Jedro

Pritožba nima prav, da med strankama ni obstajala obveznost, s tem ker je prodajna pogodba z dne 22. 1. 2014 bila razvezana po zakonu samem, ker je na podlagi razvezane prodajne pogodbe nastala obveznost tožene stranke za plačilo dvojne are skladno z drugim odstavkom 65. člena OZ. Glede te sedaj nepogodbene obveznosti pa bi stranki smeli in lahko sklenili, da se spremeni v pogodbeno razmerje - namesto plačila dvojne are vštevanje te dvojne are v kupnino po novi prodajni pogodbi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba glede II. in III. točka izreka spremeni tako, da izrek sodbe glasi: “II. Tožena stranka A. d.o.o. je dolžna tožeči stranki M. d.o.o. plačati znesek 30.883,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od 30.000 EUR od 25. 6. 2014 dalje do plačila in - od 883,49 EUR od 7. 8. 2014 dalje do plačila. III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.867,00 EUR v roku 15 dni od vročite te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.”

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1863,03 EUR EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

III. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 1081/2014 z dne 4. 4. 2016 izreklo: “I. Tožena stranka A. d.o.o. je dolžna plačati tožeči stranki M. d.o.o. 30.883,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od 30.000 EUR od 25. 6. 2014 dalje do plačila in - od 883,49 EUR od 7. 8. 2014 dalje do plačila. II. Presežni del zahtevka, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki nadaljnjih 30.883,49 EUR s priglašenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, se zavrne. III. Vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.”

