Jedro

Namestitev avtomatskih vrat in njihovih senzorjev na način, da imajo ti mrtvi kot, za posledico pa njihovo zapiranje v trenutku, ko se med njimi nahaja tisti, ki želi vstopiti oziroma izstopiti, bi lahko pomenila njihovo nepravilno delovanje. Očitek nepravilnega delovanja pa je zadostna trditvena podlaga, za ugotavljanje protipravnosti ravnanja povzročitelja škode po krivdnem principu.

Posebej, ker gre za zdravstveno ustanovo, se pričakuje, da se avtomatska vrata ne bodo zaprla ob izstopu oziroma vstopu ali morda iz razloga, ker obiskovalec ne bo dovolj hitro uspel izstopiti oziroma vstopiti skozi njih, ne glede na to, ali vstopa oziroma izstopa po levi ali desni strani vrat. Vsakršno drugačno delovanje vrat pa je opredeliti kot njihovo nepravilno delovanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

(1) S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati 7.069,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.050,00 EUR od 13. 03. 2007 dalje in od zneska 19,00 EUR od 26. 01. 2007 dalje. Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 605,42 EUR.

(2) Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi svoje stroške pritožbenega postopka. Meni, da so drsna vrata, na katerih se nahajajo senzorji z mrtvimi koti, zaradi česar ta lahko poškodujejo ljudi, ki hodijo počasneje, in sicer na način, kot ga je v izvedenskem mnenju opisal imenovani izvedenec, nevarna stvar, ne glede na to, ali se uporabljajo povsod in so v množični uporabi. Vsak izmed teh bolnikov, ki se giblje počasneje, lahko pade v mrtvi kot senzorjev in se poškoduje. Tožnica je to nevarnost dokazala. Dejstvo, da tožnica ni navedla, da je pri hoji uporabljala bergle, ne more pomeniti, da ni navedla vseh relevantnih okoliščin. Poglavitno je, da je prišlo zaradi delovanja sile vrat z leve strani, ne glede na to, ali je to poimenovano kot stisnjenje ali pritisnjenje, na tožnico, ki je prehajala med vrati, do poškodbe. Sodišču očita, da si prihaja samo s seboj v nasprotje, ko na eni strani povzema tožničine navedbe, da so jo vrata stisnila, ko pa je ta izpovedala, da so ji spodnesla bergle, in ne sprejema njegove dokazne ocene. Meni, da je sodišče pomanjkljivo obrazložilo svojo odločitev glede krivdne odgovornosti toženke, saj njen zavarovanec ni zagotovil, da se vrata v času prehajanja oseb med njimi ne bi zaprla in poškodovala tožnice. Zgolj kot laik je lahko tožnica ugibala, da so bili senzorji pokvarjeni in je to zgolj dodatno zatrjevala. Okvaro senzorjev je sicer izveden dokazni postopek ovrgel, je pa pokazal, da imajo vrata mrtvi kot senzorjev in da bi se ta napaka dala odpraviti. Za natančno ugotovitev nepravilnosti delovanja vrat pa je tožnica predlagala postavitev izvedenca za varstvo pri delu. Očita še, da je sodišče ravnalo v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka, ko je kljub temu, da je menilo, da tožnica ni navajala vseh relevantnih dejstev, izvajalo dokaze in povečalo stroške postopka.

(3) Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Tožeča stranka zatrjuje, da je bila dne 02. 06. 2004 telesno poškodovana v nezgodi na vhodu v kliniko, ko so se vhodna vrata v trenutku, ko je skoznje stopala tožnica, zaradi nepravilnega delovanja zaprla in jo stisnila tako, da je padla in se poškodovala. Meni, da so vrata, ki delujejo na senzor in se ob prehodu oseb ne ustavijo na varni razdalji, nevarna stvar, zaradi česar je zavarovanec tožene stranke objektivno odškodninsko odgovoren. Hkrati pa je podana njegova krivdna odgovornost, saj ni poskrbel za pravilno delovanje senzorja in drsnih vrat ter zagotovil varnega vstopa tako, da se vrata ne bi zaprla v trenutku, ko je vanjo vstopala tožnica.

(6) Tožeča stranka je podala navedbe, ki lahko utemeljujejo odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke tako po krivdnem kot po objektivnem principu. V prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe; v nadaljevanju OZ) je urejena splošna, krivdna odgovornost. Zahteva za povračilo škode je utemeljena, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa velja načelo obrnjenega dokaznega bremena (1. odstavek 131. člena OZ), kar pomeni, da je na tožencu breme, da dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

(7) Objektivna odgovornost, ki je uzakonjena v drugem odstavku 131. člena OZ ter 149. in 150. členu OZ, je izjema. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). Da gre za objektivno odgovornost, sodna praksa šteje samo v okoliščinah in primerih, ko gre za veliko in nepredvidljivo nevarnost škode, ki se ji ni mogoče izogniti tudi, če se pri opravljanju dejavnosti ali uporabi stvari uporabi vsa dolžna skrbnost. V določenih okoliščinah sicer stvar res lahko postane nevarna, vendar to narave odgovornosti ne spreminja. Treba je ugotoviti, ali je takšna povečana nevarnost posledica nedopustnega ravnanja, ali ne. Če je, je podlaga odškodninske odgovornosti zopet krivdna.

