Jedro

Toženec je v svoji trditveni podlagi sam zatrjeval, da sta si lastnik nepremičnine (torej M. B.) in toženec, ki je bil lastnikov hipotekarni upnik in njegov pooblaščenec, prizadevala več let, da bi se pravno razmerje, ustanovljeno s pogodbo 30. 9. 2004, uredilo tudi po 30. 9. 2019. Zatrjeval je še, da ima tožnik že vrsto let težave z dostopom do same predmetne nepremičnine in bazne postaje, zato pa ni razlogov na strani toženca, ki skrbi zgolj zato, da so ustrezni zavarovani njegovi interesi in pravice, ki jih ima ustrezno pravno zavarovane na predmetni nepremičnini.

Tako pritožba neutemeljeno očita odločanje sodišča preko trditvene podlage, s čimer smiselno zatrjuje storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Da je M. B. ključavnico na vratih zunanje ograje zamenjal tudi v korist toženca, je toženec zatrjeval sam.

Dokazno podprta z izpovedbo priče O. in toženca je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožnikovemu delavcu (O.) po telefonu, ko ga je ta prosil, naj jim odklene sporno ključavnico in dopusti vstop do bazne postaje, grozil, da na lokacijo nimajo pravice dostopati, da tja ne smejo niti pogledati, da bo poklical policijo in varnostno službo, da jih bo ob prihodu nasilno odstranila. Ob upoštevanju še neprerekane tožnikove trditve, da je s tako verbalno grožnjo toženec odvrnil tožnika od dostopanja do bazne postaje zaradi njenega vzdrževanja in obratovanja, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec storil tudi verbalno motenje tožnikove posesti predmetne nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje glede odločitve v točki I izreka spremeni tako, da se tožba v ugotovitvenem delu zavrže. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdijo odločitve v točkah II, III, IV in V izreka izpodbijanega sklepa.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: - v točki I izreka ugotovilo, da je toženec motil tožnika v posesti služnostne pravice gradnje, postavitve, vzdrževanja in obratovanja ter dostopa do bazne postaje elektronskega komunikacijskega omrežja na nepremičnini parc. št. 403/2 k.o. ... s tem, da je v obdobju med 14. 11. 2019 in 26. 3. 2020 na kovinska vrata zunanje ograje namestil verigo s ključavnico obešanko z oznako ″Top tools″ ter tako tožniku fizično onemogočil dostop do bazne postaje za potrebe njenega vzdrževanja in obratovanja in s tem, da je 30. 3. 2020 tožniku zagrozil, da bo v primeru dostopa nasilno odstranil njegove zaposlene ter tako toženca odvrnil od dostopa do bazne postaje za potrebe njenega vzdrževanja in obratovanja, - v točki II izreka odločilo, da je toženec dolžan tožniku izročiti ključe za dostop do bazne postaje na parceli št. 403/2 k.o. ... ali odstraniti verigo s ključavnico obešanko z oznako ″Top tools″ ter dopustiti tožniku nemoten dostop do bazne postaje in vseh pripadajočih elementov elektronskega komunikacijskega omrežja na parceli 403/2 k.o. ... za potrebe gradnje, postavitve, vzdrževanja in obratovanja bazne postaje, vse v roku 8 dni, - v točki III izreka odločilo, da se tožencu bodoče prepove kakršnokoli preprečevanje ali omejevanje dostopa do bazne postaje elektronskega komunikacijskega omrežja tožnika in vseh pripadajočih elementov elektronskega komunikacijskega omrežja tožnika na parceli št. 403/2 k.o. ... z nameščanjem ključavnic, prepovedovanjem dostopa, grožnjama ali drugimi podobnimi motilnimi dejanji, kot tudi kakršnakoli druga motilna dejanja, ki bi tožnika ovirala ali mu preprečevala vzdrževanje in obratovanje bazne postaje na parceli št. 403/2 k.o..., - v točki IV izreka je zavrnilo toženčev ugovor zoper izdan sklep o začasni odredbi, - v točki V izreka je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku stroške pravdnega postopka.

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal sklep sodišča prve stopnje v celoti z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Predlagal je tudi določitev drugega sodnika. Navajal je, da je odločitev izpodbijanega sklepa povsem zgrešena, nepravilna in v nasprotju z veljavnimi predpisi ter sprejeta s kršitvijo določb pravdnega postopka, v tej posledici pa nezakonita. Sodišče je ugotovilo, da je toženec neposredno s svojim protipravnim ravnanjem opisanim v točki I izreka izpodbijanega sklepa motil zadnjo mirno posest služnostne pravice tožnika na mobilni bazni postaji na parc. št. 403/2 k.o.... na način, kot je navedeno v tožbenem zahtevku. Tako je ugotovilo kljub temu, da verjame priči M. B., da je bil ravno on tisti, ki je sam osebno brez kakršnegakoli predhodnega opozorila namestil verigo s sporno ključavnico obešanko, ker je na tak način želel zavarovati svoje premoženje na navedeni nepremičnini, o čemer priča ni obvestila nikogar, niti toženca, ko je nameščal verigo s ključavnico. Slednjemu je priča izvod ključa izročila šele naknadno. Dejanski zaključek sodišča, da je izkazano, da je toženec sam osebno ravnal na način, kot se mu to očita, se pokaže za vsebinsko povsem neizkazan, neutemeljen in tudi povsem neživljenjski in nelogičen. Toženec je namreč po izročitvi ključa več kot očitno zgolj ravnal v smeri spoštovanja volje lastnika nepremičnine, o kakršnemkoli naročanju ali soglašanju z motenjem posesti pa v zadevi ni nikoli bilo govora. Sodišče je pri odločanju vezano izključno na podano trditveno podlago, slednje je podana v smeri, da je motenje posesti s svojim aktivnim ravnanjem izvršil sam toženec in nihče drug. Če sodišče verjame izpovedbi priče M. B., se odločitev sodišča dejansko izkaže za protispisno. Ne gre spregledati dejstva, da tožnik sam sploh ne razpolaga z dejanskim podatkom, kdo je zatrjevano posestmotitveno ravnanje dejansko izvršil, o tem lahko zgolj ugiba, oziroma domneva. Tožnik je sam postavil trditev, da je za motenje posesti njegove služnostne pravice odgovoren izključno toženec, tekom dokaznega postopka se je to izkazalo za neresnično. Pritožba dalje navaja, da tožnik za izvajanje služnostne pravice v obdobju med 14. 11. 2019 in 26. 3. 2020 ni imel potrebne pravne podlage, saj je navedena služnostna pravica na podlagi pogodbe iz leta 2004 ugasnila s potekom časa. Posestmotitveno ravnanje je v mesecu februarju 2020 izvedel M. B., ne pa toženec osebno, tožnik pa izvajanja posesti nad mobilno bazno postajo na nepremičnini niti ni opustil in to kljub povsem jasnim določbam v letu 2004 sklenjene pogodbe. Pozvan je bil na odstranitev mobilne bazne postaje z nepremičnine s strani samega lastnika, tega pa tožnik ni upošteval in je še naprej protipravno uporabljal nepremičnino. Tožnik dejansko uveljavlja sodno varstvo zaradi motenja posesti služnostne pravice na nepremičnini, ki je bila v zatrjevanem obdobju last priče M. B., čigar lastništvo na navedeni nepremičnini je prenehalo 24. 6. 2020, ko je postal pravnomočen sklep sodišča I 49/2017 z dne 9. 5. 2020, s katerim je bila predmetna nepremičnina izročena tožencu kot kupcu in je z istim dnem pridobil lastninsko pravico. Tožnik pa je kljub temu, da se je takratni lastnik nepremičnine temu uprl in od tožnika zahteval takojšnje prenehanje nadaljnjih posegov v njegovo lastninsko pravico, še naprej neutemeljeno in brez kakršnekoli pravne podlage izvajal zatrjevano posest. Toženec je dejansko postal lastnik šele 24. 6. 2020, sodišče prve stopnje se ni opredelilo do stališča, da oseba, ki je bila jasno pozvana na prenehanje izvajanja služnostne pravice na način uporabe nepremičnine, katere ni lastnik ne more uspešno zahtevati sodnega varstva svoje posesti, če mu po izvedenem pozivu lastnik nepremičnine onemogoči nadaljnje izvajanje same posesti. Nelogična in neživljenjska je odločitev sodišča, da je toženec motil posest služnostne pravice tožnika, ker naj bi 30. 