Jedro

Z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da plača tožeči stranki znesek 164.782,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.6.1995 dalje do plačila.

Proti sodbi se pritožuje toženec. Navaja, da je kredit, ki ga mora po sodbi vrniti, najela žena. Ta kredit je bil zavarovan pri zavarovalnici. Sprašuje se, zakaj zavarovalnica zavaruje kredit, stranki za zavarovanje vzame določeno vsoto, odgovornost pa naloži dedičem. Sam mora skrbeti za dva otroka. Pokojna žena je bila življenjsko in nezgodno zavarovana pri zavarovalnici, poslala mu je le par tisočakov.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, - da je toženec dedič pokojne žene S. L. (spis D 189/95 Okrajnega sodišča v Brežicah); - da je le-ta dne 13.12.1994 sklenila z Ljubljansko banko Posavsko banko d.d. Krško posojilno pogodbo za glavnico 150.000,00 SIT; - da anuitet ni plačevala; - da je bil kredit zavarovan pri tožeči stranki, ki je dne 2.6.1995 plačala banki odškodnino v znesku 164.782,00 SIT.

Na podlagi teh dejanskih ugotovitev, ki jim tudi pritožnik v pritožbi ne oporeka, pa je pravilen materialnopraven sklep prvega sodišča, da mora toženec plačati tožeči stranki vtoževani in prisojeni znesek s pripadki. Toženec kot dedič odgovarja za zapustničine dolgove (1. odstavek 142. člena Zakona o dedovanju), toženec pa ne trdi, da bi dolg presegal vrednost podedovanega premoženja. Kot je pravilno obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe, že prvo sodišče, z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izlačane odškodnine že po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (1. odstavek 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Zato se toženec ne more uspešno sklicevati na to, da je pokojna žena zavarovanje kredita plačala, dejstvo, da mora skrbeti za dva otroka pa na njegovo obveznost plačila tudi ne more vplivati. Ko toženec trdi, da ima iz naslova nezgodnega oziroma življenjskega zavarovanja tudi tožeča stranka obveznost proti tožencu, mu je potrebno povedati, da v tem postopku kakšnega nasprotnega zahtevka ali pobotnega ugovora ni podal in zato tudi to zatrjevano dejstvo ne more vplivati na njegovo obveznost vrnitve posojila.

Zaradi povedanega je izpodbijana sodba v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Prvo sodišče tudi ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na kar mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo toženca je zato zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. člena ZPP/77.