(8) Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da drsna vrata, ki se odpirajo na senzor, niso nevarna stvar. Če se pri njihovi namestitvi in delovanju uporabi vsa dolžna skrbnost, iz njih ne izhaja nepredvidljiva nevarnost škode, ki se je ni mogoče izogniti. Tudi povečana nevarnost, ki morebiti izvira iz mrtvega kota senzorjev, ki v določenem položaju lahko ne zaznajo vstopajočega oz. izstopajočega, ne more utemeljevati objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke, lahko pa je podlaga za njegovo krivdno odgovornost. (10) Trditve, ki tovrstno odgovornost utemeljujejo, je tožeča stranka strnila v očitek nepravilnega delovanja vrat. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ta očitek, ubeseden kot, da „ni poskrbel za pravilno delovanje senzorja in drsnih vrat ter zagotovil varnega vstopa oziroma ni poskrbel za to, da se vrata ne bi zaprla v trenutku, ko je v stavbo stopala tožnica“ zadostna trditvena podlaga, ki sodišču omogoča in zapoveduje presojo (ne)pravilnega delovanja vrat. Če so na avtomatskih vratih postavljeni senzorji tako, da imajo mrtvi kot, kar povzroči njihovo zapiranje v trenutku, ko se med njimi nahaja tisti, ki želi vstopiti oziroma izstopiti, to po mnenju pritožbenega sodišča pomeni nepravilno delovanje vrat in posledično odškodninsko odgovornost njihovega imetnika. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja je naloga senzorjev, da zaustavijo delovanje vrat v primeru, če se nekdo nahaja v njihovem nevarnem območju. Če tega ne storijo, svoje naloge ne opravljajo. Da se je tožnica nahajala v območju delovanja vrat, pa je zaključiti tudi, če so se tam nahajale bergle, ki jih je uporabljala kot pomoč pri hoji, četudi tega izrecno ni zatrjevala. Tudi okoliščina, ali so tožnico oz. njeno berglo vrata stisnila ali zgolj oplazila oz. se jo dotaknila in jo spodnesla, glede na to, da je že v tožbi navedla, da je bil posledica nepravilnega delovanja vrat njen padec, pri katerem je utrpela zatrjevane poškodbe, ne pa da se je poškodovala ob stiku s samimi vrati, ni odločilnega pomena. Zaključiti je, da dejstva, da je tožnica pri hoji uporabljala bergle in se zato gibala počasneje ter da je vstopala po levi strani vrat, ob pravočasnem in dovolj konkretiziranem očitku nepravilnega delovanje vrat niso takšne narave, da bi njihova odsotnost vodila k zavrnitvi tožbenega zahtevka. Po mnenju pritožbenega sodišča je bistveno za odločitev zgolj dejstvo, ali so se vrata ob tožničinem vstopu toliko zaprla, da so s tem povzročila tožničin padec in posledično zatrjevane poškodbe.

(11) Zavarovanec tožene stranke je bil dolžan zagotoviti varno vstopanje in izstopanje iz zdravstvene ustanove vsem njenim uporabnikom, tako zaposlenim kot drugim, tako zdravim kot poškodovanim. Zanj veljajo strožja merila odgovornosti. Njegovo ravnanje se presoja po merilih dobrega strokovnjaka (6. člen OZ). Zato je bil dolžan zagotoviti, da bodo avtomatska (drsna) vhodna vrata v zdravstveno institucijo delovala na način, ki ne bo ogrožal zaposlenih in obiskovalcev (pacientov), ki vstopajo oziroma izstopajo, ne glede na to, ali se pri vstopu ali izstopu gibljejo s pričakovano hitrostjo ali ne. Posebej, ker gre za zdravstveno ustanovo, se pričakuje, da se avtomatska vrata ne bodo zaprla ob izstopu oziroma vstopu ali morda iz razloga, ker obiskovalec ne bo dovolj hitro uspel izstopiti oziroma vstopiti skozi njih, ne glede na to, ali vstopa oziroma izstopa po levi ali desni strani vrat. Vsakršno drugačno delovanje vrat pa je opredeliti kot njihovo nepravilno delovanje.

(12) Ker so glede na zgoraj povedano drugačni zaključki sodišča prve stopnje (o nezadostni trditveni podlagi tožnice) materialnopravno zmotni, posledično pa to ni ugotavljalo relevantnih okoliščin, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj šteje, da so pomanjkljivosti takšne narave, da jih samo ne more odpraviti. To namreč terja ponovno in celovito presojo trditev in dokazov pravdnih strank glede na zgoraj navedena materialnopravna izhodišča. Le na v skladu s tem obrazloženo sodno odločbo bo strankama lahko zagotovljena tudi (učinkovita) pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). V izogib morebitnim dvomom je glede na jasno zavzeto stališče o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka uporabilo pooblastilo iz 356. člena ZPP in odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom. Ni pa ugotovilo ostalih očitanih pomanjkljivosti, saj je izpodbijana odločba podprta z dovolj razlogi, ki niso sami v seboj v nasprotju in jo je mogoče preizkusiti.

(13) V ponovljenem postopku bo glede na zgoraj navedena materialno pravna izhodišča potrebno najprej ugotoviti, ali je tožnica zaradi nepravilnega delovanja avtomatskih vrat (tudi njihove nepravilne postavitve oz. nepravilne postavitve njihovih senzorjev) padla in se pri tem poškodovala, opredeliti pa se bo potrebno tudi do ugovorov tožene stranke. Če bodo vsi ti elementi podani, bo treba presoditi tudi obstoj zatrjevanih poškodb in višino utrpljene škode.

(14) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP.