Jedro

V 17. členu ZKP je izraženo načelo iskanja materialne resnice, kot eno najpomembnejših načel našega kazenskega postopka. Uresničevanju tega načela so namenjene številne izvedbene določbe ZKP, med katerimi je ena najpomembnejših tudi prosta presoja dokazov, kot določata 18. člen in drugi odstavek 355. člena ZKP. Uradni zaznamek - ki je lahko dokaz zgolj v spoznavnem, ne pa tudi formalnem smislu, oziroma je le vir dokazov - je bil sicer dopustno uporabljen za presojo verodostojnosti zaslišane priče, pri čemer pa se razlogi sodbe opirajo, kot že rečeno, izključno na neposredno izpovedbo te priče na glavni obravnavi.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, stroški in nagrada postavljenega zagovornika pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ter mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo 6 mesecev zapora in preizkusno dobo 2 let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca B. B. s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 3.000,00 EUR napotilo na pravdo. Odločilo je še, da se obdolženca po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa stroški in nagrada obdolžencu postavljenega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in obdolženca oprosti očitka po obtožbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, z utemeljitvijo kršitve obdolženčeve pravice do obrambe po določbi 17. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj sodišče ni v zadostni meri upoštevalo načela kazenskega prava v dvomu v korist obdolženca in slednjega iz tega razloga oprostilo.

5. Zagovornik nima prav. V 17. členu ZKP - ki določa, da morajo sodišče in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe ter enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist - je izraženo načelo iskanja materialne resnice, kot eno najpomembnejših načel našega kazenskega postopka. Uresničevanju tega načela so namenjene številne izvedbene določbe ZKP, med katerimi je ena najpomembnejših tudi prosta presoja dokazov, kot določata 18. člen in drugi odstavek 355. člena ZKP. Uresničevanje teh določb v praksi pomeni, da sodišče samostojno presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, pri čemer mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Takšna presoja daje podlago sodišču za vsebinsko odločitev o obtožbi in posledično izrek pravilne sodbe. Zgolj v primeru, če ugotovi, da ni dokazano, da je obdolženec storil dejanje, katerega je obdolžen, ga oprosti obtožbe, v nasprotnem primeru pa izreče sodbo, s katero spozna obdolženca za krivega. Izrek obsodilne sodbe torej sam po sebi ne more pomeniti zatrjevane kršitve, temveč je pogojen s presojo dejanskih ugotovitev izvedenega dokaznega postopka, kar pa se vsebinsko nanaša na vprašanje pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja. Slednje je po vsebini tudi bistvo pritožbenih navedb zagovornika.

6. Po mnenju obrambe je namreč obdolženec podal prepričljiv zagovor in zelo podrobno opisal dogajanje kritičnega dne ter kako se je oškodovanec predvsem samopoškodoval, medtem, ko je bil slednji v svoji izpovedbi neprepričljiv. Z ugotovitvami in oceno izvedenca medicinske stroke se obramba ne strinja in opozarja, da izvedeniških mnenj ni mogoče vedno sprejeti s 100 % gotovostjo.

7. Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč izvedene dokaze in zagovor obdolženca pravilno ocenilo in na tej podlagi zanesljivo zaključilo ter prepričljivo utemeljilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, na način, kot mu očita obtožba in je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Poudarilo je, da izpovedbo oškodovanca - povzeto v točki 4 obrazložitve sodbe - glede načina nastanka poškodb potrjuje zbrana medicinska dokumentacija zanj, povezavo med ravnanjem obdolženca in posledicami, ki jih je iz tega utrpel oškodovanec, pa je kot povsem gotovo potrdil tudi izvedenec. Njegove strokovne ugotovitve oziroma izvid in mnenje je sodišče prve stopnje celovito, natančno in izčrpno povzelo v točki 6 obrazložitve sodbe, in sicer, da je izvedenec izpostavil, da so opisane objektivizirane telesne poškodbe oškodovanca nastale z delovanjem tope sile v navedene predele glave, pri tem pa izključil možnost nastanka poškodb na način, kot ga je v zagovoru opisoval obdolženec. Opredelil se je tudi do oškodovančevega subjektivnega navajanja bolečin na določenih delih telesa, kot je opisano v izreku sodbe, pri čemer se je skliceval na vsebino poškodbenega lista oziroma ugotovitve zdravnika ob pregledu oškodovanca še isti večer, kmalu po očitanem dejanju obdolženca.

