Jedro

Iz predloga predlagatelja, iz podatkov v spisu in iz izpodbijanega sklepa izhajajo številna dejstva o tem, kako nasprotna udeleženka ni znala pravilno negovati svoje mladoletne hčerke ter poskrbeti zanjo. To pa so dejstva o njenem ravnanju, ki kažejo na hudo zanemarjanje roditeljske dolžnosti in s tem na izpolnitev pogojev za odvzem roditeljske pravice, niso pa pravno odločilna za presojo utemeljenosti predloga za odvzem poslovne sposobnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje nasprotni udeleženki popolnoma odvzelo poslovno sposobnost in ji odvzelo pravico biti voljen, ni pa ji odvzelo pravice voliti.

2. Nasprotna udeleženka je s pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje v celoti, pri tem je uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagatelja zavrne, podredno pa je predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajala je, da je predlagatelj predlagal delni odvzem poslovne sposobnosti in poudarjal, da je to potrebno zaradi varstva in zaščite mladoletnih otrok nasprotne udeleženke. Kljub temu, da je predlagatelj podal le opisan predlog za delni odvzem poslovne sposobnosti in ni podal konkretnega in obrazloženega predloga za popolni odvzem poslovne sposobnosti, pa je sodišče prve stopnje vodilo postopek kot na predlog za popolni odvzem poslovne sposobnosti in nasprotni udeleženki tudi popolnoma odvzelo poslovno sposobnost z izpodbijanim sklepom. Pri tem ni šlo za primer, da bi sodišče začelo po uradni dolžnosti postopek za popolni odvzem poslovne sposobnosti, zato je takšno postopanje sodišča napačno, s tem je kršilo določbe postopka. Ker je predlagatelj dal predlog le za delni odvzem poslovne sposobnosti, ne pa predloga za popolni odvzem poslovne sposobnosti, je nasprotna udeleženka skladno s tem tudi postopala in podala svoje navedbe. Navedbe predlagatelja, podane na naroku 14. 2. 2014, da glede na to, da se z odvzemom poslovne sposobnosti ne more poseči na področje, ki se nanaša na svobodno odločanje o rojstvu otrok, je predlagatelj vztrajal, da se v postopku preveri, ali je nasprotna udeleženka sicer poslovno sposobna. Take navedbe ni mogoče šteti kot predlog za popolni odvzem poslovne sposobnosti. Predlagatelj pa ni podal navedb glede popolnega odvzema poslovne sposobnosti in se toženka tudi ni mogla določno izjaviti glede tega in podati ustrezne dokazne predloge v zvezi s tem. Sodišče pa je kljub temu odločalo o popolnem odvzemu poslovne sposobnosti, zato je s tem nasprotni udeleženki kršilo pravice v postopku, med drugim je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Iz odločbe predlagatelja z dne 25. 9. 2013 pa celo izrecno izhaja, da predlagatelja ni zasledil potreb po zaščiti nasprotne udeleženke in njenega premoženja, to pa kaže na to, da po predlagateljevih navedbah ni potrebe za odvzem poslovne sposobnosti. Dalje je navajala, da je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da nasprotna udeleženka ni podala pisnega odgovora na predlog, povsem pa je prezrlo, da se je nasprotna udeleženka izrekla do predloga predlagatelja in podala druge navedbe po svoji pooblaščenki na naroku 14. 2. 2014, prav tako je njena pooblaščenka podala navedbe glede predloga in navedb predlagatelja tudi na naroku 19. 9. 2014. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, kot da se nasprotna udeleženka sploh ni izrekla glede predloga ali podala drugih navedb v zvezi s tem, to ne drži, sodišče je s tem bistveno kršilo določbe postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo le navedbe predlagatelja, ki jih je ta podal v pisnem predlogu in neposredno na naroku, ni pa povzelo navedb nasprotne udeleženke. Takšno postopanje pomeni neenakopravno obravnavanje udeležencev v postopku. Sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu nasprotne udeleženke po imenovanju novega izvedenca psihiatra, zato je posledično nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Izvedenec psihiater je ugotovil, da pri nasprotni udeleženki niso podani pogoji za odvzem poslovne sposobnosti, takšno stališče je zagovarjal tudi na naroku 14. 