Jedro

Sodišče je že v predhodnem postopku pojasnilo, da je nadstrešek, ki je predmet gradbenega dovoljenja, novogradnja. Ker pa iz izpodbijanega gradbenega dovoljenja ne izhaja presoja skladnosti predvidenega nadstreška s prostorskim aktom, ga v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je sodišče v tem delu tožbi ugodilo.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Tolmin št. 351-275/2012 z dne 22. 8. 2014 odpravi v delu, ki se nanaša na nadstrešek in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva prizadetih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo A.A. in B.B. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) dovolila gradnjo in rekonstrukcijo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 223/21 k.o. C., v obsegu, razvidnem iz I. točke izreka gradbenega dovoljenja. Iz točke b) 6. I. izreka gradbenega dovoljenja izhaja, da se dovoljuje rekostrukcijo obstoječega stanovanjskega objekta v delu etaže visokega pritličja z dnevnimi prostori, ki se jih razširi z zazidavo neizrabljene vhodne terase na severni fasadi objekta za namen delovnega prostora; posledično se obstoječe stopnišče na severni strani odstrani in ponovno zgradi novo, manjše stopnišče z vhodnim podestom z direktnim dostopom na notranje stopnišče objekta, ki se ga zazida tako, da ima v širini podesta skupno steno s pozidano teraso in pokrito z nadstreškom. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da so v postopku kot stranski udeleženci sodelovali tudi tožniki, ki so lastniki sosednjega zemljišča parc. št. 223/20 k.o. C. Gradbeno dovoljenje temelji na določbah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini Tolmin (v nadaljevanju PUP), med drugim njegovega 16. člena, ki govori o odmikih. Posege na obstoječem stanovanjskem objektu je opredelila kot rekonstrukcijo obstoječega objekta, saj se z njimi prostornina objekta ne bo povečala za več kot 10 %. Poseg na objektu predstavlja zazidava obstoječe vzhodne terase na severni fasadi objekta, odstranitev obstoječih stopnic in gradnja novih pa predstavlja zamenjavo konstrukcijskih elementov z novimi ter zazidava znotraj obstoječih gabaritov objekta in ne dozidavo k stavbi. Pri rekonstrukciji pa se določila 16. člena PUP glede odmikov novogradnje od sosednjih parcelnih mej ne upoštevajo. Upoštevati je potrebno le zadnji stavek 16. člena PUP, ki določa, da je potrebno zagotoviti ustrezen varnostni odmik med načrtovanimi stanovanjskimi objekti oziroma predvideti druge tehnične ukrepe, s katerim se preprečuje širjenje in prenos požara z objekta na objekt. Ker je iz projekta projektne dokumentacije (zasnova požarne varnosti) razvidno, da je projektant pri projektiranju upošteval požarno varnostne ukrepe, se šteje, da je bila v skladu s PUP zagotovljena preprečitev širjenja morebitnega požara iz objekta na objekt. Za predvideni poseg zato soglasje sosedov ni potrebno.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo.

Tožniki se s takšno odločitvijo ne strinjajo in v tožbi navajajo, da zazidava terase ne more pomeniti rekonstrukcije, pač pa novogradnjo. Poudarjajo, da se z zazidavo obstoječi objekt dozida in se bistveno spremeni njegov zunanji izgled, prav tako menijo, da gre pri odstranitvi in ponovni izgradnji stopnišča ter izgradnji nadstreška za gradnjo novega objekta in ne za rekonstrukcijo, in se pri tem sklicujejo na sodbo Upravnega sodišča RS, oddelka v Novi Gorici, opr. št. III U 335/2013 z dne 19. 6. 2014 . Dejansko stanje glede vrste gradnje zato še vedno ni pravilno ugotovljeno, zato tudi ni pravilno upoštevano pravilo glede odmikov. Menijo, da PUP ni mogoče razlagati tako, da ob pogoju, da se ne poslabšujejo sanitarni požarno varstveni pogoji, soglasje mejaša ni potrebno. Predlagajo odpravo izpodbijane odločbe ter povrnitev stroškov postopka.

