Jedro

Pod pripoznavo terjatve v smislu 631. člena OZ treba razumeti le, da mora glavni izvajalec pripoznati terjatev podizvajalca in torej ne, da mora tudi naročnik pripoznati terjatev glavnega izvajalca.

Kadar v razmerju med podizvajalcem in naročnikom niso izpolnjeni pogoji za uporabo določila 631. člena OZ, neposrednega plačila od naročnika ni mogoče (subsidiarno) zahtevati z uporabo določila 190. člena OZ.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 23.426,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2012 dalje do plačila in - v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.235,24 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka (podizvajalka) je od tožene stranke (naročnice) v obravnavanem sporu zahtevala plačilo 63.747,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova dobave in montaže sanitarnih kabin za objekt B. Tožbeni zahtevek je gradila na 631. ter na 190. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 63.747,65 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 40.320,69 EUR od 4. 8. 2011 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 23.426,96 EUR od vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka sodbe). V delu obrestnega zahtevka je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (II. točka izreka sodbe), odločilo pa je tudi o stroških pravdnega postopka (III. točka izreka sodbe).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka potrdilo (I. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka sodbe).

4. Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom III DoR 1/2015-8 z dne 5. 5. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanj: (1) kdaj je izpolnjen pogoj, da je terjatev pripoznana v smislu določila 631. člena OZ in (2) ali je mogoče neposredno plačilo od naročnika zahtevati z uporabo določila 190. člena OZ, kadar niso izpolnjeni pogoji za uporabo določila 631. člena OZ, oziroma ali se z uporabo 190. člena OZ lahko doseže enak učinek kot z uporabo 631. člena OZ, to je neposredno plačilo naročnika podizvajalcu.

5. Po dopustitvi revizije je tožena stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagala je, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno je predlagala, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zahtevala je povračilo stroškov revizijskega postopka.

6. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške revizijskega odgovora.

Relevantno (procesno) dejansko stanje

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja: - Tožena stranka (v nadaljevanju tudi naročnica) je z družbo A., d. o. o. (v nadaljevanju tudi glavno izvajalko) sklenila gradbeno pogodbo za izvedbo del na objektu B. Glavna izvajalka del je nato s tožečo stranko sklenila podizvajalsko pogodbo št. 1/2010 z dne 2. 9. 2010 za dobavo in montažo gotovih sanitarnih kabin na objektu.

- V obravnavanem sporu tožeča stranka od tožene stranke zahteva (delno) plačilo po drugi začasni situaciji v višini 40.320,69 EUR, plačilo po tretji začasni situaciji v višini 22.595,90 EUR ter plačilo gradbiščnih stroškov v višini 831,06 EUR.

- Tožeča stranka je zahtevek po 631. členu OZ na toženo stranko naslovila 5. 7. 2011 (v nadaljevanju Zahtevek). Zahtevku je predložila zahtevek za direktno poplačilo ter prvo in drugo začasno situacijo.

- Terjatev tožeče stranke na podlagi druge začasne situacije je glavna izvajalka pripoznala tako, da je z žigom in podpisom potrdila, da vrača potrjeno drugo začasno situacijo za objekt B. (dopis z dne 8. 10. 2010).

- Tožena stranka ni dokazala, da je glavni izvajalki plačala dela po gradbeni pogodbi.

Presoja utemeljenosti revizije

8. Revizija je delno utemeljena.

9. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, v primeru dopuščene revizije pa tudi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče se tako ni opredeljevalo do revizijskih navedb izven dopuščenih revizijskih vprašanj.

10. 631. člen OZ določa, da se podjemnikovi sodelavci (podizvajalci) za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Ta določba predstavlja izjemo od načela, da je na podlagi pogodbe zavezan za plačilo le sopogodbenik in ne tudi tretje osebe. Vzpostavlja namreč direktno razmerje med podizvajalcem in naročnikom del, ki med seboj sicer nista v pogodbenem odnosu.

11. Tožena stranka v reviziji zmotno trdi, da je pripoznavo terjatve v smislu 631. člena OZ treba razlagati tako, da mora glavni izvajalec priznati terjatev podizvajalca ter da mora (tudi) naročnik priznati terjatev glavnega izvajalca. Vrhovno sodišče je pomen pojma pripoznanosti terjatve presojalo že v sodbi III Ips 18/2015 z dne 31. 8. 2016, v kateri je zavzelo stališče, da je tako na podlagi jezikovne razlage, kot tudi iz namena 631. člena OZ mogoče razbrati, da je treba pod pripoznanjem terjatve podizvajalca razumeti, da mora glavni izvajalec pripoznati terjatev podizvajalca in torej ne, da mora tudi naročnik pripoznati terjatev glavnega izvajalca. Smisel te določbe namreč je, da se podizvajalcu zagotovi plačilo za dela, ki jih je opravil za glavnega izvajalca, ta pa za naročnika, v primerih, ko glavni izvajalec noče ali ne more plačati podizvajalcu. Naročnik s plačilom podizvajalcu zmanjša svojo obveznost do glavnega izvajalca, saj mu je dolžan plačati (le) še morebitno razliko med že plačanimi obveznostmi in skupnim zneskom, ki ga dolguje za opravljena dela glavnega izvajalca. S tem, ko glavni izvajalec pripozna terjatev podizvajalca, naročnik izve za obstoj terjatve podizvajalca do glavnega izvajalca ter za dejstvo, da je določena dela opravil podizvajalec. Takšna ureditev pa ne pomeni prikrajšanja naročnika kot trdi revidentka, saj ne drži, da naročnik nima zagotovljene pravne varnosti, ker naj ne bi mogel uveljavljati ugovorov iz pogodbenega razmerja med njim in podjemnikom (glavnim izvajalcem). Te ugovore lahko naročnik uveljavlja v okviru presoje obstoja in dospelosti terjatve kot ostalih predpostavk za utemeljenost zahtevka iz 631. člena OZ, saj je dolžan podizvajalcu plačati le iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje glavnemu izvajalcu.

12. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje se torej glasi, da je pod pripoznavo terjatve v smislu 631. člena OZ treba razumeti le, da mora glavni izvajalec pripoznati terjatev podizvajalca in torej ne, da mora tudi naročnik pripoznati terjatev glavnega izvajalca.

13. V zvezi z drugim dopuščenim revizijskim vprašanjem je sodišče druge stopnje potrdilo stališče sodbe sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožeče stranke za plačilo 22.595,90 EUR po tretji začasni situaciji ter zahtevek za plačilo gradbiščnih stroškov v višini 831,06 EUR utemeljilo z obrazložitvijo, da zahtevek po 631. členu OZ ni bil postavljen, zato je ta del zahtevka presojalo po pravilih o neupravičeni obogatitvi. Revidentka utemeljeno opozarja, da je takšno stališče izpodbijane sodbe zmotno.

14. Neupravičena pridobitev je neposlovno obligacijsko razmerje, pri katerem je udeleženec tega razmerja (pridobitelj) prejel neko korist na škodo drugega udeleženca (neupravičeno prikrajšani) tega razmerja, ne da bi za to obstajal pravni temelj (ali pa je ta kasneje prenehal in taka pridobitev ne izvira iz poslovodstva brez naročila).(1) Abstraktni dejanski stan neupravičene pridobitve predpisuje določba 190. člena OZ, ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Bistvena predpostavka neupravičene obogatitve je odsotnost pravnega temelja za prehod premoženja, ki pa v obravnavani zadevi ni podana. Med pravdnima strankama sicer res ni obstajala nobena neposredna pogodba, vendar pa je tožeča stranka (podizvajalka) dela, za katere terja plačilo neposredno od tožene stranke (naročnice), opravljala na pogodbeni podlagi, in sicer na podlagi pogodbe z glavno izvajalko. Zatrjevana obogatitev tožene stranke ter prikrajšanje tožeče stranke torej izhajata iz tristranskega pogodbenega okvira glavne gradbene in podizvajalske pogodbe, zato o prehodu premoženja brez pravnega temelja ni mogoče govoriti, prav tako pa tudi ne o prikrajšanju in obogatitvi, saj dolgovi in terjatve pogodbenic izhajajo iz sklenjenih gradbenih in podizvajalskih pogodb.

15. Odgovor za drugo dopuščeno revizijsko vprašanje je torej negativen. Kadar v razmerju med podizvajalcem in naročnikom niso izpolnjeni pogoji za uporabo določila 631. člena OZ, neposrednega plačila od naročnika ni mogoče (subsidiarno) zahtevati z uporabo določila 190. člena OZ. Pravilo, določeno v 631. členu OZ ima namreč naravo izjeme od pravila, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti samo za pogodbeni stranki in v kolikor podizvajalec ne uspe dokazati kumulativne izpolnjenosti pogojev, določenih v 631. členu OZ, se subsidiarno ne more uspešno sklicevati na pravila 190. člena OZ. Pravo neupravičene pridobitve je namreč sredstvo za saniranje nepravičnosti, pogoji zanjo pa so: obogatitev, prikrajšanje, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja.(2) Če ima izvršeno delo podlago v dogovoru, v konkretnem primeru zaradi sklenjene podizvajalske pogodbe med tožečo stranko in glavno izvajalko, zaradi podanega pogodbenega temelja ni izpolnjen pogoj odsotnosti pravne podlage za premik premoženja, zato sklicevanje na pravila o neupravičeni obogatitvi ne more biti uspešno.

16. Na podlagi pojasnjenih materialnopravnih razlogov je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 23.426,96 EUR, ki sta ga sodišči druge in prve stopnje utemeljevali na obogatitveni podlagi, zavrnilo. V delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v višini 40.320,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo.

Odločitev o stroških

17. Ker je Vrhovno sodišče delno ugodilo reviziji in spremenilo odločitev sodišč druge in prve stopnje, je hkrati odločilo tudi o stroških pravdnih strank v celotnem postopku - pred sodiščem prve stopnje, v pritožbenem postopku in v revizijskem postopku (drugi odstavek 165. člena ZPP). Potrebne pravdne stroške je Vrhovno sodišče odmerilo upoštevaje uspeh strank v postopku ter v okviru priglašenih stroškov obeh pravdnih strank, upoštevaje določila Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakona o sodnih taksah.

18. Ob upoštevanju načela delnega uspeha pravdnih strank (drugi odstavek 154. člena ZPP) je tako revizijsko sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov pravdnega postopka (druga alineja I. točke izreka sodbe), ki so bili pred sodiščem prve stopnje odmerjeni v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Hkrati pa je v skladu z diskrecijsko pravico, ki mu jo prav tako daje določba drugega odstavka 154. člena ZPP revizijsko sodišče sklenilo, da v odločitev pritožbenega sodišča glede stroškov postopka ne bo poseglo, saj je ugotovilo, da so potrebni stroški tožeče in tožene stranke ob upoštevanju delnega uspeha pravdnih strank primerljivi, zato je kljub delnemu uspehu tožene stranke s pritožbo pravilen sklep sodišča druge stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Iz enakih razlogov pa je Vrhovno sodišče sklenilo, da tudi v revizijskem postopku vsaka stranka sama krije svoje stroške.

(1) Plavšak, N., et al. (2009) Obligacijsko pravo- splošni del. GV založba, Ljubljana. Str. 665. (2) Polajnar Pavčnik A., v: Plavšak, N., et al. (2003) Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del). GV založba. 2. knjiga, str. 43-46.