2. 2014, nato pa je izjavil, da če bi se izkazalo, da je bila pri nasprotni udeleženki ugotovljena duševna manjrazvitost, pa bi to pomenilo, da se je sam zmotil v svoji oceni. Izvedenec pa je že ob izdelavi pisnega mnenja razpolagal s psihološkim mnenjem izvedenke B. in mnenjem izvedenke K., ki sta obe omenjali duševno manjrazvitost nasprotne udeleženke, pa se izvedenec kljub temu ni opredelil ali izrekel do tega, sploh ni omenil, da bi lahko ugotovljena manjrazvitost vplivala na njegovo mnenje. Po mnenju nasprotne udeleženke je to nesprejemljivo in kaže na neprepričljivost izvedenca, to pa narekuje angažiranje drugega izvedenca psihiatrične stroke. Nasprotna udeleženka se je nato v svoji pritožbi obširno opredelila do ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke in jim nasprotovala. Navajala je še, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo mnenje tega izvedenca, ko je ugotovilo, da naj bi na naroku 14. 2. 2014 dopustil možnost, da se je pri svoji oceni zmotil glede manjrazvitosti. Izvedenec tega nikoli eksplicitno ni rekel, temveč samo navedel, da dopušča možnost, da če je bila pri nasprotni udeleženki ugotovljena manjrazvitost, da se je zmotil pri svoji oceni. Navajala je še, da se izvedensko mnenje izvedenca psihologa nanaša le na ugotovitev vpliva na skromnejšo zmožnost razumevanja nasprotne udeleženke in ne govori o nezmožnosti ali nerazumevanje pomena dejanj in izjav, šele slednje bi lahko bila eventualna podlaga za odvzem poslovne sposobnosti, seveda ob obstoju ostalih predpostavk. Izrazila je nestrinjanje s stališči sodišča, da je iz izpovedbe nasprotne udeleženke razvidna njena nezmožnost načrtovanja in predvidevanja v delu, ki se nanaša na finančno poslovanje. Če bi zdržalo takšno stališče sodišča prve stopnje, bi bilo potrebno vsem osebam, ki imajo kakšno izvršbo, vzeti poslovno sposobnost. Sicer pa ne gre prezreti, da je nasprotna udeleženka izpovedala še, da ve, da je dolg potrebno plačati in ga tudi odplačuje, ter ne gre za morebitno konstantno zadolževanje nasprotne udeleženke. Nasprotna udeleženka je pojasnila, da gre za eno izvršbo zaradi neplačila dolga iz naslova kupljenega telefona za bivšega partnerja ter dolg iz naslova dveh prekrškov, sodišče pa se opira na njeno izpovedbo v delu, da ima dolgove in izvršbe. Nasprotna udeleženka pa je v izpovedbi pojasnila tudi, da sama razpolaga s svojim prihodkom, da ima odprt račun pri banki, da sama dviguje denar, opravlja nakupe za družino in pozna cene, poudarila je, da se zaveda, da če skleneš določeno pogodbo ali zavezo, je tvoja obveznost, da to redno plačuješ. To v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje kaže na zavedanje nasprotne udeleženke glede finančnih zavez in načrtovanja. Če bi držalo stališče sodišča prve stopnje, da tega nasprotna udeleženka ne zmore, bi se ji v vseh letih nabralo dosti več dolgov, česar pa sodišče ne ugotavlja. Sodišče prve stopnje je izpostavilo tudi, da urejanja upravnih zadev terja tudi izpolnjevanje obrazcev, pri čemer bi naj izvedenec psihiater ocenil, da je pri stopnji inteligentnosti, kot je podana pri nasprotni udeleženki, težavno že izpolnjevanje obrazcev. To ne more biti podlaga za odvzem poslovne sposobnosti, če bi temu bilo tako, je kar 80 % populacije kandidatov za odvzem poslovne sposobnosti. Dejstvo je, da večina oseb tudi z dosti višjo stopnjo inteligentnosti naleti na težave pri izpolnjevanju razno raznih obrazcev, pa to ne pomeni, da jim je odvzeti poslovno sposobnost. Pomembno je, da če nasprotna udeleženka naleti na težavo pri