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da sta pravdni stranki s tem, ko je tožnik na podlagi predračuna toženke plačal aro v višini 30.000,00 EUR (A4), sklenili prodajno pogodbo za nakup plovila G.; (-) da je predračun v konkretnem primeru šteti kot ponudbo za sklenitev pogodbe po 27. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj so v njem zapisane vse bistvene sestavine prodajne pogodbe (predmet, cena in rok plačila), plačilo are pa predstavlja sprejem ponudbe po 28. členu OZ, s prodajno pogodbo pa se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (435. člen OZ); (-) da je iz predračuna z dne 22. 1. 2014 (A2) razvidno, da je toženka v njem določila prodajne pogoje: cena plovila znaša 115.000,00 EUR, oziroma z vštetim 22 % DDV 140.300,00 EUR, od česar bo tožnik v skladu s predhodnim dogovorom plačal 30.000,00 EUR are (kot potrditev naročila) do 24. 1. 2014, preostali del kupnine 110.300,00 EUR pa ob dokončanju plovila oziroma najkasneje do 24. 4. 2014 in pogoje dobave in prevzema plovila: (-) dokončanje plovila v proizvodnji do 10. 4. 2014, dobava in prevzem plovila pa do konca aprila 2014 v marini Portorož; (-) da je tožnik s plačilom 23. 1. 2014 pravočasno plačal aro, medtem ko plovilo do 10. 4. 2014 v proizvodnji ni bilo dokončano; (-) da je tožnik toženko zato v e-dopisu aprila 2014 pozval (A15), naj mu sporoči, kakšno je njegovo potrebno ravnanje s plačilom preostanka kupnine glede na to, da bi jo moral plačati ob dokončanju plovila, to pa 10. 4. 2014 ni dokončano, vendar toženka na ta mail ni odgovorila, kljub prošnji tožnika za pisni odgovor, da ne bo dilem o njegovi plačilni zamudi; (-) da pa je tožnika neposredno proizvajalec aprila 2014 z dvema dopisoma obvestil, da bo odprema plovila prestavljena na 16. teden (do 17. 4. 2014 - A5) oziroma na 20. teden (A6) zaradi težav z dobavitelji materiala; (-) da je tožnik toženko po prejemu druge prestavitve roka 18. 4. 2014 pisno obvestil (A7), da pričakuje dobavo plovila najkasneje v 20. tednu, za kar ji nudi dodaten rok za izpolnitev obveznosti do 12. 5. 2015; (-) da je toženka na ta dopis odgovorila 30. 4. 2014 in tožniku posredovala e-pojasnilo proizvajalca z dne 23. 4. 2014 (A20), ki je sicer potrdil dobavo plovila v 20. tednu, vendar tega ne more garantirati zaradi težav z dobavitelji; (-) ker ob izteku tožnikovega dodatnega roka plovilo ni bilo dokončano, je tožnik 14. 5. 2015 z dopisom odstopil od pogodbe in zahteval vrnitev dvojne are (B2); (-) da je tožnik zaradi neizpolnitve pogodbe s strani toženke sprva upravičeno odstopil od pogodbe, ker je toženka je v konkretnem primeru zamujala z izpolnitvijo pogodbe in pogodbe ni izpolnila niti v postavljenem dodatnem roku; (-) navedeno je skladno z določilom 103. člena OZ, ki določa, da kadar pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti, ali pod pogoji iz 104. in 105. člena OZ odstopi od pogodbe z navadno izjavo; (-) upoštevati je treba, da je v primeru, kadar je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, pogodba razvezana že po samem zakonu (prvi odstavek 104. člena OZ); (-) če pa izpolnitev obveznosti ni bistvena sestavina pogodbe (kot je bilo v tem primeru), pa obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev (prvi odstavek 105. člena OZ), vendar mora upnik v primeru, če hoče odstopiti od pogodbe, pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev (2. odst. tega člena). Če dolžnik ne izpolni obveznosti niti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe (3. odst. tega člena), kar pomeni, da je pogodba razvezana že po zakonu; (-) da tožnik sicer na prvi pogled res ni pustil toženki primernega dodatnega roka, ko je kljub obvestilu proizvajalca, da bo dobava izvršena v 20. tednu (ki predstavlja obdobje od 12. do 18. 5), toženki dodaten rok določil že na 12. 5. 2014, vendar pa je potrebno upoštevati, da je tožnik s strani toženke oziroma proizvajalca v kratkem času prejel kar dve obvestili o podaljšanju (najprej do 16. tedna, nato do 20. tedna), ki predstavljata enostranski spremembi sestavine pogodbe, za katero toženka ni imela njegovega soglasja, pri tem pa dogovorjen rok o dokončanju plovila iz predračuna glasi na 10. 4. 2014, tožnik pa je za plovilo že 23. 1. 2014 plačal 30.000,00 EUR, pri tem pa proizvajalec sam glede podaljšanja roka na 20. teden ni bil prepričan, če bo (zaradi težav z dobavitelji) do takrat uspel končati plovilo (A6); (-) da je tožnikovo ravnanje, da ni bil pripravljen čakati dlje kot do 12. 5. 2014, zato razumljivo, da pa kratek dodatni rok tožnika tudi sicer ni bil razlog za nezmožnost izpolnitve pogodbe, je razvidno tudi iz dejstva, da plovilo ni bilo dokončano niti do konca 20. tedna (18. 5. 2014) ali kasneje (maja, junija); (-) da je tožnik zato zaradi neizpolnitve pogodbe toženke v skladu s 105. členom OZ upravičeno odstopil od pogodbe in zahteval vrnitev dvojne are, pri čemer plačilo celotne kupnine ob dokončanju plovila v proizvodnji oziroma najkasneje do 24. aprila 2014 ni bil pogoj za dokončanje plovila, ampak za njegovo dobavo tožniku in zato zatrjevanje toženke, da je tožnikov odstop od pogodbe nevzdržen, ker sam ni izpolnil svoje obveznosti plačila kupnine, ki je zapadla (10. oziroma 24. aprila) pred njeno obveznostjo dobave vozila, zato ni utemeljeno (B3), da pa kupnina pred tožnikovim odstopom od pogodbe še ni zapadla, pa je razvidno tudi iz dejstva, da ga toženka pred tem nikoli ni pozivala na plačilo.

3. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da pa v tožbi tožnik niti z besedo ni omenil kasnejših dogovarjanj s toženko, ki bistveno vplivajo na njegov zahtevek, saj razveza pogodbe po 104. ali 105. členu OZ namreč ni ovira, da je pravdni stranki s kasnejšimi dogovori ne bi mogli obnoviti; (-) da je toženka v odgovoru na tožbo utemeljeno opozarjala na dogajanje po tožnikovem odstopu od pogodbe, ko si je ves čas prizadevala, da bi nastalo poslovno razmerje vzdržala v veljavi in s tožnikom sklenila nov dogovor; (-) da je iz razloga, ker se je toženka zavedala, da je prišlo do zamude z dobavo iz razloga na njeni strani, saj ni spoštovala roka dokončanja in dobave plovila, ki ga je določila v predračunu, pristala na znižanje kupnine; (-) da tožnikov predlog na prvem sestanku dne 9. 6. 2014, ki je bil v hotelu M. v Ljubljani, da se kupnina zniža za 30.000,00 EUR, toženka ni sprejela; (-) da so tema naslednjega sestanka na Vrhniki dne 22. 7. 2014 bila zato pogajanja o znesku kupnine in po oceni sodišča je na njem prišlo do sporazuma o njenem znižanju za 15.000,00 EUR neto cene; (-) da tožnikov pristanek na 15.000,00 EUR znižane kupnine še ne predstavlja vsebine celotnega dogovora, ki je bil sklenjen 22. 7. 2014 oz. 28. 7. 2014 in je del dogovora bilo tudi pogojevanje tožnika z ogledom plovila, katerega namen bi bil prepričati tožnika, da je plovilo zagotovljeno v takšni fazi, ki bo omogočala dokončanje plovila na dogovorjen datum plačila 31. 7. 2014; (-) da je očitno tožnik sprejel zagotovila proizvajalca o pravočasni zagotovitvi plovila, saj se je s toženko na ogledu kljub videnemu še naprej dogovarjal o ostalih sestavinah posla (o registraciji, načinu prevzema, nakupu in montaži dodatne opreme); (-) da je po oceni sodišča že na sestanku 22. 7. 2014 prišlo do sklenitve novega sporazuma in s tem do ustne sklenitve prodajne pogodbe, po kateri bo tožnik plačal toženki za 15.000,00 EUR znižano neto kupnino (122.000,00 EUR, kot je razvidno iz popravljenega predračuna z dne 31. 7. 2014 - B13, B14) na dan dokončanja plovila 31. 7. 2014, toženka pa mu bo naslednji dan izročila plovilo v marini Portorož in je takšen dogovor ostal v veljavi tudi ob ogledu plovila 28. 7. 2014, na katerem sta se pravdni stranki pogovarjali še o ostalih (nebistvenih) sestavinah pogodbe, kar pomeni, da je tožnik tudi takrat izražal jasno voljo in resen namen kupiti plovilo, sporno je bilo le še stanje plovila, ali to zagotavlja takojšno zgotovljenost do 31. 7. 2014, vendar sta proizvajalec in toženka tožnika očitno uspela prepričati, da nekajurna montaža manjkajočih delov ne predstavlja resne ovire za dokončanje plovila; (-) da so tožnika od nakupa nato odvrnile fotografije, ki bi ga morale na dan plačila prepričati o izpolnitvi naročila, pa je bilo iz njih nasprotno razvidno, da v plovilu še vedno manjka volan, oblazinjeni deli in miza, zato kupnine (poleg tega, da popravljen predračun ni bil izdan na njegovo hčer in v njem ni bilo 30.000,00 EUR popusta), ni poravnal; (-) ker toženki kljub stanju plovila iz fotografij ni bilo mogoče očitati neizpolnitve pogodbe, saj je kljub vsemu uspela doseči njegovo dokončanje, pa je tožnik neupravičeno znova odstopil od pogodbe; (-) če je tožnik po dvomesečnih pogajanjih sprejel ponudbo toženke o znižanju kupnine in njenem plačilu 31. 7. 2014, ko bo zgotovljeno plovilo, je bil sam tisti, ki se ni držal dogovora, ko ni izpolnil svojega dela pogodbene obveznosti in do vrnitve dvojne are po drugem odstavku 65. člena OZ zato ni upravičen; (-) da je tako toženka izpolnila svojo (glavno) pogodbeno obveznost, ko je dosegla dokončanje plovila 31. 7. 2014, zato tožnik zaradi morebitne neizpolnitve neznatnega dela njene obveznosti ni upravičen enostransko odstopiti od pogodbe (110. člen OZ); (-) da si je tožnik očitno “tik pred zdajci” premislil in nato neutemeljeno vztrajal pri prvotnem odstopu od pogodbe oziroma vrnitvi dvojne are; (-) da je iz ravnanja toženke razvidno, da v nadaljevanju ni več vztrajala pri izročitvi plovila, niti ni zahtevala plačila kupnine in je šteti, da se je z razvezo pogodbe strinjala; (-) na podlagi drugega odstavka 111. člena OZ ima stranka, ki je deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala in tožnik, ki je plačal 30.000,00 EUR are za plovilo in 883,49 EUR za dodatno opremo, ima tako pravico do vračila 30.883,49 EUR, zato je v tem obsegu sodišče ugodilo njegovemu zahtevku skupaj s priglašenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; (-) do vrnitve dvojne are pa tožnik ni upravičen, saj je prišlo do neizpolnitve pogodbe iz razloga na njegovi strani in je presežni del tožbenega zahtevka za plačilo nadaljnjih 30.883,49 EUR z obrestmi zato bilo zavrniti; (-) ker je uspeh strank v tej pravdi enak (vsaka je uspela s 50 %), krije vsaka stranka svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

