Jedro

O razdelitvi zemljišč je bilo odločeno na podlagi zakona o kmetijskih zemljiščih, ki je bil med upravnim sporom razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I/94 z dne 14.9.1995, med upravnim sporom pa je bil uveljavljen tudi nov zakon o kmetijskih zemljiščih, ki v 1. odstavku 115. člena določa, da se postopki, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po predpisih, ki so veljali ob njegovi uvedbi. Upoštevajoč to pravno stanje je nova razdelitev zemljišč opravljena v skladu s pogoji 89. člena p.b. ZKZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za kmetijstvo in gozdarstvo občine z dne 20.3.1990, s katero so tožniku in R.Š. vsakemu do 1/2 dodeljene parcele št. 1928/1, 1986, 2076, 2139 in 1090 in parc. št. 1950 in 1951 za v komasacijski sklad vloženo zemljišče parc. št. 1002, 1009, 1010, 1293, 1294, 1300, 1373, 1509 in 1090 (prav 1957). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je glede na tožnikove ugovore v pritožbenem postopku podal mnenje izvedenec J.A. dipl. ing. geodezije. Na podlagi mnenja izvedenca tožena stranka ugotavlja, da meja med tožniku dodeljeno parcelo št. 2076 in sosednjo parcelo št. 1075/1 poteka vzporedno zamaknjeno nekaj metrov stran od stare meje med vloženima parcelama št. 1294 in 1295 in sicer za razliko v površini med vloženim in tožniku dodeljenim zemljiščem. Vzdolžni meji te parcele sta vzporedni in je taka oblika parcele najprimernejša za obdelavo. V bližini hiše so tožniku sicer dodeljene nekoliko manjše površine, vendar so v povprečju dodeljena zemljišča le nekaj metrov dalje. Dodeljene parcele so večje in primernejše za obdelavo, saj sta tožnik in žena pred komasacijo imela 8 parcel na 6 lokacijah, dodeljenih pa jima je 7 parcel na 4 lokacijah. Na podlagi navedenih dejanskih okoliščin je tožena stranka zaključila, da so tožniku bila dodeljena zemljišča na približno enaki oddaljenosti kot so bila vložena zemljišča, da ustrezajo vloženemu zemljišču po vrednosti in površini in tako v celoti nova razdelitev zemjišč ustreza pogojem določenim v 89. členu zakona o kmetijskih zemljiščih (p.b., Uradni list SRS, št. 17/86).

Tožnik v tožbi navaja, da meja med njemu dodeljeno parcelo št. 2076 in parcelo dodeljeno sosedu R., ne poteka po stari meji kot je bilo dogovorjeno. Dodeljena zemljišča so bolj oddaljena od tožnikovega doma, kot so bila vložena zemljišča v komasacijski sklad. Nekatere parcele so dokaj neurejene, saj so izvajalci del zemljišča urejali površno in nestrokovno, neurejenih parcel pa tožnik ne more sprejeti. Prav tako se ne strinja z "bonitetnim razredom", ker bi komisija morala biti nepristranska in pravična. Tožnik je kmet, zato potrebuje zemljo in iz tega razloga zahteva, da se mu vrne zemlja in ne odškodnina. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za novo razdelitev zemljišč, o kateri je bilo odločeno na podlagi zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79, 11/81 in 1/86 p.b. 17/86), ki je bil med upravnim sporom razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.9.1995 (Uradni list RS, št. 58/95). Toda med upravnim sporom je bil uveljavljen tudi nov zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ, Uradni list RS, št. 59/96), ki v prehodni določbi 1. odstavka 115. člena določa, da se postopki, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po predpisih, ki so veljali ob njegovi uvedbi. Navedeno pravno stanje je sodišče moralo upoševati pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe.

Posplošeni tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. V podatkih upravnih spisov namreč ni podlage za dvom v pravilnost ugotovitve o tem, da so tožniku dodeljena zemljišča na približno enaki oddaljenosti, kot so bila vložena zemljišča. Ta ugotovitev ima podlago v mnenju izvedenca, na katerega se tožena stranka izrecno sklicuje in tožnik v zvezi s tem tudi ne navaja konkretnih ugovorov. Tožena stranka je tudi obrazložila, da meja med tožniku dodeljeno parcelo št. 2076 in sosednjo R. parcelo št. 1075 iste k.o. poteka zamaknjeno le nekaj metrov od stare meje za razliko v površini med tožnikovim vloženim zemljiščem in njemu dodeljenim zemljiščem. Zatrjevani dogovor s sosedom o poteku meje zato sam zase ne more vplivati na novo razdelitev zemljišč, saj organ pri razdelitvi zemljišč mora upoštevati celoto, ker je samo tako lahko dosežen namen komasacije za vsakega udeleženca. Ostale odločilne dejanske okoliščine o številu parcel, lokacijah novo dodeljenih zemljišč ter njihovi obliki pa tožnik niti ne izpodbija. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa sodišče nima pomislekov v zaključek tožene stranke, da je nova razdelitev zemljišč v skladu s pogoji 89. člena (p.b. Zakona o kmetijskih zemljiščih Uradni list SRS, št. 17/86). Po navedeni določbi namreč komasacijski udeleženec iz komasacijskega sklada dobi čim bolj zaokroženo zemljišče in približno enake skupne vrednosti. Razlika med skupno vrednostjo vloženih in dodeljenih zemljišč praviloma ne sme presegati 5 % vrednosti in ne 15 % površine, pri tem pa ni všteto zmanjšanje površine po 91. členu tega zakona. Identična tej določbi je tudi določba 1. odstavka 65. člena sedaj veljavnega zakona o kmetijskih zemljiščih.

Tožnik v tožbi sicer še zatrjuje, da so "nekatere" dodeljene parcele neurejene in se tudi ne strinja z bonitetnim razredom ter zahteva, da se mu "vrne zemlja in ne odškodnina". Toda vsi navedeni ugovori, ne samo, da so pavšalni, predstavljajo tudi tožbeno novoto. Novih dejstev in dokazov pa v upravnem sporu ni mogoče uspešno uveljavljati, ker sodišče v upravnem sporu praviloma odloči na podlagi dejanskih okoliščin, ki so ugotovljene v upravnem postopku (1. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih - ZUS). Ne glede na navedeno sodišče še pripominja, da iz izpodbijane odločbe niti odločbe prve stopnje ne izhaja, da bi tožniku bila priznana odškodnina za razliko med vrednostjo vloženega in dodeljenega zemljišča in v izpodbijani odločbi tožena stranka tudi izrecno ugotavlja, da dodeljeno zemljišče ustreza vloženemu zemljišču po vrednosti in površini.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).