izpolnjevanju obrazcev, da se znajde, to ji je pripisal tudi izvedenec in prosi za pomoč za to usposobljeno osebo. Sicer je pa izpolnila že nemalo obrazcev za brezplačno pravno pomoč in taksne oprostitve, kar ji očitno dobro uspeva glede na ugodne rešitve teh prošenj. Četudi bi držala ugotovitev izvedenca, da je nasprotna udeleženka intelektualno na stopnji sedem ali osem let starega otroka, nasprotne udeleženke oziroma njenih sposobnosti ne gre povsem enačiti s sposobnostmi takega otroka in tega ne gre poenostavljati. Potrebno je pri sposobnostih nasprotne udeleženke presojati vse konkretne okoliščine in jasno je, da za razliko od nasprotne udeleženke povprečen osemletnik ne bi vedel, oziroma bil sposoben, da bi po morebitnem sprejemu sklepa, tožbe, predloga in podobno sam poiskal in najel odvetnika, si uredil brezplačno pravno pomoč. Osemletnik ne ve, kaj pomeni izvršba in dolgovi, ne ve, kaj se ureja na upravni enoti, ne razpolaga prosto s svojimi dohodki …, nasprotna udeleženka pa vse to počne povsem uspešno. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je nasprotna udeleženka v preteklosti sklepala škodljive pravne posle, navedlo pa je pri tem nakup telefona, pri tem gre za osamljeno dejanje in ne posle v množini in nakup telefona nikakor ne more zapolniti standarda sklepanja škodljivih poslov. Tudi ni jasno, kaj sodišče prve stopnje očita nasprotni udeleženki v zvezi s sklenitvijo zakonske zveze in škodljivimi pravnimi posli. Da je nasprotna udeleženka vložila tožbo za razvezo, pa pomeni, da se zaveda pomena sklenitve zakonske zveze in ve tudi za posledice tega, sicer pa ni edina, ki se je razvezala. Da je od zgodnjega otroštva pod nadzorstvom skrbstvenih organov nasprotni udeleženki ni mogoče šteti v slabo. Ni sama kriva, če ni imela staršev, ki bi skrbeli zanjo in je bila v rejništvu, zato to nima nikakršne veze z odvzemom poslovne sposobnosti. Sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, katere pravice in koristi nasprotne udeleženke terjajo tako rigorozen poseg v osebnost nasprotne udeleženke in s čim si je ali si nasprotna udeleženka povzroča škodo ter kakšno škodo, da to terja popoln odvzem poslovne sposobnosti. Nasprotna udeleženka poudarja, da mora po 44. členu ZNP obstajati neposredna nevarnost ogrožanja pravic ali interesov nasprotne udeleženke in ne samo potencialna nevarnost, česar sodišče ni ugotovilo. Od njene polnoletnosti je minilo že trinajst let, ves čas je samostojno nastopala v pravnem prometu, se zavezovala, izpolnjevala obveznosti, uspešno je skrbela za zaščito svojih pravic in koristi. Tudi predlagatelj je bil mnenja, da ni pogojev oziroma potrebe za popolni odvzem poslovne sposobnosti in je predlagal le odvzem v delu, ki se nanaša na varstvo in vzgojo otrok. Nasprotna udeleženka je prepričana, da v kolikor bi obstajala potreba po zaščiti njenih pravic in koristi, bi predlagatelj, ki je strokovni organ, to opazil in glede na njegovo zakonsko dolžnost podal predlog za popolni odvzem poslovne sposobnosti oziroma odvzem, ki bi omejil njeno nastopanje v pravnem prometu. Tega pa ni storil, saj zato ni bilo potrebe. Vse predlagateljeve navedbe in tudi vsi listinski dokazi predloženi z njegove strani so se nanašali na problematiko skrbi za otroke nasprotne udeleženke. Izveden dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da so pri nasprotni udeleženki podani pogoji za popoln odvzem poslovne sposobnosti, posebej ne za zaključek, da nasprotna udeleženka ne bi bila sposobna sama skrbeti zase, za svoje pravice in koristi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Izpodbijani sklep je obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ker je sodišče prve stopnje odločilo preko predloga predlagatelja, saj je ta predlagal le delni odvzem poslovne sposobnosti nasprotni udeleženki.