4. Zoper to sodbo je glede II. in III. točke izreka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podredno, da se pritožbi ugodi in da se izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži povračilo pritožbenih stroškov tožeče stranke.

5. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je najprej pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka povsem upravičeno odstopila od pogodbe o nakupu plovila, ki je bila izražena s predračunom št. 14200003 z dne 22. 1. 2014 (ob tej sicer pravilni dokazni oceni tožeča stranka dodaja, da tožena stranka nikoli ni trdila, da naj ji tožeča stranka ne bi postavila primernega dodatnega roka za izpolnitev njenih obveznosti, zato to tudi ne more biti predmet presoje) in da je prišlo do razveze pogodbe po samem zakoniku in je torej tožeča stranka zato pridobila pravico, da od tožene stranke zahteva vračilo dvojne are (65. člen OZ). Vendar pa so nato nadaljnji materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje zmotni.

6. Bistveno je, da je razvezana pogodba od dneva razveze dalje neobstoječa in se je tudi z naknadnimi morebitnimi dogovori ne da več spreminjati. Tožena stranka je namreč trdila, da je bila ta pogodba že po prenehanju spremenjena z novacijo. Sodišče prve stopnje pa je torej ob presoji nadaljnjih pogajanj in domnevnih kasnejših dogovorov, spregledalo pravilo 326. člena OZ, ki določa, daje vsaka prenovitev obveznosti brez učinka, če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila. Tožena stranka namreč tudi v primernem naknadnem roku, ki ga je dopustila tožeča stranka, ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti, zato je bila prodajna pogodba o nakupu plovila G. razvezana po samem zakonu. Tožeča stranka ima zato na tej podlagi zgolj dajatvene zahtevke, ki so posledica razveze pogodbe (tako tudi VSL sklep, opr. št. Cpg 744/94) in ravno te zahtevke je tožeča stranka uveljavljal s to tožbo (zahtevek po plačilu dvojne are). Celo izpodbijana sodba navede, da je bil zahtevek tožeče stranke po dvojni ari sprva upravičen.

7. Pritožba trdi, da stališče sodišča prve stopnje kot izhaja iz drugega stavka 20. točke obrazložitve sodbe, da razveza pogodbe po 104. ali 105. členu OZ ni ovira, da je pravdni stranki s kasnejšimi dogovori ne bi mogli obnoviti, materialnopravno napačna. Obnova razmerja bi namreč pomenila ponoven dogovor o točno enakem poslu z točno enakimi pogoji (kar glede na drugačno kupnino in roke evidentno ni res). Kvečjemu (kar tožeča stranka zanika) bi zato lahko prišlo do sklenitve nove samostojne prodajne pogodbe z novimi in drugačnimi elementi (čas in kraj izročitve, kupnina).

