Jedro

Vse formalne kršitve avtomatsko ne pomenijo neveljavnosti sklepa nadzornega sveta. Presoja formalne neveljavnosti terja glede na navedeno predvsem odgovor na vprašanje, kako pomembne so posamezne formalne napake.

Sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave je korporacijskopravni akt, pravna posledica katerega je prenehanje korporacijskega razmerja. Pri tem gre za postopek znotraj delniške družbe, ki ima naravo zasebnega prava, samo korporacijsko razmerje pa je sklenjeno izključno za zagotavljanje delovanja delniške družbe. Kot prostor za uveljavljanje individualnega interesa odpoklicanega člana uprave je zato le skozi morebitno zaslišanje (pravica do izjave) v drugih pravnih razmerjih in ne na sami seji nadzornega sveta. Ni najti pravne podlage za zaključek, da mora biti članu uprave oziroma direktorju v postopku razrešitve (oziroma odpoklica) dana možnost obrambe glede razlogov za odpoklic.

Poslovodne funkcije tožnica ne more avtomatično kar izključiti iz svoje osebnosti in se predstavljati le kot delničarka. Nenazadnje je pomembno kako so drugi udeleženci sestanka dojemali položaj tožnice in ne v kakšnem svojstvu se jim je tožnica predstavila.

Intenziteta nadzora nadzornega sveta je odvisna od konkretne situacije. Če določen posel oziroma poslovni dogodek pomeni občutno tveganje za družbo in je zanjo eksistenčnega pomena bodisi zaradi narave posla bodisi zaradi razmer, v katerih se sklepa, se intenziteta nadzora poveča in mora nadzorni svet narediti tudi lastno analizo tveganja v konkretni situaciji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zgoraj citirano sodno odločbo dopustilo spremembo tožbe iz pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 7. 1. 2022 (I. točka izreka), ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na zahtevek na ugotovitev ničnosti sklepa o imenovanju A. A. za direktorja in ničnost vpisa v sodni register (II. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je sklep nadzornega sveta tožene stranke B., d. d., s seje dne 5. 5. 2021 z vsebino: „Z mesta direktorice družbe se iz razlogov, opredeljenih v 3. odstavku 25. člena Statuta Družbe ter v 1. alineji 2. odstavka 268. člena ZGD-1, predčasno krivdno odpokliče C. C. (v nadaljevanju: Direktorica“)“ ničen.

oziroma podredno

1.a Sklep nadzornega sveta tožene stranke B., d. d., s seje dne 5. 5. 2021 z vsebino: „Z mesta direktorice družbe se iz razlogov, opredeljenih v 3. odstavku 25. člena Statuta Družbe ter v 1. alineji 2. odstavka 268. člena ZGD-1, predčasno krivdno odpokliče C. C. (v nadaljevanju: Direktorica“)“ se razveljavi.

2. Tožena stranka B., d. d., je dolžna tožeči stranki C. C., plačati znesek v višini 9.794,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od do plačila.

3. Tožena stranka B., d. d., je dolžna tožeči stranki C. C., plačati znesek v višini 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od do plačila.

4. Tožena stranka B., d. d., je dolžna tožeči stranki C. C., povrniti vse stroške predmetnega postopka, povečane za 22% DDV, vse v 15 dneh od prejema odločbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“ (III. točka izreka) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.652,31 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper III. in IV. točko izreka se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku ugodi ter naloži toženi stranki povrnitev vseh tožeči stranki nastalih pravdnih stroškov, tudi pritožbenih oziroma podredno, da odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži plačilo njenih stroškov pritožbenega postopka, ki jih je specificirala na vlogi.

