Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pooblastilo za nastopanje v pravnem prometu pa ne pomeni, da je bila članica UP ZRS neke vrste pravna naslednica izbrisanega zavoda ZRS RS. Svoja upravičenja do nastopanja v pravnem prometu je namreč izvajala iz statuta tožeče stranke, ne pa iz univerzalnega pravnega nasledstva.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.
1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru (I) ugotovilo, da je tožeča stranka upravljavec MAOO, (II) toženi stranki prepovedalo izvajati naloge in aktivnost, ki so v pristojnosti tožeče stranke kot upravljavca MAOO, (III) toženi stranki prepovedalo nastopati v razmerju do A., in do E. P. d.d., in do uporabnikov MAOO v K. kot upravljavec MAOO, ter (IV) odločilo o pravdnih stroških.
2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču najprej očita kršitev 181. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da tožnica zahteva ugotovitev dejstva, taka ugotovitvena tožba pa ni dopustna. Napačna je bila tudi dopustitev spremembe tožbe, saj bi moralo sodišče najprej pravnomočno odločiti o nedenarni terjatvi in šele nato odločati o kakršnihkoli prepovedih. Dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno. Toženec je prepričljivo pojasnil (izpovedbe zaslišanih), da je vse od izgradnje dalje v svojih poslovnih knjigah vodil optično omrežje pod inventurno številko 1010023 s poimenovanjem A., ta pa je bila ob delitvi prenesena na toženca. V zvezi s tem toženka dodatno prilaga račun za storitev vzpostavitve in izgradnja MAOO, s katerim dokazuje, da gre za njeno osnovno sredstvo. Prej tega ni storila, ker sodišče očitno ni razumelo, kaj je MAOO in kaj je za upravljanje z njim sploh potrebno. MAOO sestavljajo optični telekomunikacijski kabli, oprema, potrebna za zaključevanje optičnih telekomunikacijskih kablov na posameznih lokacijah, komunikacijska vozlišča - omare, stikalni moduli in EFO prevezovališča, ne pa tudi strežniki, usmerjevalniki in še kakšna druga oprema (s čimer dejstvo, da gre za njeno osnovno sredstvo dokazuje tožnica). Tožena stranka nikoli ni nasprotovala, da je tožeča stranka upravljavec omrežja za potrebe univerzitetnih uporabnikov. Tožencu ni jasno, kako je lahko sodišče sledilo izpovedim K. K., D. M. in R. S. o interpretaciji sporazuma med UP ZRS in UP iz leta 2004, če nihče od njih takrat pri sklepanju sporazuma ni sodeloval. Drugače pa velja za priče R. P., A. L. in P. Č.. Sodišče ne pojasni, zakaj tem pričam ni poklonilo vere. Ta razmerja so pomembna, ker pravnoformalni prenos upravljanja MAOO med UP ZRS in UP za zunajuniverzitetne uporabnike nikoli ni bil zakonito izveden. Pasivne opreme tožnica nikoli ni prenesla med svoja osnovna sredstva in ta oprema je bila predmet delitvene bilance. Povedano potrjuje izpovedba M. K.. V nasprotju s tem pa je izpovedba R. S.. Če bi držalo, da sta se stranki izrecno dogovorili, da oprema MAOO ni predmet prenosa, ta pravda ne bi bila potrebna. Tega, da naj bi bil tak dogovor in da naj bi bila predmet prenosa samo oprema na nepremičninah, tožeča stranka niti ni trdila, zato je sodišče odločalo mimo trditvene podlage pravdnih strank. Napačen je tudi zaključek, da naj tožena stranka ne bi bila upravitelj MAOO, ker naj ne bi imela dostopa do glavnega vozlišča in ker naj bi iz Pogodbe z dne 24.12.2016 izhajalo, da naj bi bil toženec glede IKT storitev povsem odvisen od tožeče stranke. V tem delu je tožničina trditvena podlaga neobstoječa. Že ZRS UP je dostopal do glavnega vozlišča, čeprav se je nahajalo v prostorih UP, od leta 2017 pa je dostopal tudi P. Č., ki je pri tožencu zadolžen za upravljanje z MAOO. Poleg tega pa je bil 7.1.2004 sklenjen sporazum med ZRS RS in UP, s katerim je imel ZRS RS zagotovljen dostop do glavnega vozlišča. Dogovor glede IKT storitev v Pogodbi z dne 24.12.2016 pa se nanaša na računovodske programe, ZRS je bil vedno samostojen na IT področju. Ne za zunanje uporabnike, ne za A. in ne za E. P. nikoli ni bilo dvoma, da je upravljavec MAOO tožena stranka.
