Jedro

Nagib pri darilni pogodbi je lahko celo tako pomemben, da brez njega do darila ne bi prišlo, kar pomeni, da postane del pravne podlage darilne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I., II. in IV. izreka potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da nepremičnini parc. št. 136/6 (ID znak 136/6-0) in parc. št. 136/40 (ID znak 136/40-0), obe k.o. S. V. spada v skupno premoženje pravdnih strank in da znaša solastniški delež tožeče stranke(1) na teh nepremičninah 1/2 (eno polovico) celote (točka I. izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ugotovilo še, da znaša solastniški delež pravdnih strank na nepremičninah, ki tvorijo njuno skupno premoženje, in sicer parc. št. 14/1 (ID znak 14/1-1) in parc. št. 14/2 (ID znak 14/2-1), obe k.o. Š. D., za tožečo stranko do 2/5 (dveh petin) celote in za toženo stranko do 3/5 (treh petin) celote (točka II. izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek iz tožbe, ki se nanaša na ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo tudi denarna sredstva v višini 25.000,00 EUR, pri čemer solastniški delež tožnice na teh sredstvih znaša 1/2 (eno polovico) celote (točka III. izreka). Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, ki se nanaša na ugotovitev, da sta pravdni stranki solastnika nepremičnin parc. št. 14/1 (ID znak 14/1-1) in parc. št. 14/2 (ID znak 14/2-1), obe k.o. Š. D., in sicer tožena stranka do 3/4 (treh četrtin celote) ter tožeča stranka do 1/4 (ene četrtine) celote (točka IV. izreka) oziroma, da so odpadli razlogi zaradi katerih je bil tožeči stranki podarjen solastniški delež do 1/2 (ene polovice) celote na nepremičninah parc. št. 221/1 (ID znak 221/1-0), parc. št. 221/2 (ID znak 221/2-0), parc. št. 222/0 (ID znak 222/0-0), parc. št. 223/0 (ID znak 223/0-0), parc. št. 224/1 (ID znak 224/1-0), parc. št. 224/2 (ID znak 224/2-0), parc. št. 225/0 (parc. št. 225/0-0), parc. št. 226/0 (ID znak 226/0-0), parc. št. 227/0 (ID znak 227/0-0), parc. št. 229/0 (ID znak 229/0-0) in parc. št. 230/0 (ID znak 230/0-0), vse k.o. Š. D., zato je tožena stranka lastnik navedenih nepremičnin do celote (točka IV. izreka). Ob tem je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tudi nasprotni tožbeni zahtevek po izstavitvi ustreznih zemljiškoknjižnih dovolil za vpis lastninske pravice tožene stranke v zemljiško knjigo (točka IV. izreka).

2. Zoper točke I., II. in IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženec), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko (v nadaljevanju: tožnico). Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da toženec nima materialnopravne podlage na podlagi katere bi lahko zahteval razveljavitev darilne pogodbe kot tretji in v tej zvezi navaja, da nasprotni tožbeni zahtevek v tem delu ni predstavljal zahtevka za razveljavitev darilne pogodbe, s katero sta starša toženca na pravdni stranki prenesla lastninsko pravico na podarjenih nepremičninah, in sicer na vsako do 1/2 (ene polovice) celote, temveč je toženec dejansko zahteval vrnitev darila kot dedič po svojih pokojnih starših kot darovalcih, in sicer iz razloga, ker je nagib za sklenitev pogodbe (to je obstoj zakonske zveze med pravdnima strankama) predstavljal pravno podlago predmetne pogodbe. Ta je z razvezo zakonske zveze med pravdnima strankama odpadla, zaradi česar je imel toženec pravico, da kot edini dedič po darovalcih, na podlagi 132. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD), zahteva vrnitev tega darila. V nadaljevanju obravnavana pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje v točki II. izreka izpustilo navedbo katastrske občine predmetnih nepremičnin in da so razlogi izpodbijane sodbe o tem delu tožbenega zahtevka nejasni oziroma v izpodbijani sodbi sploh niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zlasti o dohodkih pravdnih strank. Posledično je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno zaključilo, da sta solastniška deleža pravdnih strank na nepremičninah parc. št. 136/6 in parc. št. 136/40, oboje k.o. S. V. enaka, saj je toženec že z rednim delom zaslužil več kot tožnica, ob tem pa je potrebno upoštevati še njegovo honorarno delo ter skrb za kmetijo in otroke. Prav tako je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe napačno ugotovilo solastniška deleža pravdnih strank na nepremičninah parc. št. 14/1 in parc. št. 14/2, oboje k.o. Š. D., saj v okviru prispevka obeh pravdnih strank k obnovi stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja ni upoštevalo fizičnega dela, ki ga je prispeval izključno toženec ter je ob tem napačno ugotovilo tudi dohodke pravdnih strank, kot je to že izpostavljeno. Nazadnje toženec izpodbija tudi zavrnitev dajatvenega dela nasprotnega tožbenega zahtevka in meni, da je izstavitev ustreznih zemljiškoknjižnih dovolil s strani tožnice vsekakor potrebna za vpis spremembe solastniških deležev pravdnih strank na skupnem premoženju v zemljiško knjigo.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo toženca zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje po pregledu in preučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje tako kot pravilne povzema vse ugotovitve sodišča prve stopnje in v utemeljitev sodbe še navaja, kot sledi.