4. Pritožba ni utemeljena.

_Uvodno_

5. Nadzorni svet tožene stranke je na svoji seji 5. 5. 2021 sprejel sklep (v nadaljevanju: Sklep NS; A5), s katerim je z mesta direktorice družbe iz razlogov po tretjem odstavku 25. člena Statuta družbe (A4)1 ter prve alineje drugega odstavka 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki določa, da lahko nadzorni svet odpokliče posameznega člana uprave ali predsednika, če huje krši obveznosti, odpoklical tožečo stranko. Iz Sklepa NS izhaja: a) da se je tožeča stranka brez vednosti nadzornega sveta in delničarjev ter mimo svojih pooblastil sestajala s potencialnim kupcem tožene stranke ter mu omogočila vpogled v dokumentacijo družbe D. d. d., katere 100% lastnik je tožena stranka, zakonita zastopnica pa tožeča stranka; b) da je tožeča stranka nagovarjala imetnike delnic tožene stranke, da jih prodajo in izpostavila, da bo v nasprotnem tožena stranka propadla, o čemer nadzornega sveta ni nikoli obvestila; ter c) z opisanim ravnanjem tožeče stranke in posledično ponudbo Kupca (E. d. d.; v nadaljevanju: Kupec), pa bi lahko v toženi stranki vzpostavilo stanje, ki ga Statut prepoveduje, saj v 10. členu prepoveduje, da bi imel katerikoli lastnik v lasti več kot 5% vseh delnic tožene stranke (oziroma 10%, če s tem soglaša nadzorni svet). Na koncu je nadzorni svet v svojem sklepu še izpostavil, da bi morala tožeča stranka ob prvem kontaktu s Kupcem obvestiti nadzorni svet in skupščino tožene stranke, ki bi nazadnje sprejela odločitev o morebitni spremembi Statuta, ki bi omogočila veljavno razpolaganje z delnicami in bi obenem tudi določila transparenten postopek prodaje, ki bi optimiziral prodajno ceno za delničarje.

_Odločitev sodišča prve stopnje_

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in pri tem navedlo, 1. da tožnica formalnih pomanjkljivosti v postopku sprejemanja spornega sklepa, glede na soglasno in nesporno izraženo voljo nadzornega sveta ne more uveljavljati in 2. da je bil odpoklic tožnice iz krivdnih razlogov vsebinsko utemeljen, saj je tožnica ravnala neskrbno in nevestno, vsako od v nadaljevanju navedenih ravnanj pa samo zase predstavlja hujšo kršitev obveznosti, in sicer je po presoji sodišča prve stopnje tožnica huje kršila obveznosti, s tem ko: a) ni upoštevala statutarne ureditve2 in kot predstavnica uprave na prav te omejitve Statuta tekom pogovorov o prevzemni ponudbi ni opozorila delničarjev oziroma ni obvestila delničarjev, da bi se to vprašanje lahko obravnavalo na skupščini, ter b) je nadzornemu svetu odtegnila informacije o poteku dogajanja v zvezi s ponudbo Kupca. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da je tožnica v nasprotju z načelom lojalnosti družbi pred delničarji izrazila mnenje, da je ponudba dobra in s tem delničarjem sugerirala odločitev naj delnice prodajo. V zvezi s to okoliščino je navedlo, da ni bila odločilna pri ugotavljanju hujše kršitve obveznosti skladno z 268. členom ZGD-1. _O pritožbenih razlogih in odgovoru sodišča druge stopnje nanje_

7. Tožnica v pritožbi trdi, da je Sklep NS ničen oziroma izpodbojen, ker je bila seja sklicana mimo določb Poslovnika o delu nadzornega sveta (v nadaljevanju: Poslovnik) oziroma njenega odpoklica na podlagi prve alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1 ni bilo mogoče izvesti po hitrem postopku, kot je to storil nadzorni svet tožene stranke. Tožnica prav tako izpostavlja, da s sejo ni bila seznanjena in da se o očitanih kršitvah ni mogla izreči, kar je v nasprotju s 6. členom Poslovnika, ki jasno določa načelo lojalnega sodelovanja, prav tako pa tudi z 28. členom Poslovnika, ki podrobneje določa obvezne sestavine zapisnika seje nadzornega sveta. V nadaljevanju graja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki izpostavlja, da način, kako je nadzorni svet prišel do ugotovitve glede očitanih kršitev ni v domeni tožnice ter da tožnica formalnih (procesnih) razlogov v postopku sprejemanja sklepa sploh ne more uveljavljati.