Prizadete stranke v odgovoru na tožbo prerekajo navedbe tožnikov in med drugim navajajo, da je toženka v ponovljenem postopku upoštevala napotila sodišča ter ugotovila in obrazložila, da gre pri preureditvi dostopa in postavitvi nadstreška za rekonstrukcijo. Za slednjo v skladu s 16. členom PUP odmiki niso potrebni, prav tako pa tudi ni potrebno soglasje mejašev. Pri rekonstrukciji je potrebno zagotoviti le varnostni odmik med stanovanjskimi objekti oziroma predvideti druge tehnične ukrepe, s katerimi se preprečuje širjenje ali prenos požara z objekta na objekt. Predlagajo, naj sodišče tožbo zavrne, tožnikom pa naloži plačilo stroškov, ki so jih imele prizadete stranke v predmetnem postopku.

Tožba je delno utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem, ko je bila s sodbo Upravnega sodišča RS, oddelka v Novi Gorici, opr. št. III U 335/2013 z dne 19. 6. 2014, odpravljena prejšnja odločba upravnega organa iz razloga, ker ni bilo ugotovljeno, kakšno gradnjo predstavlja preureditev dostopa in postavitev nadstreška (novogradnjo, nadomestno gradnjo, rekonstrukcijo ipd.). Od tega je namreč odvisen dopusten odmik po PUP od parcelne meje tožnikov oz. potreba po njihovem soglašanju s predvideno gradnjo.

Po D. točki 16. člena PUP mora biti odmik novogradnje od sosednjih parcelnih mej najmanj 2 m, od obstoječih stanovanjskih objektov drugih lastnikov pa za najmanj 1,5 višine najbližje fasade novega objekta, če bo ta grajen pretežno na južni, jugovzhodni ali jugozahodni strani obstoječega objekta in na isti koti terena. Ko je teren nagnjen, se razlika v kotah odšteje, če novogradnja stoji nižje, in prišteje, če novogradnja stoji višje od obstoječega objekta. Odmiki so lahko manjši, če s tem soglaša lastnik obstoječega objekta oziroma če se s tem obstoječemu objektu bistveno ne poslabšajo sanitarne in požarno varnostne danosti. V primeru nadomestnih gradenj, pri katerih niso povečani gabariti objekta, ta kriterij ne velja. V vseh navedenih primerih pa je treba zagotoviti ustrezen varnostni odmik med načrtovanimi stanovanjskimi objekti oziroma predvideti druge tehnične ukrepe, s katerimi se preprečuje širjenje ali prenos požara z objekta na objekt. Že v navedeni sodbi je bilo pojasnjeno, da je gradbeno dovoljenje odločba, s katero pristojni upravni organ dovoli gradnjo in s katero določi konkretne pogoje, ki jih je treba pri gradnji upoštevati (6. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Po 7. točki iste določbe je gradnja izvedba gradbenih in drugih del in obsega gradnjo novega objekta, rekonstrukcijo in odstranitev objekta. Gradnja novega objekta je izvedba del, s katerimi se zgradi nov objekt oziroma se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled (7.1. točka). Rekonstrukcija objekta pa je spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kakor 10% (7.2. točka). Izrek gradbenega dovoljenja mora med drugim vsebovati tudi podatek o vrsti gradnje, to je o tem, ali gre za gradnjo novega objekta, rekonstrukcijo, odstranitev ali za spremembo namembnosti (1. alineja prvega odstavka 68. člena ZGO-1).

Tožniki se ne strinjajo z ugotovitvijo toženke, da pomeni zazidava neizrabljene vhodne terase na severni strani objekta in njena sprememba namembnosti rekonstrukcijo objekta.