8. Zgolj nestrinjanje obrambe z ugotovitvami in mnenjem izvedenca, do katerega se je argumentirano in brez pomislekov v njegovo verodostojnost opredelilo sodišče prve stopnje, ne more biti razlog za kakršenkoli dvom v strokovno znanje izvedenca in na tej osnovi, ob upoštevanju podatkov kazenskega spisa, izdelano strokovno mnenje. Glede na to zagovornik tudi ne more uspeti s poskusom prepričanja oziroma trditvami, da izpovedba oškodovanca o načinu in množici udarcev obdolženca v njegovo telo in glavo enostavno ni logična, saj ugotovitve izvedenca njegovo izpovedbo potrjujejo. Enako velja za nestrinjanje z dokazno oceno izpovedbe priče C. C. - policista, ki je prišel na kraj - da je bil oškodovanec v vidnem šoku; češ, da je tudi viden šok lahko zaigran. C. C. je namreč, kot je pravilno in utemeljeno povzelo sodišče prve stopnje, povedal tudi, da je imel oškodovanec pomodrelo oko, da ni mogel govoriti oziroma mu je povedal le to, da ga je obdolženec večkrat udarjal z odprto dlanjo po obrazu in da potrebuje zdravnika.

9. Izpovedbo priče Č. Č., natakarice v gostinskem lokalu, na terasi katerega se je zgodilo očitano dejanje, je sodišče prve stopnje povzelo in ocenilo v točki 5 obrazložitve sodbe. Izpostavilo je njen poudarek, da fizičnega kontakta med obdolžencem in oškodovancem ni videla, tudi slišala ni ničesar, čeprav iz uradnega zaznamka z dne 19. 8. 2019 izhaja, da je videla, kako se obdolženec in oškodovanec prerivata. Ti konkretni razlogi izpodbijane sodbe pomenijo povzetek neposredne izpovedbe priče na glavni obravnavi, potem, ko ji je sodišče predočilo vsebino uradnega zaznamka o njeni izjavi policistu. Zato so pritožbene navedbe zagovornika o nedovoljenem opiranju sodbe le na vsebino uradnega zaznamka in ne na izpovedbo priče na sodišču, v nasprotju s podatki kazenskega spisa in kot take neutemeljene. Uradni zaznamek - ki je lahko dokaz zgolj v spoznavnem, ne pa tudi formalnem smislu, oziroma je le vir dokazov - je bil sicer dopustno uporabljen za presojo verodostojnosti zaslišane priče, pri čemer pa se razlogi sodbe opirajo, kot že rečeno, izključno na neposredno izpovedbo te priče na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje zato z opisanim ravnanjem ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, drugačne pritožbene navedbe zagovornika in hkrati njegovo nestrinjanje z dokazno oceno izpovedbe te priče - ki sicer za odločitev o obtožbi zoper obdolženca niti ni odločilna, saj očitanega ravnanja obdolženca zoper oškodovanca ni videla - pa ne morejo biti utemeljene.

10. Višje sodišče je izpodbijano sodbo zaradi uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v skladu z določbo 386. člena ZKP, preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene pogojne obsodbe v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je namreč v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni, torej upoštevanju vseh okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, okoliščin, v katerih je bilo storjeno, stopnje obdolženčeve krivde, ter njegove dosedanje nekaznovanosti kot olajševalne okoliščine, izrazite trdovratnosti v smeri izvršitve dejanja pa kot obteževalne okoliščine, izreklo po vrsti in višini primerno kazensko sankcijo, ki je zgolj opozorilne narave.

11. Po obrazloženem, ko zagovornik glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča in ker slednje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Iz istih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče, na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, potrebni stroški in nagrada postavljenega zagovornika pa se po prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 97. člena ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev.