Jedro

Davčni organ je na podlagi uradnih evidenc, ki jih vodi davčnemu zavezancu, ugotovil, da ima davčni zavezanec na dan 16. 1. 2016 evidentirane neporavnane zapadle obveznosti iz naslova davka in drugih obveznih dajatev, zato izdaja novega soglasja ni možna oziroma ostaja izdaja nesoglasja v veljavi. Gre torej za listino, ki je bila izdana in toženi stranki znana pred izdajo izpodbijane odločbe in ki v bistvenem elementu spreminja pogoj iz 5. točke prvega odstavka 17. člena ZZSDT za izdajo soglasja za zaposlitev, saj je iz te listine razvidno, da se delodajalcu tožeče stranke očita, da je imel neporavnane davčne obveznosti na dan 16. 1. 2016 in ne na dan 12. 1. 2016, ko je bila prošnja vložena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Slovenska Bistrica št. 214-26/2016-25 z dne 6. 6. 2016 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka z izrekom pod točko 1 izreka zavrnila prošnjo A.A., rojenega ..., državljana Kosova za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji ter hkrati z izrekom pod točko 2 odločila, da je tožnik dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od pravnomočnosti te odločbe in z izrekom pod točko 3 še odločila, da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški postopka. Pri odločitvi se sklicuje na določbe 33., 37. in 37.a člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), ki jih v svoji obrazložitvi tudi povzema.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 12. 1. 2016 vložil prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo in je k vlogi priložil fotokopijo svojega potnega lista, pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 1. 2016, tri plačilne liste in pooblastilo. Tožena stranka je na podlagi določb ZTuj-2 po uradni dolžnosti zahtevala od Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ), da poda soglasje k podaljšanju enotnega dovoljenja oziroma se izreče ali tujec izpolnjuje pogoje za izdajo enotnega dovoljenja na podlagi soglasja za zaposlitev. Dne 25. 2. 2016 je prvostopenjski organ od ZRSZ prejel odgovor o neizdaji soglasja za zaposlitev. ZRSZ je v postopku dne 5. 2. 2016 pridobil podatke po uradni dolžnosti iz evidence PD, izpis iz Centralne službe, Rožna dolina, Ljubljana, registra AJPES o delodajalcu, številu zaposlenih po mesecih glede na oddane REK obrazce iz kataloga poslovnih subjektov in pridobil izpis iz uradne evidence FURS za napoved plačila delodajalca v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo vloge in uradni zaznamek o poravnanih davkih in prispevkih na dan vložitve vloge 12. 1. 2016 in izpis ZZZS o zavarovanju tujca. Dne 19. 2. 2016 je ZRSZ na uradno zaprosilo prejel iz FURS odgovor, iz katerega izhaja, da na podlagi 18. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT), niso izpolnjeni pogoji za izdajo soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve za tožnika, in sicer ker ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 18. člena ZZSDT, ki se navezuje na 5. točko prvega odstavka 17. člena istega zakona, da je delodajalec za dohodke iz delovnega razmerja za zadnjih šest mesecev pred vložitvijo vloge predlagal obračune davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja oziroma plačilne liste in je zaposloval delavce in da nima na dan vložitve vloge dne 12. 1. 2015 neporavnanih davčnih obveznosti - podatek je razviden iz vpogleda v uradno evidenco FURS na dan vložitve vloge in iz odgovora FURS z dne 19. 2. 2016. 3. Tožena stranka je tožečo stranko seznanila o neizdanem soglasju ZRSZ. Tožnik je v odgovoru predlagal, da se upravni postopek dopolni na način, da se zasliši A.A. in po potrebi pridobi izjava direktorja delodajalca B. d.o.o. v zvezi z okoliščinami, ki izhajajo iz odgovora FURS-a z dne 19. 2. 2016 oziroma da se zasliši pooblaščena računovodkinja podjetja C.C. Glede očitka o neporavnanih davčnih obveznostih pa je tožnik dejal, da ima imenovana družba za leto 2016 za 464,47 EUR preplačilo davka in da ne drži ugotovitev upravnega organa oziroma podatek iz vpogleda v uradno evidenco FURS, da bi davčne obveznosti na dan oddaje vloge ne bile poravnane. Tožena stranka se z zadnjim zaključkom ne strinja in na podlagi uradnih evidenc davčnega organa, ki jih ta vodi za davčnega zavezanca, ugotavlja, da ima davčni zavezanec na dan 12. 1. 2016, to je na dan vložitve vloge, evidentirane neporavnane zapadle obveznosti iz naslova davka in drugih obveznosti dajatev, in sicer iz naslova davka od dohodka pravnih oseb (80 DK) v znesku 35,34 EUR. Ker je bilo dejansko stanje ugotovljeno v celoti na podlagi dejstev in uradnih podatkov, je prvostopenjski organ zavrnil predlog z zaslišanjem stranke in pooblaščene računovodkinje podjetja, saj njuno zaslišanje ne bi moglo spremeniti odločitve upravnega organa.

4. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Ker tožnik za začasno dovoljenje v Republiki Sloveniji ne zaproša prvič, temveč gre za podaljšanje, bi zoper napadeno odločbo morala biti dopustna pritožba v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZTuj-2. V izpodbijani odločbi je napačen pravni pouk, ki nasprotuje določbi četrtega odstavka 36. člena ZTuj-2, s čimer je tožniku kršena ustavna pravica do pritožbe, ki jo zapostavlja 25. člen Ustave RS. Nadalje tožnik navaja, da mu odgovor FURS-a z dne 19. 2. 2016 nikoli ni bil vročen, res pa je, da je tožnika prvostopenjski organ z dopisom z dne 3. 3. 2016 seznanil s povzetkom ugotovitev in je pooblaščenec tožnika na ta dopis tudi odgovoril 9. 3. 2016. Na ta način so bila tožniku kršena določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki so nedvomno vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, zato je podana kršitev po 3. točki drugega odstavka 239. člena ter 7. točki drugega odstavka 239. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Tožniku navedeni odgovor FURS-a ni bil izročen tudi ko se je osebno zglasil pri prvostopenjskemu organu dne 9. 3. 2016. Nadalje bi po mnenju tožnika prvostopenjski organ moral izvesti predlagane dokaze in na podlagi navedenega pravilno ugotoviti dejansko stanje in pravilno uporabiti materialno pravo. Tožnik vztraja, da so bili vsi prispevki plačani in ne drži, da bi davčne obveznosti na dan oddaje vloge ne bile poravnane. Opozarja, da je treba upoštevati, da je stranka za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja delavec in ne delodajalec, delavec pa nima vpliva na obveznost delodajalca za oddajo obrazcev, obračunov davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja, prav tako nima vpliva za plačilo le-teh, pri čemer se ne loči med čistimi davčnimi in nedavčnimi obveznostmi. Tožnik v tožbi tudi navaja, da je v pripravi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev, EVA št. 2016-26110035. Ta predlog zakona predvideva popravek v delu, ki se nanaša na izdajo enotnih dovoljenj za prebivanje in delo tujcem v primeru podaljšanju le-tega, pri čemer je predlog spremembe podan v delu, ki se nanaša na podajo soglasja Zavoda in sodelovanje delodajalca. Po mnenju tožeče stranke je zakonska ureditev izdaje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (v delu, ki se nanaša na sodelovanje Upravne enote in Zavoda za zaposlovanje oziroma na izdajo soglasja oziroma nesoglasja v zvezi s prvim odstavkom 17. člena in 18. člena ZZSDT) ustavno neskladna in nesorazmerna, saj kot pogoj postavlja okoliščino, ki je neodvisna od tožnika - delavca, saj le-ta nima subjektivnih niti objektivnih možnosti, da bi vplival na izpolnjevanje obveznosti delodajalca v zvezi z dohodki iz delovnega razmerja v času vložitve vloge. Na ta način je kršena tožnikova pravica do dela, ki bi bila ustavno nesorazmerno omejena z razmerjem, ki ga ima država do delodajalca iz naslova neplačanih davčnih obveznosti, pri čemer pa se niti delodajalcu niti delavcu v zvezi z izdajo soglasja ni dala možnosti, da se pred izdajo odločbe o tem tudi izjavi. Sklepno sodišču predlaga, da sprejme in izvede ponujene dokaze ter izpodbijano odločbo odpravi v celoti in prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika v Republiki Sloveniji ugodi in se le-ta podaljša za eno leto, šteto od dneva odločitve sodišča, da ugotovi, da je bila tožniku v postopku podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji pred prvostopenjskim organom kršena pravica do pritožbe zoper odločbo Upravne enote Slovenska Bistrica št. 214-26/2016-25 z dne 6. 6. 2016, zagotovljena v 15. členu Ustave RS in pravica do poštenega sojenja in učinkovitega pravnega sredstva, zagotovljena v 6. in 13. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), saj mu odgovor FURS z dne 19. 2. 2016 nikoli ni bil vročen ter da se toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

5. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. Na podlagi določbe drugega odstavka 37. člena ZTuj-2 se tujcu, ki želi prebivati v Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, med drugim, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja. V obravnavanem primeru je tožnik zaprosil za podaljšanje veljavnosti enotnega dovoljenja na podlagi četrtega odstavka 37. člena ZTuj-2. Tožena stranka je prošnjo tožnika zavrnila izključno iz razloga, ker ZRSZ ni podal soglasja, ker niso izpolnjeni iz 5. točke prvega odstavka 17. člena ZZSDT in sicer, da delodajalec na dan vložitve vloge (12. 1. 2016) nima neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti.