8. V nasprotju z materialno (vsebinsko) neveljavnostjo sklepa, kjer je sankcija za odpoklic direktorja iz napačnih razlogov zgolj ničnost,3 je skladno s pravno teorijo, formalno (procesno) neveljaven sklep lahko ničen ali izpodbojen. Ničen je torej praviloma tisti sklep nadzornega sveta, ki po vsebini nasprotuje zakonskim ali statutarnim določbam, in tudi sklep, ki je bil sprejet s kršitvijo zakonskih ali statutarnih postopkovnih pravil. Pri tem pa vse formalne kršitve avtomatsko ne pomenijo tudi neveljavnosti sklepa nadzornega sveta. Pravna teorija jih razvršča med: i) večje napake, ki vodijo v ničnost sklepa in sem spadajo na primer nepristojnost, nesklepčnost nadzornega sveta oziroma, da sklep ni bil sprejet s potrebno večino, na njih pa se lahko sklicuje vsak prizadeti brez roka ali kakšne posebne oblike; ii) manjše napake oziroma kršitve, ki pogojno učinkujejo na sklep nadzornega organa, kar pomeni, da če niso uveljavljene v roku, je sklep veljaven; ter iii) kršitve poslovnika organa, ki pa nimajo vpliva na veljavnost sprejetega sklepa.4 Presoja formalne neveljavnosti terja glede na navedeno predvsem odgovor na vprašanje, kako pomembne so posamezne formalne napake. Pri tem je potrebno poudariti, da je v sodni praski zaznati odklonilno stališče do analogne uporabe določb ZGD-1 o ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine delniške družbe za presojo, ali je sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave ničen. Odločilna je namreč smiselna uporaba določb Obligacijskega zakonika – OZ o sankcijah za neveljavnost pogodb.5

9. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na kršitev Poslovnika v smislu, da seja nadzornega sveta dne 5. 5. 2021 ni bila pravilno sklicana. Seja nadzornega sveta tožene stranke za dne 5. 5. 2021 je bila sklicana skladno s 13. členom Poslovnika o delu nadzornega sveta (Poslovnik), ki določa, da lahko nadzorni svet po hitrem postopku odloča, kadar ne gre za obsežne zadeve ali kadar je potrebno posamezne zadeve zaradi preprečitve ali odpravljanja motenj v poslovanju ali drugih izrednih razmer nemudoma urediti. Pravila Poslovnika, ki se nanašajo na sklic nadzornega sveta, so primarno namenjena njegovim članom, da za sejo izvejo pravočasno, da se jo sploh lahko udeležijo, preučijo gradivo, ki je pomembno za odločanje na posamezni seji in se na ta način nanjo ter odločanje na njej pripravijo. Slednje izhaja tudi iz 14. člena Poslovnika, ki določa, da seje predsednik sklicuje z vabilom, ki mora vsebovati kraj in čas seje, predlog dnevnega reda in predvidene poročevalce, vabilu pa mora biti priloženo potrebno pisno gradivo. V konkretnem primeru je sicer seja nadzornega sveta res bila sklicana po hitrem postopku in ne skladno s 14. členom Poslovnika, ki ureja sklic rednih sej. Vendar so bili na seji nato prisotni in so na njej sodelovali vsi člani nadzornega sveta (kar med strankama ni bilo sporno), ki samemu načinu sklica niso nasprotovali in so sklep sprejeli soglasno. Tudi sicer je hitri postopek skladno s 13. členom Poslovnika namenjen temu, da se posamezne zadeve zaradi preprečitve ali odpravljanja motenj v poslovanju ali drugih izrednih razmer nemudoma uredijo, kar pa nedvomno predstavljajo tudi s strani nadzornega sveta ugotovljene (hude) kršitve obveznosti s strani tožnice, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju in na kar je opozorilo tudi prvostopenjsko sodišče v svoji obrazložitvi.

10. Določba 13. člena Poslovnika izključuje tudi veljavnost pravil Poslovnika, ki se nanašajo na oblikovanje dnevnega reda, pisnega gradiva in predlogov sklepov ter rokov, ki so določeni za posamezna opravila ter vodenja in poteka sej, zato je v primeru utemeljenega sklica po hitrem postopku, neutemeljeno sklicevanje na pritožbeno očitane kršitve Poslovnika, ki pri hitrem postopku niti ne pridejo v poštev. Glede vodenja zapisnika pa pritožbeno sodišče dodaja, da kršenje določb, da se mora na seji nadzornega sveta pisati zapisnik, ne povzroči ničnosti sklepa nadzornega sveta, prav tako pa ne predstavlja kršitve, ki bi utemeljevala izpodbojnost Sklepa NS v konkretnem primeru. Sam Sklep NS vsebuje namreč vse tisto, kar bi zapisnik skladno z določbo 28. člena Poslovnika moral vsebovati, da ne vsebuje navedbe določenega dejstva in kako bi slednje vplivalo na njegovo veljavnost, pa tožnica v pritožbi konkertno niti ne uveljavlja.

11. Pritožnica neutemeljeno tudi trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da naj ne bi imelo nikakršne teže, da tožnica s sejo ni bila seznanjena in da se o očitanih kršitvah ni mogla izreči. Sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave je korporacijskopravni akt, pravna posledica katerega je prenehanje korporacijskega razmerja. Pri tem gre za postopek znotraj delniške družbe, ki ima naravo zasebnega prava, samo korporacijsko razmerje pa je sklenjeno izključno za zagotavljanje delovanja delniške družbe. Kot prostor za uveljavljanje individualnega interesa odpoklicanega člana uprave je zato le skozi morebitno zaslišanje (pravica do izjave) v drugih pravnih razmerjih in ne na sami seji nadzornega sveta. Tako ni najti pravne podlage za zaključek, da mora biti članu uprave oziroma direktorju v postopku razrešitve (oziroma odpoklica) dana možnost obrambe glede razlogov za odpoklic.6 Kaj drugega ne izhaja niti iz Poslovnika, ki v tretjem odstavku 12. člena določa, da so seje nadzornega sveta tajne in se jih poleg članov lahko udeležijo le člani uprave in posebej vabljeni izvedenci oziroma pooblaščenci. Udeležba člana uprave na seji nadzornega sveta tožene stranke je torej mogoča, ni pa nujna. Vsekakor pa ni določeno, da je udeležba člana uprave nujna pri njegovem morebitnem odpoklicu oziroma odločanju o tem, kaj takega pa ne izhaja niti iz 6. člena Poslovnika, kot to neutemeljeno trdi pritožnica.

12. Glede na vse do sedaj navedeno, pa so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj ne bi bilo stvar tožnice, na kakšen način je nadzorni svet prišel do ugotovitev glede očitanih kršitev, zmotna in da je še kako stvar tožnice, na kakšen način je nadzorni svet prišel do ugotovitev glede očitanih kršitev, saj je odpoklic direktorja eden najhujših ukrepov, ki globoko posega v temeljne pravice in na najbolj pomembno področje tožničinega poklicnega delovanja, ki zahteva vsaj to, da se ji da možnost izjaviti se o očitanih kršitvah, zato je potrebno njeno odgovornost nedvoumno dokazati, za ukrep odpoklica pa morajo obstajati utemeljeni in tehtni razlogi, ki morajo biti stvarni. Pritožbeno očitane kršitve formalne narave v primeru sprejemanja Sklep NS niso utemeljene, še manj pa vodijo v njegovo ničnost. Glede materialne (vsebinske) neveljavnosti Sklepa NS pa ima pritožnica na načelni ravni prav, da je odpoklic člana uprave eden najhujših ukrepov. Zato je uzakonjena omejitev razlogov za odpoklic v 268. členu ZGD-1, vendar namen tega ni varovanje položaja članov uprave, temveč utrjevanje jasnih razmerij med organi vodenja delniške družbe in v korist delniške družbe.7 Razlogi iz 1., 2. in 4. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1 so opredeljeni opisno s pravnim standardom, ki ga je potrebno napolniti glede na konkretni primer. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica ravnala neskrbno in nevestno najmanj trikrat, za dve od teh ravnanj pa je sodišče prve stopnje presodilo, da že samo zase predstavljata hujšo kršitev obveznosti tožnice.

13. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ker je svojo odločitev oprlo le na izpovedbe prič tožene stranke, medtem ko predlaganih prič tožeče stranke (F. F., G. G., H. H., I. I., J. J. in K. K., vsi akterji na strani zainteresiranega Kupca), sploh ni zaslišalo. Te priče bi kot navaja pritožba, potrdile, da je tožnica v komunikacije s Kupcem postopala v korist tožene stranke in družbe D. d. d., da je le zbirala relevantne in ključne informacije o podani ponudbi, da ni bilo nobenih dogovorov o prevzemu in da tožnica zainteresiranemu Kupcu ni posredovala nobenih informacij o poslovanju in stanju toženke in družbe D. d. d., zato njeno ravnanje ni izkazovalo aktivne vloge v smeri, da bi prevzemna ponudba uspela.

14. Sodišče prve stopnje je glede zaslišanja navedenih prič navedlo, da aktivna vloga tožnice pri sprejetju ponudbe za nakup delnic ni bila odločilni razlog za ugotovitev hujše kršitve obveznosti tožnice, ki bi utemeljevale odpoklic po 1. točki drugega odstavka 268. člena ZGD-1, pač pa je kot odločilna razloga za odpoklic navedlo neupoštevanje statutarnih določb in odtegnitev informacij nadzornemu svetu. Prvostopenjsko sodišče je pri tem pravilno navedlo, da za utemeljenost odpoklica zadošča že eno dokazano ravnanje, če le-to samo zase pomeni hujšo kršitev in posledično v nadaljevanju ni ugotavljalo in izvajalo dokazov (zaslišanja prej navedeni prič; op. pritožbenega sodišča) o ostalih očitanih ravnanjih oziroma kršitvah v zvezi s postopanjem tožnice pri prevzemni ponudbi. Vse predlagane priče so bile akterji na strani zainteresiranega Kupca in predlagane zgolj v zvezi s komunikacijo in postopanjem tožnice z njim, ugotavljanje prav teh dejstev pa ni bilo več smiselno z vidika upoštevanja načela ekonomičnosti postopka. Taka presoja je pravilna tudi po presoji pritožbenega sodišča, zato niso utemeljeni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na neizvedbo dokaza z zaslišanjem zgoraj navedenih prič.

15. Pri tem je sodišče prve stopnje kljub temu, da (pre)aktivna vloga tožnice sploh ni bila odločilni dejavnik presoje, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč nedvomno izhaja, da so udeleženci sestanka dne 4. 5. 2021, ki ga je organiziral ponudnik (Kupec) in nanj povabil vse delničarje, sestanka pa se je udeležila tudi tožnica, bili pod vplivom, da je poslovanje ogroženo in prav na tem sestanku prejeli informacijo tožnice, da ponudbo ocenjuje za dobro ter da bo tudi sama prodala svoje delnice. Pri tem ni mogoče slediti obsežnim pritožbenim zatrjevanjem, ki jih je tožnica skušala uveljaviti že v postopku na prvi stopnji, sodišče prve stopnje pa jim pravilno ni sledilo to je da je na omenjenem sestanku tožnica nastopala le kot delničarka in ne kot predstavnica uprave. Tako razlikovanje med njenimi funkcijami dejansko ni mogoče. Poslovodne funkcije tožnica ne more avtomatično kar izključiti iz svoje osebnosti in se predstavljati le kot delničarka. Nenazadnje pa je pomembno kako so drugi udeleženci sestanka dojemali položaj tožnice in ne v kakšnem svojstvu se jim je tožnica predstavila. Ker je bila tožnica dolgoletna članica uprave tožene stranke in družbe D. d. d., zaradi česar je imela neposreden dostop do informacij v zvezi s poslovanjem obeh družb in ker je kot taka tudi sodelovala s potencialnim Kupcem, je zaključek prvostopenjskega sodišča, da so jo udeleženci tega sestanka dojemali primarno kot članico uprave obeh družb in ne (le) kot delničarko, povsem življenjsko logičen in utemeljen. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da kljub dejstvu, da je tožnica tudi delničarka toženca, njena izjava o ogroženosti podjetja ni enaka izjavi kateregakoli delničarja družbe, temveč ima bistven vpliv na odločanje delničarjev glede morebitne prodaje njihovih delnic, še posebno ob upoštevanju, da je bila tožnica direktorica podjetja zadnjih 15 let. Zato je pravilno presodilo, da na omenjenem sestanku tožnica ni bila zgolj v vlogi delničarke toženca, pač pa je pred delničarji nastopila kot uprava toženca in posledično imela velik vpliv na vse ostale prisotne delničarje. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

16. Da je tožnica bila izrazito naklonjena prevzemni ponudbi in da je na sestanku v nasprotju z načelom lojalnosti družbi (pred ponudnikom oziroma Kupcem) izražala skrb za prihodnost družbe, katere direktorica je bila, so potrdile vse zaslišane priče, vključno s strani tožnice predlagana priča L. L. Ta je na zaslišanju izpovedal, da je tožnica na sestanku navedla, da v podjetju vlada socialistična miselnost, da je bilo treba poseči v rezerve, da je tožnica povedala, da ponudbo ocenjuje kot dobro in da bo sama tudi verjetno prodala delnice. Na podlagi njegovega zaslišanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da iz njegove izpovedbe nedvoumno izhaja, da je tožnica na tem sestanku nastopala kot uprava toženca, kar pomeni, da gre za dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Pritožbeni očitki o protispisnosti in procesni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so zato neutemeljeni.

17. Tožnica v pritožbi tudi trdi, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožene stranke, s tem ko je ugotovilo, da je tožnica postopala mimo 10. člena Statuta in na omejitve v prav tem členu Statuta delničarjev ni opozorila. Navaja, da takega očitka (neupoštevanje statutarne ureditve) toženka v izpodbijanem sklepu tožnici sploh ne očita ter da statutarna omejitev v fazi sestanka dne 4. 5. 2021 sploh ni bila relevantna, do situacije, ko bi več kot 5% oziroma 10% delničarjev sprejelo ponudbo pa ni prišlo oziroma tako situacijo z navedeno določbo preprečuje Statut že sam po sebi. Tak očitek kršitve razpravnega načela v zvezi z neupoštevanjem statutarne ureditve ni utemeljen.

18. Bistvo razpravnega načela je v tem, da nasprotna stranka vselej ve, v okviru kakšnega trditvenega in dokaznega okvira se lahko brani. Mora ji torej biti dana možnost, da tudi sama ponudi ustrezne trditve in dokaze. Če sodišče odloči mimo ponujenega trditvenega gradiva, drugi stranki odvzame možnost učinkovite obrambe.

19. Že iz izpodbijanega Sklepa NS jasno izhaja, da je nadzorni svet med kršitve obveznosti tožnice štel tudi kršitve Statuta. V petem odstavku obrazložitve tega sklepa je jasno navedeno: „Opisano ravnanje direktorice in posledično ponudba Kupca lahko, poleg navedenega, v Družbi vzpostavi stanje, ki ga Statut Družbe izrecno prepoveduje – slednji namreč v svojem 10. členu prepoveduje, da bi imel katerikoli lastnik v lasti več kot 5% vseh delnic Družbe (oziroma 10%, če s takšnim imetništvom soglaša nadzorni svet družbe)“. Tudi iz odgovora na tožbo in nadaljnjih vlog toženca izhaja, da je tožena stranka opozorila na kršitev, ki se nanaša na 10. člen Statuta ter na dejstvo, da je tožnica s promoviranjem ponudbe Kupca, želela vzpostaviti stanje, ki je v nasprotju s temeljnim aktom toženke – Statutom.8 Še pomembneje, tudi sama tožnica se je tekom postopka do slednjih navedb opredelila in se imela možnost izjaviti.9 Pri tem pa je pomembno, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila kršena določba 10. člena Statuta, temveč, da bi s prodajo delnic (ki jo je promovirala tožnica), lahko prišlo do stanja, ki ga Statut prepoveduje – torej da bi posamezni delničar imel več delnic, kot to dopušča Statut ter da drži tudi – kar izhaja iz samega Sklepa NS oziroma njegove obrazložitve - da bi tako stanje lahko povzročilo zaplete tako pri nakupu delnic kot poslovanju družbe ter da se tožnica na navedeno statutarno določilo ni v ničemer ozirala, čeprav bi kot uprava morala v prvi vrsti skrbeti za spoštovanje določb Statuta (16. točka obrazložitve). S tako presojo se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče in je tožnica s svojo pritožbo ne more izpodbiti.

20. Izhodišče za presojo, ali član uprave huje krši obveznosti, mora biti prvi odstavek 263. člena ZGD-1, ki predpisuje, kako mora član uprave ravnati pri opravljanju svojih nalog. Ta zakonski razlog za odpoklic je izkazan, če gre za: škodovanje ugledu ali dobremu imenu pravne osebe; prevzemanje špekulativnih poslov; izvrševanje kaznivih ravnanj, tudi če ta niso povezana s funkcijo člana uprave; pomanjkljiva komunikacija z nadzornim svetom; zloraba premoženja družbe za lastne namene; nesorazmerno visoka zadolženost člana uprave ipd.10 Hudo kršitev uprave pa predstavlja tudi vodenje poslov v nasprotju z določili ZGD-1, Poslovnika o delu uprave in neizvajanje sklepov nadzornega sveta.11

21. Sodišče prve stopnje je ob ustrezni trditveni podlagi upravičeno in pravilno zaključilo, da je tožnica ravnala kot da statutarnih omejitev ni ter pravilno navedlo, da je tožnica z opustitvijo dolžnosti podajanja informacij de facto svetovala delničarjem, naj ravnajo v nasprotju s Statutom, kar je v nasprotju z eno izmed temeljnih nalog uprave oziroma poslovodstva – zagotavljati spoštovanje aktov družbe ter pri tem ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Pritožbene navedbe, da v fazi sestanka omejitve v Statutu niso bile relevantne in da njeno ravnanje (opustitve podajanja informacij delničarjem) ne bi moglo privesti do prepovedanega stanja, pa ob povedanem ne morejo biti upoštevne. Nenazadnje je iz navedb tožene stranke, ki jim tožnica ne nasprotuje, razvidno, da je okoli 25% delničarjev zaradi opisanih ravnanj že sklenilo prodajne pogodbe za svoje delnice s Kupcem, zaradi statutarnih omejitev pa slednje ne morejo biti prenesene nanj. Ker bi bilo to v nasprotju s Statutom, tudi nadzorni svet soglasja za konkretne prenose ne more podati. Pritožbena trditev tožnice, da njena ravnanja niso imele nobenih posledic, tako ne drži. 22. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnice, da nadzornemu svetu ni odtegnila informacij, pač pa je od ponudnika le poskušala zbrati čim več informacij, cenitev pa je dala delati, da bi nadzornemu svetu lahko predstavila čim bolj verodostojne informacije. Intenziteta nadzora nadzornega sveta je odvisna od konkretne situacije. Če določen posel oziroma poslovni dogodek pomeni občutno tveganje za družbo in je zanjo eksistenčnega pomena bodisi zaradi narave posla bodisi zaradi razmer, v katerih se sklepa, se intenziteta nadzora poveča in mora nadzorni svet narediti tudi lastno analizo tveganja v konkretni situaciji.12 Nadzorni svet lahko namreč od uprave kadarkoli zahteva poročilo o vprašanjih, ki so povezana s poslovanjem družbe in pomembneje vplivajo na položaj družbe ali je zanje razumno pričakovati, da bodo pomembneje vplivale nanjo (četrti odstavek 272. člena ZGD-1). Pojav potencialnega kupca je povsem mogoče subsumirati pod citirano zakonsko normo, zato je bil nadzorni svet upravičen od tožnice zahtevati poročilo o dogajanju v zvezi s ponudbo za nakup delnic. Dejstvu, da tega poročila ni posredovala, ne v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi tožnica ne ugovarja. Tudi sicer se skladno s skrbnim dolžnostnim ravnanjem od poslovodstva zahteva, da se s pomembnimi podatki, kar prevzemna ponudba nedvomno je, čim prej seznani nadzorni svet, saj se od nadzornega sveta pričakuje, da se do prevzemne ponudbe opredeli. Tudi s tega vidika so tožničini ugovori, da je čakala, saj je skušala zbrati čim več informacij, neutemeljeni. To pa še posebej ob dejstvu, da se je tožnica med tem časom, po ugotovitvah sodišča prve stopnje in tudi trditvah tožnice same, aktivno pogajala s Kupcem in celo zvišala nakupno ceno delnice iz 90,00 EUR na 116,00 EUR. Ker sama nakupna cena ni bila predmet tega spora, njena višina oziroma primernost nista relevantni za odločitev v obravnavanem primeru.

23. Nadzorni svet mora pri odpoklicu člana uprave v svojem sklepu navesti utemeljene razloge, zaradi katerih je član uprave odpoklican. Sklep nadzornega sveta o odpoklicu je zakonit le, če nadzorni svet že v sklepu opredelil razloge za odpoklic, in to v okviru tistih razlogov, za katere 268. člen ZGD-1 dovoljuje predčasni odpoklic člana uprave. V konkretnem primeru je nadzorni svet tudi po presoji pritožbenega sodišča temu pogoju zadostil, saj je v svojem sklepu navedel prav vse v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljene kršitve, prav tako je toženec podal nadaljnje podrobne in konkretne navedbe o ravnanjih in opustitvah tožnice, zato je slednji bila omogočena tudi ustrezna obramba zoper te očitke v tem postopku. Pritožbeno uveljavljene kršitve s tem v zvezi zato niso utemeljene.

24. Ker izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo prve stopnje v izpodbijanih III. in IV. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

25. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in upoštevajoč 155. člen ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni bil potreben, saj v ničemer ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča. Višje sodišče je zato odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Nadzorni svet lahko odpokliče upravo, če ugotovi, da huje krši obveznosti oziroma da ni sposobna voditi poslov. 2 Zadnji odstavek 10. člena Statuta tožene stranke določa, da noben delničar ne more imeti v lasti več kot 5% vseh delnic družbe; izjemoma ima lahko 10% vseh delnic družbe, vendar po predhodnem soglasju nadzornega sveta družbe. 3 Prim. sodba VSK Cpg 43/2015, iz katere izhaja, da je sklep zaradi nepodanosti zakonsko določenega pogoja za odpoklic direktorja (268. člena ZGD-1) lahko le ničen in ne izpodbojen. 4 Zakšek Kristijan, Odločanje nadzornega sveta (2. del), Podjetje in delo, št. 2/2019, str. 217 in tam navedena nemška pravna teorija. Tako tudi Lojen Mitja, Odpoklic člana uprave v slovenskem in nemškem pravu, Podjetje in delo, št. 5/2017, str. 785. 5 Prim. sodne odločbe VSRS III Ips 26/2021, III Ips 56/2016, III IPS 243/2008 idr. 6 Prim. sodba in sklep VSRS VIII Ips 239/2005. 7 Prim. sodba in sklep VSL I Cpg 160/2015. 8 Gl. III. točko odgovora na tožbo (l. št. 32. spisa). 9 Gl. IX. točko prve pripravljalne vloge (l. št. 49 spisa). 10 Gl. Zakšek Kristijan, Odločanje nadzornega sveta (2. del), Podjetje in delo, št. 2, 2019, str. 217. 11 Tako npr. vmesna sodba in sklep VSL I Cpg 658/2008. 12 Gl. Bratina Borut, Položaj nadzornega sveta v času krize, Podjetje in delo, št. 5, 2013, str. 725.