3. 2020, ko je lahko in mogel delovati zgolj in samo kot lastnikov pooblaščenec, ki se je takrat nahajal v bolnišnici, grozil pooblaščenim osebam tožnika z nasilno odstranitvijo s same nepremičnine, zaradi česar naj bi se pooblaščene osebe odvrnile od nadaljnjega dostopa do mobilne bazne postaje. Iz izpovedb zaslišanih prič jasno izhaja, da toženec pooblaščenim osebam 30. 3. 2020 ni grozil na noben pravno relevanten način. Toženec je kot lastnikov pooblaščenec, ki je skrbel za svoje lastne interese, zlasti pa lastne pravice, 30. 3. 2020 pooblaščenim osebam tožnika zgolj zatrdil, da bo v primeru nepooblaščenega vstopa na samo nepremičnino pač poklical policijo, saj tožnik ne izpolnjuje volje lastnika in se s same nepremičnine ne želi prostovoljno odstraniti. Navedeno je v skladu z obsežno izoblikovano sodno prakso in ne predstavlja nobenih groženj, temveč legalen in legitimen način podaje odpora pred nadaljnjimi protipravnimi posegi zaposlenih pri tožniku v samo nepremičnino. Toženec ne more biti odgovoren za zatrjevano posestmotitveno ravnanje, sam osebno na noben pravno relevanten in izkazan način ni storil tistega, kar se s strani tožnika zatrjuje in uveljavlja v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Dvomljivo je tudi vprašanje, ali je bil tožniku v zatrjevanem obdobju sploh na kakršenkoli način onemogočen dostop do mobilne bazne postaje, sodišče je očitno moralo nekako upravičiti predhodno izdano začasno odredbo, katero je izdalo v zelo dvomljivih okoliščinah, predvsem pa brez podaje možnosti tožencu, da na predlog tožnika v zvezi s podajo začasne odredbe ustrezno odgovori. Tožnik v izvajanju in nadaljnji uporabi mobilne bazne postaje ni bil na prav noben način oviran, dostop do mobilne bazne postaje pa tožniku tudi ni bil v celoti onemogočen, zlasti pa ne neposredno niti posredno s strani toženca osebno, njegov interes za uveljavljanje sodnega varstva ni več obstajal. Sodišče prve stopnje je storilo dodatno hudo kršitev določb postopka, ko je zavrnilo dokazni predlog toženca z angažiranjem neodvisnega sodnega izvedenca ustrezne stroke, ki bi podal oceno o tem, ali je sporna mobilna bazna postaja dejansko tako bistvenega pomena za zagotavljanje storitev tožnika, kot je to zatrjeval, s tem je tožencu onemogočilo dokazovanje njegovih nasprotnih trditev in je bil s tem postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi s tožnikom. Dalje je toženec v pritožbi navajal še, da iz povsem istih vsebinskih razlogov v zvezi s pritožbo zoper sklep (glede izpodbijanih odločitev pod točko I, II in III), podaja pritožbo tudi zoper odločitev sodišča, s katero je zavrnilo njegov ugovor zoper izdano začasno odredbo. To pa iz razloga, ker je vsebinsko identična tožbenemu zahtevku, z njo je bilo že na samem začetku odločeno glede samega tožnikovega zahtevka. Toženec se sploh ni mogel ustrezno braniti, vse njegove dokaze je sodišče zavrnilo ali upoštevalo na način, da je lahko ugodilo tožbenemu zahtevku.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa obrazložilo, da je zavrnilo toženčev dokazni predlog za angažiranje izvedenca telekomunikacijske stroke iz razloga, ker je bilo mogoče zanesljivo odločiti o tožbenem zahtevku na podlagi vseh drugih izvedenih dokazov. Taka obrazložitev je materialnopravno pravilna, ker pri presoji v skladu z določbo 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Obravnavanje motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Tako pa določa 426. člen ZPP. Zato ugotavljanje pomena bazne postaje ni bilo potrebno.