8. Tožnik je takšni ugotovitvi nasprotoval že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ter dokazoval, da ima na dan vložitve prošnje poravnane vse davčne obveznosti, celo več, naj bi imel izkazano tudi preplačilo. Tožnik je pred izdajo izpodbijane odločbe neuspešno od tožene stranke zahteval predložitev odgovora FURS z dne 19. 2. 2016 iz katerega naj bi bilo razvidno, da na dan 12. 1. 2016 delodajalec pri Finančni upravi RS ni imel plačanih vseh do dne 12. 1. 2016 evidentiranih davkov in drugih obveznih dajatev, ki jim je potekel rok plačila. Po pregledu listin v upravnih spisih sodišče ugotavlja, da znesek 35,34 EUR, ki naj ne bi bil plačan iz naslova davka od dohodka pravnih oseb in je naveden v izpodbijani odločbi kot znesek davka, ki ni poravnan; da je iz dopisa Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. vloge za ED:214-26/2016 z dne 18. 5. 2016, ki je bil poslan toženi stranki razvidno, da je bila v postopku izdaje soglasje ponovno poslana poizvedba na FURS, ki je Zavodu dne 17. 5. 2016 poslal odgovor na poizvedbo - dopis FURS št.: DT 0211-21060/2016-2. Davčni organ je na podlagi uradnih evidenc, ki jih vodi davčnemu zavezancu ugotovil, da ima davčni zavezanec na dan 16. 1. 2016 evidentirane neporavnane zapadle obveznosti iz naslova davka in drugih obveznih dajatev: 80DK davek od dohodka pravnih oseb - v znesku 35,34 EUR, zato izdaja novega soglasja ni možna oziroma ostaja izdaja nesoglasja v veljavi. Gre torej za listino, ki je bila izdana in toženi stranki znana pred izdajo izpodbijane odločbe in ki v bistvenem elementu spreminja pogoj iz 5. točke prvega odstavka 17. člena ZZSDT za izdajo soglasja za zaposlitev, saj je iz te listine razvidno, da se delodajalcu tožeče stranke očita, da je imel neporavnane davčne obveznosti na dan 16. 1. 2016 in ne na dan 12. 1. 2016, ko je bila prošnja vložena.

9. Na podlagi navedenega pa je razvidno, da je bil iz ugotovljenih dejstev narejen napačen sklep glede dejanskega stanja in zato tudi napačno uporabljeno materialno pravo, kar je že samo po sebi razlog za odpravo izpodbijane odločbe po 2. in 4. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

10. Neutemeljena je tožbena navedba, da je bila tožniku kršena pravica do pritožbe zoper izpodbijano odločbo tožene stranke, saj po določbi tretjega odstavka 87. člena ZTuj-2 zoper odločbe in sklepe, ki jih je na prvi stopnji izdal organ iz drugega odstavka 86. člena ZTuj-2 glede izdaje enotnega dovoljenja pa med drugim 37. in 37.a členu tega zakona ni dovoljena pritožba, je pa dovoljen upravni spor. Zoper odločitve Upravnega sodišča je dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Po povedanem je torej tožena stranka v pravnem pouku v izpodbijani odločbi pravilno navedla, da po tretjem odstavku 87. člena ZTuj-2 pritožba zoper odločbo ni dovoljena, je pa dovoljen upravni spor, čemur je tožeča stranka tudi sledila. Po povedanem torej tožniku ni bila kršena pravica iz 15. člena Ustave in pravica do poštenega sojenja in učinkovitega pravnega sredstva.

11. Sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ker zato niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. 12. Sodišče še dodaja, da je v parlamentarnem postopku sprememba Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev, EVA št. 216-26110035, s katero je predlagana sprememba 5. točke prvega odstavka 17. člena ZSDT tako, da pogoj poravnanih davčnih obveznosti ni vezan na dan vložitve prošnje, ampak na daljše obdobje šestih mesecev. Vendar pa ta sprememba v Državnem zboru še ni bila sprejeta, zato je sodišče tudi ni uporabilo.

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.