3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom izpodbijane sodbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Poudarja, da je tožena stranka nov zavod, zato so nanjo lahko prešle samo tiste pravice in obveznost, ki so bile s pogodbami izrecno dogovorjene. Priloženi račun je prepozen, prav tako pa bi tožena stranka lahko že prej ugovarjala, da ni trditvene podlage za posamezne dokaze, ki jih je sodišče izvajalo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Po določbi 181. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja. Predmet te pravde je upravičenje do upravljanja MAOO. Upravljanje optičnega omrežja je pravno razmerje, iz katerega izvirajo pravice in obveznosti tako za upravljavca kot za uporabnike omrežja. Drugačno stališče v pritožbi (da gre zgolj za dejstvo) je napačno. Glede na to, da je med strankama sporno, kdo je upravljavec (in v posledici kdo skrbi za vzdrževanje omrežja ter kdo zaračunava te storitve zunanjim uporabnikom), pa tudi ni dvoma, da ima tožeča stranka pravni interes za ugotovitev obstoja pravnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo tožbo, kakršna je bila vložena, za dopustno in jo je zato moralo vsebinsko obravnavati1. 6. Pravilna je tudi odločitev, da se dopusti sprememba tožbe. Vprašanje, kdo je upravljavec MAOO je predhodno vprašanje za prepovedna zahtevka, z obravnavo spremenjene tožbe bo v bistvenem delu rešeno sporno razmerje med pravdnima strankama, obravnavanje dodatnih zahtevkov pa tudi praktično ni vplivalo na trajanje postopka.
7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje (ki v navedenem obsegu ni sporno): - MAOO je bilo zgrajeno na podlagi Sporazuma št. 01/2001, sklenjenega 15.1.2002 med ZRS RS in E. P.. S tem sporazumom je ZRS RS pridobilo pravico do brezplačnega najema optičnih vlaken za čas življenjske dobe optičnega kabla (najmanj 25 let) in sicer za svoje potrebe in za potrebe izobraževalnih, kulturnih in raziskovalnih dejavnosti, pri čemer morebitnih viškov optičnih vlaken ZRS RS ne bo ponujalo komercialnim porabnikom.
- Zavod ZRS RS je v času svojega obstoja sklepal pogodbe z zunaj univerzitetnimi uporabniki MAOO.
- Dne 24.3.2003 je bil zavod ZRS RS izbrisan iz sodnega registra zaradi spojitve v U. P.2. U. P. je bila univerzalni pravni naslednik izbrisanega zavoda. Dejavnost Znanstveno raziskovalnega središča se je nadaljevala v okviru univerze, tako je pogodbo o uporabi MAOO s Kulturno izobraževalnim društvom P. maja 2004 sklenila U. P.,.
- Dne 7.1.2004 sta U. P. kot koristnik in njena članica UP ZRS kot upravitelj sklenili sporazum o koriščenju MAOO (priloga B9), v katerem sta podpisnika ugotovila, da upravljanje z MAOO sodi v dejavnost upravitelja, v kateri ta nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun. Ne glede na to določbo pa je upravitelj prepustil koristniku vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz Sporazuma št. 01/2002 z dne 15.1.2002, ki se nanašajo na pravico do vključitve uprave, rektorata in članic U. (vključno z U. P.) v MAOO. U. je pooblastila U. P., da upravlja z omrežjem v času do vzpostavitve službe za informatiko na nivoju U..
- Pred ustanovitvijo tožene stranke sta tožeča stranka in RS, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, sklenila Dogovor o prevzemu raziskovalne dejavnosti Znanstveno - raziskovalnega središča U. P. na novi javni raziskovalni zavod (v nadaljevanju Dogovor z dne 23.11.2016, v prilog A4). V njem je bilo dogovorjeno, da novoustanovljeni zavod prevzame raziskovalne programe, raziskovalne in druge projekte ter drugo dejavnost, ki je bila organizirana znotraj UP ZRS in s tem vstopa v pravna razmerja UP ZRS v skladu s tem dogovorom. Seznam raziskovalnih programov, raziskovalnih in drugih projektov iz prejšnjega odstavka je kot Priloga št. 3 sestavni del tega dogovora. V skladu z delitveno bilanco (priloga 4) pa sta stranki soglašali, da se na novi javni zavod prenesejo tudi sredstva in obveznosti.