Predmetni postopek se je pričel na predlog predlagatelja, bi se pa ta postopek lahko pričel tudi po uradni dolžnosti sodišča (tretji odstavek 45. člena ZNP). Dolžnost sodišča je zato bila ugotavljati tudi dejstva, ki jih udeleženci postopka niso navedli (6. člen ZNP), kljub temu pa bi moralo odločati v okviru postavljenega predloga. To pa je kršitev, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, zato je to razlog za njegovo razveljavitev (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

5. Pritožbeno sodišče tudi soglaša s pritožbeno trditvijo o kršitvi načela kontradiktornosti in s tem strjeno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Nasprotna udeleženka ni imela možnosti izjave in dokazovanja glede popolnega odvzema poslovne sposobnosti, ker to ni bil predmet postopka.

6. Drži tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo navedbe nasprotne udeleženke, ni jih obravnavalo in tudi to je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

7. Po določilu 44. člena ZNP bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je pri nasprotni udeleženki podana duševna zaostalost, kot je to zatrjeval predlagatelj, nato pa še, ali ta vpliva na psihofizično stanje nasprotne udeleženke v tolikšni meri, da ni sama sposobna skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Po mnenju pritožbenega sodišča pa bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti konkretne okoliščine, ki utemeljujejo takšno neposredno nevarnost, na podlagi katere je mogoče z gotovostjo zaključiti, da je nasprotna udeleženka nerazsodna in ji je potrebno (delno) odvzeti poslovno sposobnost. Odvzem poslovne sposobnosti je zelo hud poseg v človekove pravice in sodišče mora skrbno in natančno raziskati dejansko stanje, ugotoviti in obrazložiti okoliščine, ki utemeljujejo odvzem poslovne sposobnosti, pri tem pa mora presoditi možnosti varovanja pravic in koristi nasprotne udeleženke z milejšimi ukrepi, na primer s postavitvijo skrbnika za posebne primere (211. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Pritožbeno sodišče se zato ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da za izpolnitev pogojev po 44. členu ZNP za odvzem poslovne sposobnosti ni potrebno, da bi moralo biti izkazano konkretno ogrožanje pravic in koristi nasprotne udeleženke z njenimi lastnimi dejanji. To pa iz razloga, ker je za polnoletno osebo treba dokazati njeno nesposobnost skrbeti za svoje pravice in koristi.

8. Iz predloga predlagatelja, iz podatkov v spisu in iz izpodbijanega sklepa izhajajo številna dejstva o tem, kako nasprotna udeleženka ni znala pravilno negovati svoje mladoletne hčerke Z. ter poskrbeti zanjo, da je potrebovala dodatna pojasnila in motivacijo, da je zanjo ustrezno skrbela. To pa so dejstva o ravnanju nasprotne udeleženke, ki kažejo na njeno hudo zanemarjanje roditeljske dolžnosti in s tem na izpolnitev zakonskih pogojev za odvzem roditeljske pravice (116. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), po presoji pritožbenega sodišča pa niso pravno odločilna za presojo utemeljenosti predloga za odvzem poslovne sposobnosti.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstvo o tem, da je imela nasprotna udeleženka doma ob obisku patronažne službe umazane in razmetane bivalne prostore, da ni znala oziroma ne zna kuhati, da v zavetišču ni upoštevala navodil o hišnem redu ter nasvetov o telefonskih razgovorih in da je zahajala v konflikte s sostanovalkami. Iz takih ugotovljenih dejstev o ravnanju nasprotne udeleženke ni mogoče zaključiti, da kažejo na njeno nesposobnost skrbeti zase, za svoje pravice in koristi, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo tudi, da bi nasprotna udeleženka s takimi ravnanji sebi delala kakršnokoli škodo (na zdravju, premoženju).

