Jedro

Ker sta oba toženca pravočasno sprejela vabili za glavno obravnavo, svoj izostanek pa sta opravičila in nista predlagala preložitve naroka, sodišče prve stopnje, ker je narok opravilo v njuni odsotnosti, ni storilo bistvene kršitve določb procesnega prava, saj je izkazano, da je tožencema dalo možnost obravnavanja zadeve na sodišču, pa te svoje pravice nista izkoristila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje, katere izrek se v celoti pravilno glasi: „Prvotožena stranka in drugotožena stranka, oba stan. ... sta solidarno dolžna prvotožeči stranki in drugotožeči stranki plačati znesek 24.065,01 EUR z obrestmi od zneska 5,766.939,90 SIT po obrestni meri za vezane vloge nad enim letom za zneske nad 1,000.000,00 SIT, ki velja v kraju izpolnitve pri Novi KBM d.d. za obdobje od 1.6.2002 do 31.7.2003, od 1.8.2003 dalje do 31.12.2006 po zakonski obrestni meri zamudnih obresti in od 1.1.2007 dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 24.065,01 EUR ter jima prav tako solidarno povrniti pravdne stroške v znesku 1.179,72 EUR, vse v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila, vse pod izvršbo in na TRR pooblaščenca tožeče stranke odvetnika pri Novi KBM d.d..“ Tožena stranka je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, ko je razsodilo, da sta prvotožena stranka in drugotožena stranka (v nadaljevanju prvo in drugotoženca) dolžna solidarno plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnikoma) 24.065,01 EUR z obrestmi po obrestni meri za vezane vloge nad enim letom za zneske nad 1,000.000,00 SIT, ki velja v kraju izpolnitve pri Novi KBM d.d. za obdobje od 1.6.2002 do 31.7.2003, od 1.8.2003 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter jima povrniti pravdne stroške v znesku 1.179,72 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti citirani sodbi sta toženca vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – iz 1. in 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in se v pritožbenem predlogu zavzemata za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot bistveno kršitev določb procesnega prava očita pritožba sodišču prve stopnje v tem, da je tožencema „odvzelo pravico in možnost obravnavanja pred sodiščem“, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar takšnemu pritožbenemu očitku ni moč pritrditi. Res sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni zaslišalo tožencev kot strank in je glavno obravnavo, na kateri je zadevo tudi zaključilo, opravilo v nenavzočnosti tožencev in njunega pooblaščenca, vendar je za takšno odločitev imelo utemeljene razloge, kar je v razlogih izpodbijane sodbe (zadnji odstavek druge strani in prvi odstavek tretje strani obrazložitve) pravilno obrazložilo. Sodišče te razloge izpodbijane sodbe v celoti sprejema. Dejstvo je, da se je pooblaščenec tožencev s pisno vlogo opravičil zaradi izostanka s prvega naroka za glavno obravnavo iz njegovih osebnih razlogov, v tem opravičilu ni predlagal preložitve obravnave, sodišču pa je sporočil, da se bosta naroka udeležila toženca. Neposredno pred narokom pa sta toženca sodišču prav tako pisno sporočila, da „smatrata da se jima na vabilo ni potrebno odzvati, ker razpolagata z dokumentom, na osnovi katerega sodišče lahko zaključi zadevo“ (list. št. 25 v spisu). Glede na takšno vsebino opravičila je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno glavno obravnavo opravilo v odsotnosti tožencev, ker pa sta oba toženca pravočasno sprejela vabili za glavno obravnavo, svoj izostanek pa sta opravičila in nista predlagala preložitve naroka, sodišče prve stopnje, ker je narok opravilo v njuni odsotnosti, tudi ni storilo očitane bistvene kršitve določb procesnega prava, saj je izkazano, da je tožencema dalo možnost obravnavanja zadeve na sodišču, pa te svoje pravice nista izkoristila. Očitana bistvena kršitev tako ni podana in ker pritožbeno sodišče pri pregledu in preizkusu zadeve v smeri uradno upoštevnih bistvenih kršitev teh ni našlo, ta pritožbeni razlog ni podan.

Tudi ni moč pritrditi nadaljnjemu očitanemu pritožbenemu razlogu, da je sodišče prve stopnje, ker v obravnavani zadevi ni zaslišalo tožencev kot pravdnih strank in ne priče, zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Kot je pravilno v razlogih izpodbijane sodbe zaključilo že sodišče prve stopnje, ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče in tožencev kot pravdne stranke iz razloga, ker je tožeča stranka ta dokazni predlog umaknila in predvsem, ker je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da njihovo zaslišanje – tudi priče ni potrebno, saj zaslišanje v ničemer ne bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, ki je bilo na podlagi listinskih dokazov že dovolj razčiščeno. Res je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložilo, da priče ni zaslišalo tudi iz razloga, ker je tožeča stranka predložila zdravniško potrdilo, iz katerega izhaja, da se priča ne sme izpostavljati stresnim situacijam in da je iz vlog tožečih in toženih strank razvidno, da je priča bolna in očitno ni sposobna za pričanje, kot tudi da pri njenem pričanju pravdni stranki nista vztrajali, kar sedaj izpodbija pritožba, vendar to ne vpliva na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja. Tožeča stranka je namreč za pričo predložila zdravniško potrdilo, zato je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno temu sledilo, posebej ko zaslišanje te priče glede na listinsko dokumentacijo v spisu ni bilo potrebno za razjasnitev dejanskega stanja. Vsa pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje omenjene priče ni zaslišalo, pritožbeno sodišče kot neutemeljena zavrača. Pritožbeni očitek o zmotno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju se nanaša predvsem na presojo med tožencema in pričo sklenjenega pisma o nameri, vendar kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje povsem pravilno presodilo pravno naravo tega pisma, in sicer v razlogih prvega in drugega odstavka četrte strani obrazložitve. Pritožbeno sodišče te razloge v celoti povzema, saj k tem glede na pritožbena izvajanja, ko pritožba sama pove, da sta bili v tem pismu o nameri predvideni dve možni varianti rešitve spornega razmerja in tako sklenitelja nista določila, kaj konkretno ju zavezuje, nima ničesar za dodati. Razlogi o tem so namreč povsem pravilni in natančni, zato že glede na te pritožbeno sodišče ta pritožbena izvajanja kot neutemeljena zavrača. Glede na navedeno pritožbi ni bilo moč priznati uspeha, zato jo je pritožbeno sodišče, ker je sodišče prve stopnje po ugotovljenem dejanskem stanju zadevo tudi materialnopravno pravilno presodilo, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje – 353. člen ZPP, katere izrek je zaradi pravilne uporabe materialnega prava in Zakona o uvedbi evra oblikovalo tako, kot sta ga tožnika modificirala (list. št. 30 v spisu). V kolikor je pritožbeno navedbo, da sta toženca obveznosti iz kreditnega razmerja do 14.8.2001 plačevala (zadnji obrok je bil plačan 7.5.2001) razumeti, da grajata višino vtoževanega zneska, pritožbeno sodišče le pripominja, da se vtoževana terjatev nanaša le na neporavnave obroke (zadnji odstavek tretje strani obrazložitve).

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženca s svojo pritožbo nista uspela, zato sta dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.