6. Pritožba v nadaljevanju sicer nekajkrat poudari, da je sodišče prve stopnje storilo hudo kršitev določb postopka, vendar nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 339. členu ZPP ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo nobene od tistih kršitev, na katere pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Smiselno je toženec zatrjeval storjeno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je navajal, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do v predloženem judikatu Okrajnega sodišča izraženega stališča, da oseba, ki je bila jasno pozvana na prenehanje izvajanja služnostne pravice na način uporabe nepremičnine, katere ni lastnik, ne more uspešno zahtevati sodnega varstva svoje posesti, če mu po izvedenem pozivu lastnik nepremičnine onemogoči nadaljnjo izvajanje posesti.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo in zanjo navedlo materialnopravne in dejanske razloge, s tem je pojasnilo svoje materialnopravno stališče in to zadošča. S pritožbenim očitkom o protispisnosti odločitve sodišča prve stopnje toženec smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ta bistvena kršitev, ki jo sicer upošteva le, če se pritožba nanjo sklicuje, ni podana. Četudi je priča M. B. izpovedala, da je sama namestila novo ključavnico, je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo razloge, zakaj šteje, da je posestmotitveno ravnanje storil toženec.

7. V skladu z določbo 34. člena SPZ sodišče z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi prepoved nadaljnega motenja posesti, oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem.

Iz te določbe torej izhaja, da je zahtevek pri uveljavljanju sodnega varstva pred motenjem posesti dajatven in ne ugotovitven. Upoštevaje določbo 181. člena ZPP ne morejo biti predmet zahtevka ugotovitvene tožbe ugotovitev dejstev o zadnjem posestnem stanju in dejstev izvršenega motilnega ravnanja, ker ugotovitev dejstev ne more biti predmet tožbenega zahtevka. Predmet tožbenega zahtevka ugotovitvene tožbe je lahko le ugotovitev obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pa pristnost ali nepristnost kakšne listine.

Posest pa je neposredna in tudi posredna dejanska oblast nad stvarjo (24. člen SPZ), zato je predmet tožbe zaradi motenja posesti varstvo dejanske oblasti nad stvarjo, ne pa služnostne (oziroma kakšne druge) pravice.

To so razlogi, zaradi katerih je odločitev v točki I izreka izpodbijanega sklepa po materialnem pravu nesklepčna, po procesnem pravu pa nedovoljena. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo delno ugodilo in je sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbo v točki I izreka (ugotovitveni del) zavrglo.

8. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik imel v posesti nepremičnino parc. št. 403/2 k.o. ... vse do zatrjevanega posestmotitvenega ravnanja s tem, ko je po njej dostopal do na tej parceli stoječe bazne postaje in le-to vzdrževal. 9. Sodišče prve stopnje je v točki 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je kot priča zaslišan M. B. izpovedal, da je februarja 2020 sam namestil sporno ključavnico na vrata zunanje ograje navedene nepremičnine v soglasju s tožencem in tožencu nekaj dni kasneje tudi izročil ključ ter da je v telefonskem razgovoru z O. (zaposlenim pri tožniku) dejal, da naj (zaposleni pri tožniku) kontaktirajo toženca, ki ima ključ.

Sodišče prve stopnje je izpovedi te priče sledilo in ugotovilo dejstvo, da je sporno ključavnico na vrata zunanje ograje predmetne nepremičnine sicer namestil M. B., je pa to storil v soglasju s tožencem in temu je tudi izročil ključe zamenjana ključavnice nekaj dni kasneje, toženec pa je na podlagi izdane začasne odredbe izročil ključ zamenjane ključavnice tožnikovemu delavcu I. T.. Zato ni verjelo tožencu, ko je izpovedal, da ključa ni imel. Glede na dejstvo, da je M. B. ključ izročil tožencu in da je ta soglašal z zamenjavo ključavnice in nato šele po izdani začasni odredbi izročil ključ tožniku, oziroma njegovemu delavcu, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec storil posestmotitveno dejanje.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost takega zaključka ob upoštevanju še dejstva, ki izhaja iz toženčeve trditvene podlage (in njegove izpovedbe), da je bil od jeseni 2019 B. pooblaščenec v razmerju do tožnika glede predmetne nepremičnine, na javni dražbi v izvršilnem postopku zoper M. B. pa mu je 9. 3. 2019 bila predmetna nepremičnina domaknjena, 9. 6. 2020 pa jo je pridobil v last. Posestmotitveno dejanje namreč stori tisti, ki je posest odvzel, tudi tisti, ki je motilno dejanje odobril in je dejanje opravljeno v njegovo korist (tako VSL I Cp 2042/2016). Toženec je v svoji trditveni podlagi sam zatrjeval, da sta si lastnik nepremičnine (torej M. B.) in toženec, ki je bil lastnikov hipotekarni upnik in njegov pooblaščenec, prizadevala več let, da bi se pravno razmerje, ustanovljeno s pogodbo 30. 9. 2004, uredilo tudi po 30. 9. 2019. Zatrjeval je še, da ima tožnik že vrsto let težave z dostopom do same predmetne nepremičnine in bazne postaje, zato pa ni razlogov na strani toženca, ki skrbi zgolj zato, da so ustrezni zavarovani njegovi interesi in pravice, ki jih ima ustrezno pravno zavarovane na predmetni nepremičnini.