6. Pregled zadeve pokaže, da je pred Okrajnim sodiščem v S. G. med pravdnima strankama v teku nepravdni postopek zaradi razdelitve skupnega premoženja zakoncev, v katerem sta bili nepravdni stranki s sklepom, opr. št. N 7/ z dne 15. 10. 2007 napoteni, da v skladu s svojimi zatrjevanji v pravdi dokažeta obseg njunega skupnega premoženja in (so)lastniške deleže na tem premoženju. V skladu z navedenim sklepom je toženec zoper tožnico kot četrto toženo stranko vložil tožbo, ki se je pred sodiščem prve stopnje obravnavala pod opr. št. P 230/2007. Sodišče prve stopnje je v navedenem pravdnem postopku izdalo sklep z dne 23. 6. 2011, s katerim je tožbo toženca kot tožnika zoper tožnico kot četrto toženo stranko izločilo in sklenilo, da zadevo v tem obsegu združi v enotno obravnavanje s predmetnim pravdnim postopkom. Navedeno tožbo je nato sodišče prve stopnje smiselno obravnavalo kot nasprotno tožbo toženca zoper tožnico.

7. Obravnavana pritožba izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje pravdnih strank sodita nepremičnini parc. št. 136/6 in parc. št. 136/40, obe k.o. S. V. ter da je tožnica solastnica navedenih nepremičnin do 1/2 (ene polovice) celote. V zvezi z navedenima nepremičninama, ki v naravi predstavljata opuščeni hlev za vzrejo piščancev, ki sta ga pravdni stranki nato preuredili v nekakšen poslovni objekt, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta bili nesporno kupljeni in v celoti odplačani v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank. Kupnina je bila sicer v pretežnem delu (70%) plačana iz naslova posojila (kredita) A.V. tožencu, ki ga je slednji postopoma odplačal s svojim honorarnim delom v Avstriji in iz najemnine, ki sta jo pravdni stranki pridobili z oddajanjem dela poslovnega objekta v najem, preostanek kupnine (30%) pa je toženec odplačal v več obrokih vse do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Tudi obnova opuščenega hleva se je financirala iz posojila gospodarske družbe D. d.o.o. in posojil fizičnih oseb F.M. ter G.S. tožencu. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenimi posojili (krediti) pravilno zaključilo, da tudi ta predstavljalo pasivo skupnega premoženja v zvezi s katero zakonca, tudi po razvezi zakonske zveze, obdržita obveznost njene poravnave tretjim, v njunem medsebojnem razmerju pa se ta obveznost porazdeli v sorazmerju s solastniškima deležema na skupnem premoženju(2) (drugi in tretji odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih,v nadaljevanju: ZZZDR). Posledično način financiranja nakupa in obnove navedenih nepremičnin ne more spremeniti dejstva, da ti nepremičnini predstavljata skupno premoženje pravdnih strank, v skladu z zakonsko domnevo pa sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). V kolikor pa je toženec na račun svojih zatrjevanih višjih dohodkov res odplačal večji delež najetih posojil (kreditov), pa ima v skladu s tretjim odstavkom 56. člena ZZZDR od tožnice pravico terjati povračilo tega, kar je ob poravnavi dolga, ki bremeni oba zakonca, plačal več, kot znaša njegov del. 8. V nadaljevanju obravnavana pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da delež tožnice na nepremičninah, ki tvorita skupno premoženje pravdnih strank, in sicer parc. št. 14/1 ter parc. št. 14/2, obe k.o. Š. D., znaša 2/5 (dve petini) celote. V zvezi z navedenima nepremičninama toženec v nasprotni tožbi in pritožbi priznava solastniški delež tožnice v višini 1/4 (ene četrtine) celote, nasprotuje pa višjemu solastniškemu deležu tožnice iz razloga, ker je ves les za izgradnjo stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja pridobil v gozdu, ki je njegovo posebno premoženje in ker sta bili navedeni nepremičnini pravdnima strankama podarjeni s strani toženčevih staršev in zato ni bilo potrebno plačati komunalne opreme ter predvsem zato, ker je v času trajanja zakonske zveze zaslužil več od tožnice. Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta bili navedeni nepremičnini pravdnima strankama podarjeni s strani toženčevih staršev z darilno pogodbo z dne 15. 12. 1979, in sicer vsaki do 1/2 (ene polovice) celote, zato sta solastniška deleža pravdnih strank na teh nepremičninah v izhodišču enaka. Pravdni stranki sta po obdaritvi staro stanovanjsko hišo, ki je stala na navedeni zemljiški parceli porušili in zgradili novo stanovanjsko hišo s pripadajočim gospodarskim poslopjem, zato gre v obravnavanem primeru za novo stvar, ki je bila pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank. V zvezi z lesom za gradnjo je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da ga je toženec pridobil iz gozda, ki sta mu ga podarila njegova starša in da posledično predstavlja njegovo posebno premoženje. V pravdni postopek pritegnjen izvedenec B.M. (v nadaljevanju: izvedenec), katerega izvedensko mnenje sta povzeli obe pravdni stranki, je vrednost navedenega lesa ocenil na 7.127,00 EUR, kar predstavlja približno 1/10 (eno desetino) ocenjene vrednosti na novo zgrajene stanovanjske hiše in pripadajočega gospodarskega poslopja. Posledično je sodišče prve stopnje višino toženčevega solastniškega deleža na predmetnih nepremičninah pravilno povečalo za 1/10 (eno desetino) celote, hkrati pa utemeljeno zavrnilo višji del nasprotnega tožbenega zahtevka. Dejstvo, da je bila zemljiška parcela ob podaritvi že komunalno opremljena, gre namreč v dobro obeh pravdnih strank in ne spreminja višine njunih solastniških deležev na kasneje nastalem skupnem premoženju, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Prav tako pa toženec ni uspel izkazati, da je imel v času trajanja zakonske zveze bistveno večje dohodke od tožnice, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju.