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nasprotna udeleženka v preteklosti sklepala škodljive pravne posle, pri tem pa je navedlo zgolj en primer sklenjene pogodbe za nakup telefona, ki ga ni plačala. Zapisalo je tudi ugotovitev, da ima nasprotna udeleženka dolgove in izvršbe. Iz izpovedbe nasprotne udeleženke (na listni št. 110) pa izhaja, da je res tako izpovedala, vendar je v nadaljevanju pojasnila, da so ti dolgovi neodplačan nakup telefona, zaradi česar zoper njo teče izvršba in neplačana dva prekrška (torej dve globi). Po presoji pritožbenega sodišča dejstva o takem obsegu dolgov niso zadostna podlaga za zaključek, da nasprotna udeleženka ne zna poskrbeti za svoje pravice in koristi.

11. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo in ugotovilo le to, česa nasprotna udeleženka ne zmore, ni pa ugotavljalo, česa je sposobna in kaj dejansko zmore.

12. Glede na vsebino izpovedbe nasprotne udeleženke in podatke v spisovnem gradivu vključno z odločbo predlagatelja na listni št. 16 je neprepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da so intelektualne sposobnosti nasprotne udeleženke prizadete v tolikšni meri, da je utemeljen popolni odvzem poslovne sposobnosti. Takšen zaključek ima res oporo v izvedenskem mnenju izvedenca psihiatra (vključno z mnenjem izvedenca psihologa), to izvedensko mnenje pa je po presoji pritožbenega sodišča tudi neprepričljivo. Neprepričljiva je namreč ugotovitev v izvedenskem mnenju, da so intelektualne sposobnosti nasprotne udeleženke na stopnji sedem ali osemletnega otroka. Kako bo človek uspel poskrbeti za svoje pravice in koristi, niso odločilne zgolj njegove intelektualne sposobnosti, temveč tudi njegova iznajdljivost in življenjske izkušnje. Brez dvoma sedem ali osem let star otrok ne zna organizirati svojega življenja tako, da lahko preživi sam, nasprotna udeleženka pa dejansko že od svoje polnoletnosti živi sama in skrbi sama zase oziroma v partnerskih zvezah.

13. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da sklenitev zakonske zveze ne more pomeniti škodljivega ravnanja, čeprav se ta izkaže za neuspešno in tudi, da ni pravno pomembno dejstvo, da je nasprotna udeleženka od zgodnjega otroštva pod nadzorom skrbstvenih organov.

14. Pritožba pa neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje poskrbeti, da se nasprotni udeleženki v postopku postavi začasni skrbnik. Skrbnik za poseben primer je le udeleženec v tem postopku, ker je nasprotna udeleženka stranka s popolno poslovno sposobnostjo, dokler ni s pravnomočno odločbo ugotovljeno nasprotno. Torej postavitev začasnega skrbnika ni obligatorna, če pa je postavljen, pa ta nastopa v lastnem imenu in ne v imenu osebe, zoper katero teče postopek za odvzem poslovne sposobnosti.

15. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je odločno pregrob poseg v človekove pravice nasprotne udeleženke in po presoji pritožbenega sodišča temelji na neprepričljivem izvedenskem mnenju, zato so tudi razlogi sodišča prve stopnje za utemeljitev takšne odločitve neprepričljivi.

16. Glede na obrazloženo je pritožba utemeljena, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

17. V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene bistvene kršitve postopka, nato pa izvesti dokaz z novim izvedencem in po potrebi še morebitne druge dokaze, da bo lahko z gotovostjo ugotovilo obstoj vseh potrebnih okoliščin iz 44. člena ZNP. Ugotoviti bo moralo, ali pri nasprotni udeleženki obstaja duševna zaostalost, in če bo njen obstoj ugotovilo, bo moralo ugotoviti konkretne okoliščine o obstoju nevarnosti ogrožanja njenih pravic in koristi, na podlagi katerih bo mogoče z gotovostjo zaključiti, da je nasprotna udeleženka nerazsodna, nato pa odločiti o predlogu, pri tem pa presoditi tudi možnost varovanja njenih pravic in koristi z milejšimi ukrepi (skrbnik za posebne primere).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče zadržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).