Jedro

Prav tako tožbena trditvena podlaga ne omogoča presoje sodišču o očitani zlorabi pooblastila za avtonomno določanje članarine "članom", ki so ta status pridobili po sili zakona. Ob pomanjkanju nasprotnih trditev in argumentacije v prid višini vtoževane terjatve, ki bi sodišču sploh omogočile odgovor na ugovorne trditve, je treba šteti, da je tožba v tem pogledu nesklepčna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe delno razveljavilo sklep o izvršbi v 1. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 89.100,00 SIT.

Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja "vse" pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V čem si razlogi izpodbijane sodbe med seboj nasprotujejo, pritožnik ni navedel konkretno. Na nekonkretne očitke, ki bi lahko imeli pomen absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka

339. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče ne more konkretno odgovoriti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo z dne 6.9.2005, opr.

št. III Ips 10/2005 zavzelo v zvezi z učinkom ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča naslednje stališče (stališče je drugačno od stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča RS Ru 30/96 z dne 5.11.1996, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje): "Učinki ugotovitve protiustavnosti niso izrecno urejeni. Kakšni so, je mogoče dognati s pomočjo sklepanja po podobnem. Zaradi protiustavnosti razveljavljeni zakoni se uporabljajo do preteka uskladitvenega roka, če je ta določen. To izhaja iz drugega stavka 1. odstavka 161. člena Ustave (in iz drugega stavka 43. člena Zakona o ustavnem sodišču). Če je protiustavnost zakona zgolj ugotovljena in je postavljen rok za uskladitev z Ustavo, je pravni položaj zelo podoben kot v primeru razveljavitve zakona z rokom. O protiustavnosti v obeh primerih ni dvoma; razlika obstaja le glede tega, ali je zakon tudi razveljavljen ali ne. Če ustavna odločba le ugotovi neskladnost zakona z ustavo, zakon ni razveljavljen in se torej mora uporabljati še naprej vsaj do izteka roka za odpravo neskladnosti. Isto velja celo za (že razveljavljeni) zakon do preteka roka za učinkovanje razveljavitve." V tem stališču je vsebovan načelni odgovor na pritožbena izvajanja v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka je v ugovoru proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine ugovarjala tako podlagi kot višini izterjevane terjatve. Tožena stranka je namreč (med drugim) navedla: "Po mnenju dolžnika zbornica zaradi pomanjkanja nadzora nad izvrševanjem pooblastila avtonomno določanje članarine zlorablja, saj je bilo povečanje članarine zavezancev za pavšal napram predhodnemu letu po posameznih letih naslednje: v letu 1998 se je članarina povečala za 12%, v letu 1999 za 25 %, za leto 2000 pa za 28,6 %. Navedene stopnje rasti so bistveno višje od stopnje inflacije ter realne rasti družbenega proizvoda skupaj, kar kaže na povečanje stopnje obdavčitve brez ustreznega nadzora". Pravkar citiranih ugovornih trditev po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče razumeti drugače, kot da tožena stranka oporeka tudi višini izterjevane terjatve. V odgovoru na ugovor (prim. l. št. 9) tožeča stranka vtoževane in še sporne terjatve po višini ni utemeljevala. Menila je, da ugovorne navedbe niso pravno relevantne.

V pravdnem postopku mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. čl. ZPP). V obravnavanem primeru tožeča stranka v postopku, ki je tekel po uspešnem ugovoru proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ni pojasnila, na kakšen način je izračunala vtoževano terjatev, čeprav je tožena stranka v ugovoru izpodbijala tudi višino vtoževane terjatve (prim.

zgoraj). Višina vtoževane terjatve, razvidna iz predložene verodostojne listine, poimenovane "Dolg po knjigovodski evidenci" (v prilogi A2), ni z ničemer konkretizirana niti s sklepi o določitvi osnove in stopnje članskega prispevka, na katere se ta listina sklicuje. Sklepi o določitvi osnove in stopnje članskega prispevka (Ur.l. RS 22/97, 3/98 in 84/98) vsebujejo namreč le splošne kriterije, ki ne omogočajo konkretnega preizkusa vtoževane terjatve.

Tožbena trditvena podlaga, upoštevaje pri tem omenjene sklepe avtonomnega organa tožeče stranke (v zvezi z 2. odst. 20. čl. Zakona o Gospodarski zbornici Slovenije), zato po prepričanju pritožbenega sodišča ne daje nobene osnove sodišču za presojo o ugovarjni višini vtoževane terjatve. Prav tako tožbena trditvena podlaga ne omogoča presoje sodišču o očitani zlorabi pooblastila za avtonomno določanje članarine "članom", ki so ta status pridobili po sili zakona. Ob pomanjkanju nasprotnih trditev in argumentacije v prid višini vtoževane terjatve, ki bi sodišču sploh omogočile odgovor na ugovorne trditve, je treba šteti, da je tožba v tem pogledu nesklepčna.

V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti. V tem postopku ne velja določilo 2. odstavka 362. člena ZPP (prim. 2. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku

154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.