Jedro

Z navedbami, da stroj, na katerem se je poškodoval tožnik, sam zase ni nevarna stvar, temveč je tak postal zaradi okoliščin, ki jih je krivdno povzročil izključno tožnik sam s svojim ravnanjem, tožena stranka dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača znesek v višini 5.616,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2020 do plačila ter mu povrne stroške postopka v znesku 223,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper zamudno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom oziroma drugim sodnikom, oboje s stroškovno posledico. Zatrjuje, da pogoji za izdajo zamudne sodbe niso izpolnjeni. Navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ugotavlja kontradiktorno dejansko stanje v zvezi z vročanjem tožbe toženi stranki, namreč, da ji je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o sodni pošiljki in hkrati da tožena stranka hišnega predalčnika nima. Meni, da iz zamudne sodbe ni jasno, kakšen je bil postopek vročanja. Trdi, da je redno preverjala pošto na poslovnem naslovu, vendar obvestila o prispeli pošiljki ni bilo ne v nabiralniku ne na vratih objekta, o čemer naj se zasliši stranko in priče. Zatrjuje kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dalje navaja, da v zvezi z vtoževano odškodnino 1.350,00 EUR iz naslova primarnega in sekundarnega strahu tožnik ni določno obrazložil zahtevka in za svoje trditve ni predložil nobenega dokaza. Meni, da z neodgovorom na tožbo ni pritrdila tako pavšalnim trditvam, ki jih lahko potrdi ali ovrže le izvedenec ustrezne stroke, saj sodišče potrebnih strokovnih znanj za to nima. Trdi, da so zatrjevana dejstva v nasprotju s predloženimi dokazi oziroma ti niso bili predloženi, kar je v nasprotju s 7. členom ZPP in pogoji za izdajo zamudne sodbe niso izpolnjeni. Kot presplošno graja obrazložitev višine odmerjene odškodnine v znesku 5.300,00 EUR oziroma 4,48-kratnika zadnje objavljene neto plače kot pravične denarne odškodnine. Opozarja, da sodišče prve stopnje za odločitev nima strokovne podlage, saj lahko o tem zaključuje le izvedenec ustrezne stroke, glede na to pa so podane kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje tudi, da tožbeni zahtevek nasprotuje moralnim pravilom, saj je pred vložitvijo tožbe zavrnila tožnikov zahtevek za plačilo škode s predložitvijo dokazov, da za škodo ni odgovorna. Trdi, da je za poškodbo pri delu odgovoren izključno tožnik sam, ki se ni držal jasnih navodil tožene stranke in proizvajalca stroja, da ga mora pred čiščenjem izključiti. Navaja, da stroj sam zase ni nevarna stvar, temveč je tak postal zaradi okoliščin, ki jih je krivdno povzročil izključno tožnik sam s svojim ravnanjem, zaradi česar je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga in prilaga dokaze, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev za izdajo zamudne sodbe. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. ZPP v prvem odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pasivnost tožene stranke je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, upošteva pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja, temveč kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

7. Tožena stranka uveljavlja kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da je bilo obvestilo o pošiljki puščeno v toženkinem poštnem predalčniku, namesto pravilno, da ji je bilo puščeno na vratih poslovnega prostora, kot to izhaja iz pravilno izpolnjenega obvestila o opravljeni vročitvi v spisu (list. št. 6), ne nasprotuje ugotovitvi o tem, da je bila tožba vročena toženi stranki v odgovor skladno z ZPP. Toženka v pritožbi tudi ni uspela izpodbiti domneve vročitve tožbe. Pravilno izpolnjena vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Dokazno pravilo o resničnosti javne listine sicer ni absolutno, velja namreč, dokler ga stranka dokazno ne izpodbije z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP), za kar pa ne zadostuje povsem splošno pritožbeno zatrjevanje, da je toženka redno preverjala pošto na poslovnem naslovu, vendar obvestila o prispeli pošiljki ni bilo ne v nabiralniku ne na vratih objekta.

8. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba v zvezi z obrazložitvijo višine prisojene odškodnine. Izpodbijana zamudna sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, njen izrek je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, sodba ima razloge o vseh bistvenih dejstvih, ki so jasni in med seboj skladni. Pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje. Kolikor pa pritožba nasprotuje materialnopravni presoji višine odškodnine za nematerialno škodo, pa toženka zatrjuje pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki pa prav tako ni utemeljen.

9. Toženka v pritožbi zgolj na splošno nasprotuje ugotovitvi o objektivni in krivdni odgovornosti toženke za tožniku nastalo škodo ter višini prisojene odškodnine za nematerialno škodo v višini 5.300,00 EUR oziroma 4,48-kratnika zadnje objavljene neto plače. Sodišče prve stopnje je glede na v tožbi zatrjevana dejstva, ki se skladno s sistemom afirmativne litiskontestacije štejejo za priznana, pravilno štelo, da je tožena stranka skladno z določbo 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) v povezavi z določbami 150. in 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) odgovorna za tožniku nastalo škodo ter da je prisojena odškodnina glede na okoliščine primera, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za nepremoženjsko škodo pravična denarna odškodnina, ki ne podpira teženj, nezdružljivih z njeno naravo in namenom. Pritožbeno sodišče soglaša, da odmerjena odškodnina ni odmerjena v previsokem znesku glede na primerljive zadeve iz sodne prakse (prim. npr. zadeve pritožbenega sodišča Pdp 263/2017 in Vrhovnega sodišča II Ips 267/97 ter II Ips 461/2002), tožena stranka pa se v pritožbi niti ni sklicevala na primere iz sodne prakse, ki bi narekovali odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo v nižjem znesku od dosojenega.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da so s strani tožnika zatrjevana dejstva v zvezi z obstojem duševnih bolečin zaradi strahu v nasprotju s predloženimi dokazi, nenazadnje toženka celo sama priznava, da tožnik dokazov za dokazovanje obsega nepremoženjske škode ni predložil. Trditve v zvezi s tem pa so za odločitev zadosti konkretne. Zmotno je tudi njeno zavzemanje za to, da bi za ugotovitev obsega nepremoženjske škode (duševnih bolečin zaradi strahu, telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju) sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca. Sodišče v postopku, v katerem izda zamudno sodbo, dejanskega stanja ne ugotavlja, temveč za podlago svoje odločitve vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Postopek je pisen, obravnava se ne opravi in se ne izvajajo dokazi, niti jih tožnik za ugoditev tožbenemu zahtevku v tem postopku ni dolžan predložiti. Glede na to ni utemeljena pritožbena navedba, da je z odločitvijo brez pridobitve izvedenskega mnenja sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Neutemeljeno je tudi toženkino pritožbeno zavzemanje za to, da tožbeni zahtevek nasprotuje moralnim pravilom, ker je pred vložitvijo tožbe zavrnila tožnikov zahtevek za plačilo škode in mu predložila dokaze, da za škodo ni odgovorna. Zgolj dejstvo, da je tožnik skušal v predsodnem postopku doseči poplačilo nastale škode, ki ga je toženka zavračala, ne pomeni, da je vložitev tožbe nemoralna. Nemoralnost zahtevka ne izhaja niti iz prepričanja toženke, da je za poškodbo pri delu odgovoren izključno tožnik sam, ki se ni držal jasnih navodil tožene stranke in proizvajalca stroja, da ga mora pred čiščenjem izključiti. S svojo pasivnostjo je glede na določbe ZPP priznala s strani tožnika zatrjevana dejstva o svoji odgovornosti za škodo, zaradi česar je bila pravilno izdana zamudna sodba.

12. Z navedbami, da stroj, na katerem se je poškodoval tožnik, sam zase ni nevarna stvar, temveč je tak postal zaradi okoliščin, ki jih je krivdno povzročil izključno tožnik sam s svojim ravnanjem, tožena stranka dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati (drugi odstavek 338. člena ZPP).

13. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).