8. Sodišče prve stopnje je sprejelo zaključek, da mora po tej drugi pogodbi (ki naj bi jo pravdni stranki sklenili 22. 7. 2014 na sestanku na Vrhniki) vsaka stranka drugi vrniti tisto, kar je na njeni podlagi prejela. To je po zaključku sodišča 30.883,49 EUR, kar pa ni res, saj je to znesek, ki ga je tožena stranka od tožeče prejela na podlagi prve razvezane pogodbe in ne na podlagi domnevnega drugega dogovora. V tem delu sodišče tudi napačno ugotovi dejansko stanje.

9. Pritožba meni, da se nadaljnja težava ob pravilnem materialnopravnem stališču pokaže tudi ob tem, ker gre kvečjemu za dve različni prodajni pogodbi in obstoječo terjatev tožeče stranke za plačilo dvojne are zaradi razveze prve prodajne pogodbe. Torej tudi, če bi stranki resnično sklenili drugo pogodbo (za 15.000,00 EUR nižjo kupnino), to še ne bi imelo direktnega vpliva na zahtevek tožeče stranke po plačilu dvojne are. Kvečjemu bi torej morala tožena stranka, na podlagi druge pogodbe podati pobotni ugovor, ki pa ga tekom te pravde ni uveljavljala.

10. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

11. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. Tožena stranka meni, da stališče sodišča prve stopnje, da razveza pogodbe po 104. ali 105. členu OZ ni ovira, da je pravdni stranki s kasnejšimi dogovori ne bi mogli obnoviti, je pravilno. Tudi zaključek, da sta se pravdni stranki kasneje (dne 22. 07. 2014 oziroma dne 28. 07. 2014), torej po odstopu tožeče stranke od pogodbe, dogovorili za prodajo predmetnega plovila ter za znižanje cene plovila za 15.000,00 EUR, je pravilen.

13. Pritožbeno uveljavljeno stališče tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje glede sklenitve takšnega dogovora verjelo zgolj izpovedbam prič, ki so vse zaposlene pri toženi stranki oziroma so delale zanjo, je netočno, saj je sodišče v celoti in popolnoma obrazložilo, katere druge aktivnosti, ki se skladajo z izpovedbami prič, kažejo na to, da sta pravdni stranki sklenili takšen dogovor, in sicer: ogled plovila s strani tožnika dne 28. 07. 2014, dogovarjanje tožnika na ogledu o ostalih sestavinah posla (registracija, način prevzema, nakup in montaža dodatne opreme), popravljen predračun na dan 31. 07. 2014 (B13-B15), informacije o postopku ter rezervaciji registracije (B11). Sodišče prve stopnje je upoštevalo tako tiste aktivnosti, ki sta jih pravdni stranki napravili pred ogledom plovila, kot tudi tiste, ki sta jih pravdni stranki napravili po ogledu plovila in ki jasno kažejo na to, da sta obe pravdni stranki ravnali v skladu z dogovorom ter da je tožena stranka na zahtevo tožeče stranke dne 31. 07. 2014 poslala tožeči stranki popravljeni predračun za znižanje kupnine, predračun za dodatno opremo, ki jo je tožeča stranka zahtevala na ogledu dne 28. 07. 2014, informacije o postopku ter rezervaciji registracije, fotografije, ter da je bila tožeči stranki posredovana ponudba glede zavarovanja plovila, plovilo pa dne 31. 07. 2014 dokončano in naloženo na transportno vozilo.

14. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožnik dne 31. 07. 2014 neupravičeno odstopil od pogodbe, saj je toženi stranki uspelo doseči dokončanje plovila G. in toženi stranki ni mogoče očitati neizpolnitve pogodbe. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka po dvomesečnih pogajanjih sprejela ponudbo tožene stranke o znižanju kupnine za 15.000,00 EUR ter njenem plačilu do 31. 07. 2014, ko bo zagotovljeno plovilo, zato je sama tista, ki se ni držala dogovora in ki ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je mogoče pogodbo, ki je razvezana v skladu s 104. ali 105. členom OZ, naknadno obnoviti s kasnejšim dogovorom. Pravdni stranki sta se namreč kasneje (dne 22. 07. 2014 oziroma dne 28. 07. 2014), torej po odstopu tožeče stranke od pogodbe, dogovorili za prodajo predmetnega plovila. Napačno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da bi šlo za obnovo pravnega posla le v primeru, da bi se pravdni stranki dogovorili oziroma obnovili točno enak posel s točno enakimi pogoji. Pravdni stranki sta obnovili prodajno pogodbo glede plovila G.. Pri tem sta se pravdni stranki predhodno dva meseca pogajali, saj je bila zahteva tožeče stranke, da tožena stranka zniža kupnino in tožena stranka je na takšno znižanje kupnine tudi pristala, pod pogojem, da tožeča stranka plača celotno plovilo pred njegovo dobavo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da pripada tožeči stranki le vračilo tistega, kar je dala, upoštevaje pri tem določilo drugega odstavka 111. člena OZ, ter da tožeča stranka ni upravičena do vračila dvojne are. saj je prišlo do neizpolnitve pogodbe iz razloga, ki je na njeni strani.

16. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

17. Pritožba je utemeljena.

18. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje zadosti popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje v sporni zadevi in razloge za presojo glede ugotovitve dejanskega stanja tudi natančno obrazložilo. Pritožba sicer očita sodišču prve stopnje pristransko ocenjevanje izpovedbe posameznih prič in zlasti neutemeljeno oceno, da naj bi bila priča S. zainteresirana za izid pravde in da ji zato ni sledilo, vendar pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tudi vse listinske dokaze iz spisa in ravno dokazna ocena vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, je prepričljivo pokazala, da sta se pravdni stranki potem, ko je bila prvotna prodajna pogodba, sklenjena na podlagi plačila predračuna z dne 22. 1. 2014 (A2 listina v spisu) v znesku 30.000,00 EUR , ki sta ga stranki opredelili kot aro, razvezana in ko je tožeči stranki že nastalo upravičenje do vračila dvojne are, začeli ponovno dogovarjati o sklenitvi nove prodajne pogodbe in se zanjo tudi dogovorili, saj je tudi po stališču pritožbenega sodišča zaključek sodišča prve stopnje pravilen, ker zlasti iz predloženih listinskih dokazov in sicer predračuna št. 14200003 z dne 31. 7. 2014 (B13 listina) in predračuna št. 14200003 z dne 31. 7. 2014 (B14 listina) izhaja, da je med pravdnim strankama bila sklenjena prodajna pogodba.

19. Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje štelo, da prodajna pogodba po predračunu z dne 31. 7. 2014 pomeni novacijo prodajne pogodbe po predračunu z dne 22. 1. 2014. Res je sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da razveza pogodbe po 104. členu ali 105. členu OZ ni ovira, da je pravdni stranki s kasnejšimi dogovori ne bi mogli obnoviti, vendar pa je več kot očitno, da je glede na kasnejši zaključek (v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), da je že na sestanku 22. 7. 2014 prišlo do sklenitve novega sporazuma in s tem do ustne sklenitve prodajne pogodbe, po kateri bo tožnik plačal toženki za 15.000 EUR znižano neto kupnino (122.000 EUR, kot je razvidno iz popravljenega predračuna z dne 31. 7. 2014 - B13, B14) na dan dokončanja plovila 31. 7. 2014, toženka pa mu bo naslednji dan izročila plovilo v marini Portorož in je takšen dogovor ostal v veljavi tudi ob ogledu plovila 28. 7. 2014, sodišče prve stopnje zgolj povedalo, da se stranki nekega pogodbenega razmerja, ki je prenehalo, lahko vselej dogovorita, da se bosta znova začeli pogajati glede sklenitve enakega pogodbenega razmerja, kar je skladno z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij.(1)

20. O novaciji pogodbe(2) je mogoče govoriti, če se obstoječa obveznost nadomesti z novo, tako da ima obstoječa obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago.