- Tožena stranka (matična številka 7187416000) je bila ustanovljena s Sklepom Vlade RS, objavljenim v Uradnem listu RS št. 74/2016. V drugem odstavku 24. člena Sklepa je bilo določeno, da v 45 dneh od dneva uveljavitve tega sklepa ZRS Koper prevzame raziskovalne programe, raziskovalne in druge projekte (vključno s programi in projekti, ki so v postopku evalvacije) ter drugo dejavnost, ki je bila organizirana v ZRS UP, premoženje, zaposlene, pravice in obveznosti, osnovna sredstva in dokumentacijo, kot to izhaja iz Dogovora z dne 23.11.2016. - Dne 24. decembra sta pravdni stranki na podlagi Sklepa in Dogovora sklenili še Pogodbo (priloga A5), v kateri sta se dogovorili, da najkasneje v 24 dneh od uveljavitve Sklepa Vlade o ustanovitvi ZRS K. le-ta prevzame dejavnost, ki jo je do dneva uveljavitve Sklepa opravljal UP ZRS na način, kot je opredeljen s to pogodbo. V roku iz prejšnjega odstavka ZRS KP prevzame raziskovalne programe, raziskovalne projekte, ki so določeni s to pogodbo (seznam poleg tistih iz Priloge 3, še posebej naštete v Pogodbi, med njimi ni upravljanja MAOO). V prilogi 4 so opredeljena sredstva in obveznosti, ki se po stanju na dan 31.12.2015 prenesejo iz Up na toženo stranko3. 8. Iz zgoraj navedenega sledi, da je prvotni upravljavec MAOO 2003 prenehal obstajati, njegov univerzalni pravni naslednik je bila tožeča stranka. Na prvi pogled je v nasprotju s to ugotovitvijo vsebina Sporazuma 7.1.2004. Pri zavodih s področja visokega šolstva pravno sposobnost članic univerz ureja 10. člen Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZViS). Pravna oseba je samo U., vendar lahko njene članice nastopajo v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom univerze, če gre za dejavnosti zunaj nacionalnega programa visokega šolstva. Nobena od strank ne trdi, da bi bilo upravljanje MAOO del nacionalnega programa visokega šolstva. Nastopanje v pravnem prometu za svoj račun dopušča tudi Statut U. P. (Uradni list RS 73/03). Po 24. členu lahko članice v skladu z Zakonom o visokem šolstvu in Odlokom o ustanovitvi U. P. samostojno v svojem imenu in za svoj račun na študijskih in raziskovalnih področjih opravljajo izobraževalno, raziskovalno, strokovno, razvojno, svetovalno in umetniško dejavnost ter druge s tem povezane dejavnosti, kadar pri tem ne gre za izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva in nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa. Povedano pomeni, da je tožeča stranka s statutom pooblastila svojo članico UP ZRS za nastopanje v pravnem prometu v zvezi z upravljanjem MAOO. Zato sta Univerza in njena članica lahko sklenili dogovor o delnem prenosu pravic in obveznosti iz naslova upravljanja na Univerzo. V posledici je tudi logično, da sta v obdobju od 7.1.2004 do 2016 z omrežjem dejansko upravljali tako U. kot njena članica, prva za univerzitetne koristnike, druga pa za zunajuniverzitetne koristnike4. Pooblastilo za nastopanje v pravnem prometu pa ne pomeni, da je bila članica UP ZRS neke vrste pravna naslednica izbrisanega zavoda ZRS RS. Svoja upravičenja do nastopanja v pravnem prometu je namreč izvajala iz statuta tožeče stranke, ne pa iz univerzalnega pravnega nasledstva. Zato ni jasno, na kaj meri tožena stranka v pritožbi, ko navaja, da naj prenos upravljanja na tožečo stranko ne bi bil nikoli zakonito izveden.