9. V zvezi s prihodki pravdnih strank v času trajanja zakonske zveze pritožba neutemeljeno graja, da so razlogi izpodbijane sodbe v tem delu nejasni oziroma da izpodbijana sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih po mnenju pritožbe v prvi vrsti predstavljajo redni dohodki toženca iz delovnega razmerja. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje res razpolagalo le s podatki o višini toženčevih prejemkov iz naslova delovnega razmerja za čas od leta 1997 do 2000 (list. št. 78, 16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pri tožnici pa za leta 1980 do 1984 ter 1988, 1989 in 1990, kar pa niti ni bistveno, saj ti zaposlitvi nista bili njuni edini, zato zgolj na podlagi teh podatkov ni mogoče ugotoviti dejanske višine povprečnih mesečnih prejemkov posamezne pravdne stranke v času trajanja zakonske zveze. Toženec namreč ves čas postopka zatrjuje, da je bistveni del njegovih dohodkov predstavljal honorarni zaslužek poleg redne zaposlitve (delo v Avstriji, pri obrtnikih in kmetih, itd.), pri čemer pa toženec višine teh sredstev ni z ničemer izkazal in dokazal. Ob tem pa ne gre spregledati tudi dejstva, da je tožnica ves ta čas delala na domači kmetiji in skrbela za tri otroke pravdnih strank ter s tem tožencu omogočila honorarno delo. Tožnik pa že življenjsko izkustveno gledano zaradi dela ni mogel toliko pomagati pri gospodarjenju doma ter pri vzgoji in varstvu otrok, da bi bilo mogoče ta njegov prispevek opredeliti kot bistven. Prav tako je tožnica v letih od 1980 do 1990 delala v OŠ V. in P. ter v obdobju od leta 1990 do 2002 imela v lasti gospodarsko družbo Š. d.o.o., V., za katero toženec sam priznava, da je v prvih letih obstoja poslovala uspešno. V skladu z drugim odstavkom 59. člena ZZZDR mora sodišče v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upoštevati ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Upoštevajoč obrazloženo in citirano zakonsko ureditev sodišče druge stopnje zaključuje, da je potrebno vse dodatne prispevke in honorarne dohodke posamezne pravdne stranke šteti v dobro obeh. Ugotavljanje višine deležev na skupnem premoženju namreč ne more temeljiti zgolj na matematičnem seštevku dohodkov partnerjev v času trajanja zakonske zveze, kot je to sicer že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno tožencu ni uspelo izkazati, da bi bil njegov solastniški delež na predmetnih nepremičninah večji od tožničinega tudi na račun njegovega višjega zaslužka.