21. Pritožba nima prav, da med strankama ni obstajala obveznost, s tem ker je prodajna pogodba z dne 22. 1. 2014 bila razvezana po zakonu samem, ker je na podlagi razvezane prodajne pogodbe nastala obveznost tožene stranke za plačilo dvojne are skladno z drugim odstavkom 65. člena OZ.(3) Glede te sedaj nepogodbene obveznosti pa bi stranki smeli in lahko sklenili, da se spremeni v pogodbeno razmerje - namesto plačila dvojne are vštevanje te dvojne are v kupnino po novi prodajni pogodbi.

22. Ker pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo, da bi se obstoječa obveznost med pravdnima strankama prenovila, temveč je zgolj zaključilo, da je bila glede istega predmeta prvotne prodajne pogodbe sklenjena nova prodajna pogodba ob znižani ceni glede na ceno iz razdrte prodajne pogodbe, potem o novaciji ne moremo govoriti in ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi se sedaj pravdni stranki izrecno dogovorili, da se tožeča stranka s sklenitvijo nove prodajne pogodbe odpoveduje upravičenju do dvojne are iz razdrte prodajne pogodbe, je ta terjatev tožeče stranke obstajala še naprej in neodvisno od sklenitve nove prodajne pogodbe.

23. Ko pa je temu tako, potem ima pritožba prav, da je zmoten materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da ima neizpolnitev tožeče stranke po novi prodajni pogodbi (neplačilo prodajne cene na dan 31. 8. 2014) pravne učinke na terjatev tožeče stranke do plačila dvojne are iz razdrte prodajne pogodbe, kar je predmet tožbenega zahtevka v sporni zadevi.

24. Sodišče prve stopnje bi ne glede na njegov zaključek, da je tožeča stranka kriva za neizpolnitev nove prodajne pogodbe sicer smelo presoditi, da je tožena stranka skladno z določbo 111. člena OZ(4) dolžna tožeči stranki povrniti tisto, kar je tožeča stranka plačala, to pa je znesek 30.883,49 EUR, materialnopravno pa je zmoten nadaljnji zaključek, da je neutemeljen tožbeni zahtevek v preostalem znesku 30.883,49 EUR s pripadki, saj je zmotno presodilo, da tožeča stranka vtožuje plačilo dvojne are po novi prodajni pogodbi in zmotno štelo, da je tožeča stranka glede na to, da je sama kriva za razdrtje nove prodajne pogodbe upravičena le do vračila enojne are.

25. Kot je že pojasnjeno, se v postopku ni ugotovilo, da bi se nova prodajna pogodba sklenila z namenom prenovitve obveznosti tožene stranke za plačilo dvoje are iz prvotne prodajne pogodbe in zato ni prenehalo upravičenje tožeče stranke, da terja plačilo dvojne are.

26. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožeča stranka upravičena do plačila dvojne are kot je vtoževana v tem postopku, nato pa zmotno zaključilo, da ima razdrtje kasneje sklenjene prodajne pogodbe vpliv na ta zahtevek na način, da je tožeča stranka upravičena le do plačila enojne are.

27. Prav ima pritožba, da bi takšna presoja bila mogoča le, če bi tožena stranka v sporni zadevi uveljavljala znižanje dvojne are na račun pobotne terjatve, ki bi jo imela iz kasneje razdrte nove prodajne pogodbe, vendar temu ni bilo tako, zato bi ob pravilni uporabi materialnega prva sodišče prve stopnje moralo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku.