9. V tej pravdi je tako odločilno vprašanje, katera pravna razmerja, pravice in obveznosti so bile po ustanovitvi novega javnega raziskovalnega zavoda prenesena nanj. Tožena stranka je namreč (univerzalna) pravna naslednica samo tistih pravnih razmerij, pravic in obveznosti U. P., ki so bili nanjo preneseni s Pogodbo z dne 24.12.2016. Ker se negativnih dejstev praviloma ne dokazuje, je bilo na toženi stranki dokazno breme, da izkaže, da je bilo nanjo preneseno tudi sporno pravno razmerje. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da ji to ni uspelo. Predvsem ni niti trdila, da je bilo upravljanje z MAOO našteto v prilogi 3 Pogodbe. Prenos sredstev pa sam po sebi še ne pomeni, da je bila s sredstvi prenesena tudi dejavnost. Vendar toženi stranki ni uspelo dokazati niti, da so bila v prilogi 4 nanjo prenesena sredstva, namenjena upravljanju z MAOO. Glede tega dejstva je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi izpovedbo dr. R. S., saj je bil prav on s strani tožeče stranke zadolžen za dogovor o prenosu dejavnosti in sredstev na novo ustanovljen zavod, vprašanje, kako je potekal prenos v letu 2003, pa, kot rečeno ni odločilno. Prav tako ne drži, da je sodišče štelo, da v MAOO spadajo strežniki, usmerjevalniki in podobna oprema. Že uvodoma je podalo definicijo MAOO, v točki 17. izpodbijane sodbe pa je govorilo tudi o pasivni mrežni opremi, ki je v osnovnih sredstvih tožeče stranke. Dejstvo, da je (aktivna) oprema v prostorih tožeče stranke, je štelo le kot indic, kdo upravlja z omrežjem. Priče, ki so sodelovale pri dogovarjanju o "delitveni bilanci", so izpovedovale različno. V taki situaciji sodišče primerja izpovedbi z listinskimi dokazi in potekom postopka. Iz listinskih dokazov izhaja, da imajo oboji v osnovnih sredstvih tudi tako imenovano pasivno mrežno opremo. Tožena stranka bi zato najlažje dokazala svoje trditve z listinami, ki so bile podlaga knjiženju, vendar tega kljub temu, da je bilo vprašanje, ali je bila oprema za MAOO predmet prenosa, sporno ves čas te pravde, tega do zaključka glavne obravnave ni storila. Šele pritožbi predloženi računi so zato po določbi 337. člena ZPP prepozni5. Glede na dokazno breme je zaključek, da tožena stranka ni dokazala, da bi bila nanjo s Pogodbo z dne 24.12.2016 prenesena prav oprema za upravljanje MAOO, pravilen. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem tudi ni šlo preko trditvene podlage. Tožeča stranka je namreč trdila prav to, da je bilo predmet prenosa samo tisto, kar je izrecno navedeno v Pogodbi z dne 24.12.2016, in da to ni bila oprema za upravljanje MAOO. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je bilo vprašanje upravljanja omrežja za zunanje uporabnike znotraj tožeče stranke sporno že od leta 2009 (od 2012 dalje pa je račune zunanjim uporabnikom izstavljala tožeča stranka), zato je prepričljiva ugotovitev, da bi stranki, če bi želeli urediti prenos upravljanja MAOO na toženo stranko, to v pogodbi tudi zapisali.
10. Pravilen je v zvezi s tem tudi zaključek sodišča, da je za upravljanje MAOO treba imeti dostop do glavnega vozlišča MAOO, ki ga tožena stranka nima. Res je tak dostop imela članica univerze UP ZRS, vendar ob ustanovitvi novega javnega raziskovalnega zavoda pravica do dostopa v Pogodbi z dne 24.12.2016 ni bila urejena. Kot rečeno, sama dejavnost upravljanja z MAOO v tej Pogodbi ni niti omenjena. Glede na to, da je bil urejen prenos številnih programov in raziskovalnih dejavnosti in glede na to, da je Dogovor z dne 23.11.2016 dopuščal prenos tudi "drugih dejavnosti", je edini možen zaključek, da dejavnost upravljanja z MAOO s Pogodbo z dne 24.12.2016 ni bila prenesena na toženo stranko. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbo, da se navedba v Pogodbi, da naj bi tožeča stranka toženi omogočila postopen prehod v popolno samostojnost na področju IKT storitev, ne nanaša na sporno razmerje. Sodišče prve stopnje pa je to (sicer napačno ugotovljeno) dejstvo uporabilo le kot dodaten argument, zato to ne vpliva na pravilnost odločilnega zaključka v zadevi, to je, da upravljanje MAOO ni bilo preneseno na toženo stranko.
11. Na podlagi vsega zgoraj povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 373,32 EUR (nagrada za sestavo odgovora na pritožbo, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).
1 S spremembo tožbe pa je vprašanje upravičenja do upravljanja MAOO postalo tudi predhodno vprašanje, pri katerem obstoj prejudicialnosti nadomešča predpostavko pravnega interesa. 2 U. P. je nastala s spojitvijo več prej samostojnih zavodov. 3 Stranki sta se dogovorili še o prenosu nepremičnin, oziroma stavbne pravice ter o prenosu zaposlenih. 4 Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da se je pooblastilo U. za upravljanje z omrežjem do vzpostavitve službe za informatiko na nivoju U. iz Sporazuma z dne 7.1.2004 lahko nanašalo samo na tisti del upravljanja, ki je bil prenesen na U.. 5 Tudi sicer pa iz računa s priloženo ponudbo ni na prvi pogled razvidna povezava med osnovnim sredstvom A. – optične povezave v vrednosti 20.507,73 EUR in računom (ki ga je sicer izdal A. d.o.o.) za inštalacijski material in storitve ter računalniške druge storitve v znesku 9.381.078,44 SIT iz priloženega računa.