10. V zvezi s točko II. izreka izpodbijane sodbe obravnavana pritožba še navaja, da je sodišče pri nepremičninah parc. št. 14/1 in parc. št. 14/2 pozabilo navesti katastrsko občino v kateri navedeni nepremičnini ležita, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka. Pritožbena graja je v tem delu neutemeljena, saj navedba katastrske občine izhaja iz identifikacijskega znaka posamezne nepremičnine, ki je v izreku sodbe prav tako naveden.

11. V nadaljevanju pritožba neutemeljeno izpodbija tudi zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka s katerim toženec zahteva ugotovitev, da so odpadli razlogi zaradi katerih je bil tožnici podarjen solastniški delež do 1/2 (ene polovice) celote na nepremičninah parc. št. 221/1, parc. št. 221/2, parc. št. 222/0, parc. št. 223/0, parc. št. 224/1, parc. št. 224/2, parc. št. 225/0, parc. št. 226/0, parc. št. 227/0, parc. št. 229/0 in parc. št. 230/0, vse k.o. Š. D. in da je toženec lastnik navedenih nepremičnin do celote. Vse navedene nepremičnine sta pravdnima strankama prav tako podarili toženčevi starši z darilno pogodbo z dne 15. 12. 1979, zato gre za njuno posebno premoženje, saj ni bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena ZZZDR).

12. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da nasprotna tožba v delu, s katerim toženec zahteva ugotovitev, da so odpadli razlogi zaradi katerih je bila tožnica obdarjena (obstoj zakonske zveze) ni dopustna, saj se z ugotovitveno tožbo lahko zahteva le ugotovitev (ne)obstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja oziroma (ne)pristnost kakšne listine, ne pa tudi (ne)obstoj dejstev (prvi odstavek 181. člena ZPP).

13. V zvezi z zavrnitvijo tega dela nasprotnega tožbenega zahtevka pritožba še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo, da je toženec zahteval razveljavitev darilne pogodbe z dne 15. 12. 1997 in v tej zvezi navaja, da je toženec dejansko zahteval vrnitev darila kot edini dedič po pokojnih starših, saj je nagib za sklenitev darilne pogodbe predstavljal njeno pravno podlago. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je brezplačna naklonitev premoženjske koristi lahko pogojena z različnimi motivi oziroma nagibi, pri čemer je nagib pri darilni pogodbi lahko celo tako pomemben, da brez njega do darila ne bi prišlo, kar pomeni, da postane del pravne podlage darilne pogodbe. Če pa pravna podlaga zaradi pozneje nastalih okoliščin odpade, posel s tem preneha veljati(3). Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožbena graja v tem delu nedopustna, saj citirane navedbe toženca predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki so pravno neupoštevne, saj jih toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ob tem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da toženec v tej smeri tudi ni postavil ustreznega tožbenega zahtevka na vrnitev darila in da v spis prav tako ni predložil sklepa o dedovanju s katerim bi dokazal resničnost svojih navedb in lastno aktivno legitimacijo.

14. Nazadnje pritožba neutemeljeno izpodbija tudi zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka iz naslova izstavitve ustreznih zemljiškoknjižnih listin, saj gre v primeru pridobitve (so)lastninske pravice na podlagi pravnomočne sodne odločbe za originarni način pridobitve (so)lastninske pravice, kjer je vpis v zemljiško knjigo zgolj dekleratorne narave(4) (42. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ). Vknjižba (so)lastninske pravice v zemljiško knjigo se namreč lahko izvede tudi na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga (3. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju: ZZK-1), zato posebna izdaja zemljiškoknjižnega dovolila ni potrebna.

15. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo toženca v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice je odpadla, ker v odgovoru na tožbo niso bili priglašeni (163. člen ZPP).

Op. št. 1 : V nadaljevanju bo sodišče druge stopnje za tožečo stranko oziroma toženo stranko po nasprotni tožbi uporabljalo enoten izraz tožeča stranka (tožnica) in za toženo stranko oziroma tožečo stranko po nasprotni tožbi enoten izraz tožena stranka (toženec).

Op. št. 2 : Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 895/2007 z dne 26. 8. 2009. Op. št. 3 : Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 407/2013 z dne 7. 8. 2013. Primerjaj še sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 206/2010 z dne 20. 6. 2013. Op. št. 4 : Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2448/2012 z dne 3. 4. 2013.