako intenzivne, da so ji onemogočale študij. Sodni izvedenec je tožničine zdravstvene težave, povezane z boleznijo ščitnice dodatno pojasnil in opisal tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodnega izvedenca. Tako nikakor ne držijo pritožbene navedbe, da naj mnenje ne bi bilo dovolj konkretizirano. Svoje ugotovitve je izvedenec ustrezno pojasnil in strokovno obrazložil tako v pisno podanem izvedenskem mnenju kot tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo. Skliceval se je na medicinsko dokumentacijo, tožnico pa je tudi osebno pregledal. Že v prilogah sodnega spisa se nahajata dva izvida in sicer prvi z dne 9. 10. 2012 (priloga A/5), naslednji pa z dne 2. 2. 2015 (priloga A/4). Iz obeh izvidov izhaja, da se je tožnica v spornem obdobju zdravila zaradi bolezni ščitnice. Na zastavljeno vprašanje je glede na svoje strokovno znanje izvedenec prepričljivo odgovoril, da so težave s ščitnico vplivale na tožničino celotno zdravstveno stanje (tako psihično kot tudi fizično) in da zaradi teh težav ni bila zmožna uspešno zaključiti drugega letnika.

9. Sodišče prve stopnje je tudi postopalo skladno z 8. členom ZPP, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi, in tudi jasno obrazložilo, katera dejstva šteje za dokazana. Svojo odločitev je sprejelo po presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kot to zahteva že citirana določba ZPP. Za odločitev ni bistveno ravnanje tožnice, ki se v zvezi z odločbo o mirovanju ni posebej sklicevala na zdravstveno stanje. Se pa je nedvomno na zdravstveno stanje sklicevala že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 21. 10. 2014, vendar pa drugostopenjski organ v odločbi z dne 12. 5. 2015 s tem v zvezi ni ugotavljal dejanskega stanja, temveč je zgolj pavšalno zaključil, da je pritožba neutemeljena, saj tožnica ni uspešno zaključila letnika. Tudi ravnanje osebne zdravnice, ki je tožnico šele v letu 2015 napotila na Kliniko A., ne zmanjšuje prepričljivosti izvedenskega mnenja. Taka odločitev je bila namreč v presoji osebne zdravnice. Za rešitev sporne zadeve pa je odločilno zgolj vprašanje, kako so zdravstvene težave, ki so bile po mnenju sodnega izvedenca nedvomno izkazane, vplivale na tožničino zmožnost opravljanja šolskih obveznosti. V zvezi s sklicevanjem na prekluzijo, pa pritožbeno sodišče opozarja na načelo materialne resnice in preiskovalno načelo (61. in 62. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju: ZDSS-1)(4). Sodišče prve stopnje s tem, ko je upoštevalo tudi kasneje predložene dokaze, ni kršilo določb postopka v smeri, kot se zavzema tožena stranka. Razen tega pa sodišče prve stopnje svoje odločitve nikakor ni oprlo zgolj na psihološko poročilo z dne 20. 1. 2016, niti na zdravniško potrdilo z dne 15. 10. 2015. 10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji.

(2) Ur. l. RS, št. 59/07 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 56/2013 s spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.