Tako pritožba neutemeljeno očita odločanje sodišča preko trditvene podlage, s čimer smiselno zatrjuje storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Da je M. B. ključavnico na vratih zunanje ograje zamenjal tudi v korist toženca, je toženec zatrjeval sam.

Ob upoštevanju torej še toženčeve trditvene podlage pritožbeno sodišče ne dvomi v materialnopravno pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je motilec toženec. Priča B. v svoji izpovedbi ni le priznal, da je sam namestil - zamenjal sporno ključavnico, kar kot edino relevantno dejstvo poudarja pritožba. Sodišče prve stopnje je sledilo celotni izpovedbi te priče, izpovedal pa je, da je to storil v soglasju s tožencem.

10. Verbalno motenje posesti je storjeno takrat, če pomeni resno grožnjo, zaradi katere moteni opusti izvrševanje posesti.

Dokazno podprta z izpovedbo priče O. in toženca je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožnikovemu delavcu (O.) po telefonu, ko ga je ta prosil, naj jim odklene sporno ključavnico in dopusti vstop do bazne postaje, grozil, da na lokacijo nimajo pravice dostopati, da tja ne smejo niti pogledati, da bo poklical policijo in varnostno službo, da jih bo ob prihodu nasilno odstranila. Ob upoštevanju še neprerekane tožnikove trditve, da je s tako verbalno grožnjo toženec odvrnil tožnika od dostopanja do bazne postaje zaradi njenega vzdrževanja in obratovanja, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec storil tudi verbalno motenje tožnikove posesti predmetne nepremičnine.

11. Preostale pritožbene navedbe so pravno neupoštevne, z njimi toženec plasira materialnopravno zmotno naziranje instituta posestnega varstva in motenja posesti, saj glede na uvodoma citirane zakonske določbe pravica do posesti, lastninska pravica in služnostna pravica ter pravna podlaga v tožbah zaradi posestnega varstva niso pravno odločilne.

12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec storil dve posestmotitveni dejanji in na zatrjevani način, in ker izdana začasna odredba s sklepom z dne 7. 4. 2020 in potrjena z izpodbijanim sklepom velja 30 dni po pravnomočnosti napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče potrdilo odločitvi pod točkama II in III izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 366. členom in 353. členom ZPP).

13. Sodišče prve stopnje je v točkah 23 do vključno 25 obrazložitve izpodbijanega sklepa izčrpno obrazložilo odločitev v točki IV izreka o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo.

Pritožba navaja, da izpodbija to odločitev iz povsem istih vsebinskih razlogov, ″kot so navedeni zgoraj″. Ker pa predpostavke za izdajo začasne odredbe (torej za utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe), katerih obstoj mora ugotoviti sodišče prve stopnje, določajo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in jih sodišče ugotavlja na podlagi določb ZIZ, niso pravno relevantne pritožbene navedbe, s katerimi toženec izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku. Toženec bi moral s pritožbo izpodbijati presojo sodišča prve stopnje, da je neutemeljen njegov ugovor zoper začasno odredbo, pri tem pa s konkretnimi pritožbenimi trditvami izpodbijati ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje v navedenih točkah obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerih je vsebinsko obrazložilo stališče, da so v času izdane začasne odredbe obstajale vse potrebne predpostavke za izdajo ureditvene začasne odredbe. Odločitev v točki IV izreka izpodbijanega sklepa je samostojna odločitev, ki temelji na drugi pravni podlagi (določbe ZIZ) kot odločitev o tožbenem zahtevku.

14. Edini smiselno konkretiziran pritožbeni očitek v zvezi z odločitvijo v točki IV izreka izpodbijanega sklepa je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje začasno odredbo izdalo brez podaje možnosti tožencu, da na predlog tožnika v zvezi z začasno odredbo ustrezno odgovori. Toženec s tem smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Ta pritožbeni očitek pa ni utemeljen, pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je z možnostjo ugovarjati izdani začasni odredbi bilo zadoščeno načelu kontradiktornosti postopka.

15. Pritožba zoper odločitev v točki IV izreka izpodbijanega sklepa je glede na obrazloženo neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo tudi v tem delu in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Pritožba ni izpodbijala odločitve v točki V izreka sklepa sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je odločitev sodišča tudi v tem delu ustrezno obrazložena in ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške, ki so mu nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).