28. Ker pravilna uporaba materialnega prava, kot ga je pojasnilo pritožbeno sodišče, narekuje drugačno presojo, je pritožbeno sodišče pritožbi v izpodbijanem delu glede II. točke izreka ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je ugodilo tožbenemu zahtevku tudi v presežnem delu za znesek 30.883,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od 30.000 EUR od 25. 6. 2014 dalje do plačila in - od 883,49 EUR od 7. 8. 2014 dalje do plačila (358. člen ZPP).

29. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev glede glavnega zahtevka, je moralo spremeniti tudi odločitev glede stroškov pravdnega postopka, tako da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.867,00 EUR v roku 15 dni od vročite te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

30. Pritožbeno sodišče je stroške postopka pred sodiščem prve stopnje odmerilo skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) ter Zakonom o sodnih taksah. Glede na priglašene stroške je tožeči stranki priznalo kot potrebne stroške po tar. št. 3100 (ZOdvT) nagrado za postopek v znesku 956,80 EUR , po tar. št. 3102 ZOdvT za nagrado za narok 883,20 EUR, po tar. št. 6002 za materialne stroške - 20,00 EUR, po tar. številki 6003 kilometrino za pooblaščenca za prihod na narok Ljubljana - Celje - Ljubljana 3 x po 146 km x 0,37 EUR, kar znaša skupaj 2022,00 EUR, vse povečano za 22% DDV, ki znaša 444,84, k temu je prišteti potrebne stroške zakonitega zastopnika tožeče stranke za 3 x prihod na narok v višini kilometrine na razdalji Ljubljana - Celje in nazaj 156 km x 0,37 EUR, kar znaša 173,16 EUR. Poleg tega je tožeči stranki kot potrebne stroške priznati sodno takso v znesku 1227,00 EUR. Skupaj je tako tožeči stranki priznano 3.867,00 EUR pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. 31. Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo uspela, ji mora tožena stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP) v znesku 1.863,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

32. Pritožbeno sodišče je stroške pritožbe odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Tožeči stranki je priznalo naslednje priglašene stroške postopka: po tar.št. 3210 ZOdvT nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v znesku 865,60 EUR povečano za 22 % DDV, ki znaša 190,43 EUR, kar skupaj znaša 1056,03 EUR. Priznati je bilo še taksne stroške za pritožbo v znesku 807,00 EUR. Skupaj tako priznani stroški tožeče stranke znašajo 1863,03 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. Pritožbeno sodišče je pri odmeri pritožbenih stroškov upoštevalo ZOdvT skladno z določbo 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS 2/2015), ki določa, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C), se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C).

33. Tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): 3. člen OZ se glasi: “Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.” Op. št. (2): 323. člen OZ se glasi: “(1) Obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. (2) Sporazum upnika in dolžnika, s katerim se spreminja ali dodaja določilo o roku, o kraju ali o načinu izpolnitve, dalje poznejši sporazum o obrestih, pogodbeni kazni, zavarovanju izpolnitve ali o kakšnem drugem stranskem določilu, kot tudi sporazum o izdaji nove listine o dolgu, se ne štejejo za prenovitev. (3) Izdaja menice ali čeka zaradi kakšne prejšnje obveznosti se ne šteje za prenovitev, razen če je tako dogovorjeno.” Op. št. (3): 65. člen OZ se glasi: “(1) Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je dala aro, sme druga stranka po lastni izbiri bodisi zahtevati izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, in povrnitev škode, aro pa všteti v odškodnino ali vrniti, bodisi se zadovoljiti s prejeto aro.

2) Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je prejela aro, sme druga stranka po lastni izbiri zahtevati bodisi izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, bodisi povrnitev škode in vrnitev are, bodisi vrnitev dvojne are. (3) Kadar druga stranka zahteva izpolnitev pogodbe, ima vselej tudi pravico do povrnitve škode, ki jo ima zaradi zamude. (4) Sodišče sme na zahtevo zainteresirane stranke zmanjšati pretirano veliko aro.” Op. št. (4): 111. člen OZ se glasi: “(1) Če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. (2) Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. (3) Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb. (4) Vsaka stranka dolguje drugi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti. (5) Stranka, ki vrača denar, mora plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo.”