Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strah.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti glasi: Toženka Z. T. d.d. je dolžna plačati tožnici K. M. 2,265.951,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 79.701,60 SIT od 30.11.1994 dalje do plačila, od zneska 2,186.250,00 SIT pa od 21.4.1997 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 338.108,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1997 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 9.562,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.1.1998 dalje do plačila.

V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 23.015,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.2.1997 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v skupnem znesku 1,740.951,60 SIT s pripadki. Od tega je tožnici priznalo znesek 800.000,00 SIT zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, znesek 1,200.000,00 SIT zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti ter znesek 200.000,00 SIT zaradi prestanega strahu. Pri tem je upoštevalo 25% tožničin prispevek k nastali škodi in za navedeni odstotek dosojeno odškodnino znižalo.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici odškodnino v skupnem znesku 2,040.951,60 SIT. Pri tem je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zvišalo za 300.000,00 SIT, odškodnino za strah pa za 100.000,00 SIT. Glede na pritožbeni uspeh je tudi znova odločilo o pravdnih stroških.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Po njenem mnenju bi primerna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti morala znašati 2,000.000,00 SIT, kolikor zahteva, za prestani strah 600.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa v višini celotnega vtoževanega zneska 2,500.000,00 SIT - po odbitku lastne soodgovornosti za nastalo škodo. Premalo je bilo upoštevano, da je tožnica utrpela resne poškodbe in da se je dolgotrajno zdravila. Lahko bi se ji zgodilo, da bi ohromela.

Takšnega izida se je zelo bala. Tudi obseg trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti tožnice je nadpovprečen, zaradi česar bi bilo treba višino odškodnine iz tega naslova korigirati.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija je delno utemeljena.

Dejanske ugotovitve o tožničinih dolgotrajnih telesnih bolečinah in nevšečnostih brez dvoma dokazujejo, da je mogoče tožničino škodo iz navedenega naslova uvrstiti med srednje hude oblike. Revizija se v tem obsegu utemeljeno sklicuje na izvedenčeve ugotovitve, te pa opisujejo poleg telesnih bolečin tudi nevšečnosti zaradi dolgotrajnega nošenja mavčevega in kasneje plastičnega steznika, vendar pa je vse to pri odmeri odškodnine iz te postavke bilo na pritožbeni stopnji upoštevano v zadostni meri. Uporaba določbe 200. in 203. člena ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih) o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo namreč terja - poleg individualizacije primera - tudi primerjavo z drugimi škodami in odškodninami zanje. Pri dosojanju odškodnine za razne oblike škod je namreč treba zagotoviti približno enake kriterije. Sodišče druge stopnje je navedeni zakonski določbi uporabilo v okviru opisanih kriterijev in z dvigom odškodnine za 300.000,00 SIT, torej z odmero za telesne bolečine in nevšečnosti v skupnem znesku 1,100.000,00 SIT, določilo pravično odškodnino.

Izpodbijana sodba je tudi iz naslova prestanega strahu tožnici z zneskom 300.000,00 SIT (za 100.000,00 SIT več od sodišča prve stopnje) priznala - ob upoštevanju prej opisanih kriterijev - pravično odškodnino. Strah pred hujšo posledico je bil pri tožnici utemeljen in dolgotrajen, zaradi česar je upravičena do primerne satisfakcije, ki z dosojenim zneskom 300.000,00 SIT posega že v višje odškodnine iz tega naslova. Predlagano zvišanje bi zato nasprotovalo določbi 200. člena ZOR.

Revizijsko sodišče pa se strinja z revizijo, da je obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti in s tem duševnih bolečin, ki tožnici zato nastajajo, pri njej takšen, da dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 1,200.000,00 SIT ne bo v celoti dosegla namena odškodovanja. Res je, da je tožnici bila priznana invalidnost III. kategorije zaradi poškodbe prstov že pred škodnim dogodkom, vendar je sedaj uvrščena - zaradi omejene gibljivosti prsno ledvene hrbtenice - v II. kategorijo invalidnosti s sposobnostjo za delo v skrajšanem delovnem času. V izpodbijani sodbi posebej podčrtana okoliščina, da tožnica še vedno opravlja delo laborantke, tako izgubi na svoji teži. Tudi podatek, da brez večjih težav lahko hodi le do razdalje 1 km, da ne more neprekinjeno stati več kot pol ure, da lahko dvigne breme le do teže 5 kg in da lahko opravlja le lažja gospodinjska dela, uvršča to škodo v nekoliko višjo kategorijo, kot pa jo je opredelila izpodbijana sodba. Upoštevaje podobne primere v sodni praksi je revizijsko sodišče odškodnino iz tega naslova dvignilo za 300.000,00 SIT in v tem obsegu izpodbijano sodbo spremenilo (prvi odstavek 395. člena ZPP).

Seštevek dosojene odškodnine po posameznih postavkah da znesek 2,900.000,00 SIT. Ker je tožnica sama odgovorna za 25 odstotkov nastale škode, ji je tako tožena stranka dolžna plačati znesek 2,175.000,00 SIT. K temu je treba prišteti še neprerekana zneska materialne škode v višini 79.701,60 SIT in 11.250,00 SIT. Od skupno dosojenega zneska 2,265.951,60 SIT tečejo zakonite zamudne obresti tako, da za znesek 79.701,60 SIT tečejo od 30.11.1994 dalje, od preostanka v znesku 2,186.250,00 SIT pa od dneva sojenja na prvi stopnji, torej od 21.4.1997 dalje do plačila.

Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v pravdi je bilo treba na podlagi drugega odstavka 166. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP spremeniti tudi stroškovni izrek izpodbijane sodbe. Tožnica je po spremembi na revizijski stopnji uspela v pravdi z 66 odstotki (po temelju 75 odstotkov in po višini 57 odstotkov), toženka pa s 34 odstotki. Ob enakem izračunu, ki sta ga opravili že sodišči prve in druge stopnje, je zato tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti razliko v pravdnih stroških med zneskoma 349.510,00 SIT, kolikor je priznano tožnici in 11.402,00 SIT, kolikor je priznano toženki. Tako je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške, nastale v postopku na prvi stopnji, v znesku 338.108,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1997 dalje do plačila.

Pritožbeni uspeh tožeče stranke pa je glede na revizijsko odločbo 20 odstoten, kar pomeni, da mora tožena stranka tožeči povrniti njene pritožbene stroške v znesku 9.562,00 SIT (20 odstotkov od priznanega zneska 47.812,00 SIT). Revizijski stroški tožeče stranke znašajo 69.046,00 SIT. Njen uspeh na revizijski stopnji je približno enotretjinski, zaradi česar mora tožena stranka iz tega naslova tožeči povrniti znesek 23.015,00 SIT. Zakonite zamudne obresti od pravdnih stroškov, nastalih na drugi stopnji, tečejo od 21.1.1998 dalje do plačila, od dosojenih revizijskih stroškov pa od dne 17.2.1997 dalje do plačila.