V zadevi ni sporno, da so tožniki v postopku sodelovali kot solastniki sosednjega zemljišča parc. št. 223/20 k.o. C., na katerem stoji tudi njihova vrstna stanovanjska stavba, ki se stika s stanovanjsko stavbo investitorjev, stoječo na zemljišču načrtovane gradnje parc. št. 223/21 k.o. C. Ker so se postopka udeleževali zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki so neposredne osebne koristi, temelječe na zakonu ali drugem predpisu (43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP), v obravnavani zadevi ne morejo varovati svojega dejanskega interesa ali javne koristi, ampak le ugovore v zvezi z varstvom lastninske pravice na nepremičninah, ki mejijo na zemljišče posega.

Ne samo, da tožniki ne pojasnijo, kako naj bi navedeni ugovor, ki se kot rečeno, nanaša na zazidavo neizrabljene vhodne terase na severni strani objekta in njeno spremembo namembnosti, vplival na njihove pravno varovane koristi, saj odmika navedenega posega tožniki v postopku niso problematizirali. Tudi sicer stališče tožnikov, da gre v obravnavanem primeru za novogradnjo, in ne rekonstrukcijo, ni pravilno. V obravnavanem primeru, ko gre za razširitev dnevnih prostorov z zazidavo obstoječe terase, pri čemer ni sporno, prostornina stavbe z navedenimi deli ne poveča za več kot 10%, prav tako pa se tudi bistveno ne spremeni zunanji izgled objekta, tudi po presoji sodišča ni mogoče govoriti o gradnji novega objekta, saj ne gre niti za dozidavo, niti za nadzidavo v smislu 7.1. točke 2. člena ZGO-1. Glede stopnišča na severni strani objekta, tik ob parcelni meji tožnikov, sodišče ugotavlja, da je toženka sledila napotilu sodišča in v izpodbijani odločbi jasno navedla, da se z gradbenim dovoljenjem dovoljuje odstranitev obstoječega stopnišča in izgradnjo novega, manjšega, z vhodnim podestom z direktnim dostopom na notranje stopnišče, kar je opredelila kot del rekonstrukcije objekta, in sicer kot zamenjavo konstrukcijskih elementov. Sodišče se s takšno opredelitvijo del strinja. Tudi, če pri navedenih delih ne bi šlo za rekonstrukcijo, ampak za nadomestno gradnjo, pa tudi pri takšni gradnji določila glede odmika in soglasja lastnika obstoječega objekta ne veljajo, kar izhaja iz točke D. 16. člena PUP, pri čemer ni sporno, da so v projektni dokumentaciji tudi za ta del objekta predvideni tehnični ukrepi, s katerimi se preprečuje širjenje ali prenos požara z objekta na objekt. Je pa tožba utemeljena v delu, ki se nanaša na predviden nadstrešek, s katerim bo pokrito navedeno stopnišče. Že iz navedene sodbe izhaja, da je nadstrešek, ki je predmet gradbenega dovoljenja, novogradnja. Ker iz izpodbijanega gradbenega dovoljenja ne izhaja presoja skladnosti predvidenega nadstreška s prostorskim aktom, ga v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Sodišče je zato izpodbijano gradbeno dovoljenje v tem delu odpravilo (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo v tem obsegu vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v preostalem delu pa je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Ker je sodišče ugodilo delno ugodilo tožbi in delno odpravilo izpodbijani upravni akt, so tožniki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnike pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se jim priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

Sodišče predlogu prizadetih strank za povrnitev stroškov ni ugodilo, saj po mnenju sodišča le te z odgovorom na tožbo oziroma navedbami v njem niso bistveno pripomogle k odločitvi sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP-UPB2). Pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni. Med take stroške pa sodišče ni uvrstilo stroškov prizadete stranke za odgovor na tožbo, saj bi te stroške sodišče priznalo le, če bi odgovor na tožbo bistveno pripomogel k odločitvi sodišča o tožbi.