Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine, ki je višja od odškodnin, ki jih sodišča sicer prisojajo za duševne bolečine v primeru smrti ožjega družinskega člana, pravilno upoštevalo, da gre za specifičen oziroma hud primer, ki v praksi še ni bil obravnavan. Pokojni je umrl v nasilnih okoliščinah, njegovo truplo je bilo odvrženo na deponijo, zaradi česar tožnica ne more obiskati njegovega groba, bil je tožničin edini otrok, ki ga je rodila šele pri 30 letih, pred tem pa je imela raka na maternici, s pokojnim sinom sta se dobro razumela, eno leto ni vedela, kaj je z njim, ko pa je izvedela za njegovo smrt, je izgubila smisel za življenje in poskušala storiti samomor.

Čeprav bi pokojnik udaril toženca, to ne bi pomenilo, da je bil pokojnik sokriv za svojo smrt, če pa že, pa je bil njegov soprispevek tako majhen, da je zanemarljiv.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožnici na račun odškodnine plačati 22.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.2007 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožnica več, je zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožil toženec. Navaja, da je zatrjevano sokrivdo pokojnega Ž. K. toženec na naroku dne 19.1.2010 konkretiziral. Tožeča stranka trditev ni prerekala in tudi ni ponudila nasprotnih dokazov. Zaključek sodišča, ki ni štelo za dokazano, da naj bi Ž. K. oškodovanca udaril, je napačen. Pokojni je predhodno spor začel najprej besedno, potem pa ga je še udaril. Meni, da je podana sokrivda pokojnega v razmerju pol pol. Sodišče bi moralo upoštevati, da v dogodku niso bili udeleženi povprečni ljudje, pač pa ljudje, ki so bili hudo zasvojeni z drogo. V takšnih skupnostih so prepiri, pretepi in tudi smrti pogosti ali vsaj bistveno pogostejši kot med normalnimi, povprečnimi ljudmi. Nadalje pa se toženec pritožuje tudi glede višine prisojene odškodnine. Meni, da je ekstremno visoka in odstopa od sodne prakse. Sodišče je ni ustrezno umestilo v sistem škod. Sodišča namreč za podobne primere določajo 13.000,00 EUR odškodnine. Pritožnik meni, da smrt ni izjemno redek primer, da tudi ni ekstremnih posledic, morebiti zgolj delno odstopa od povprečnih. Tožnica je vedela, da se sin ukvarja z drogo in je mogla računati na njegovo „nevarno“ življenje v teh krogih. Posledično nepravilni odločitvi je napačna tudi odločitev o stroških. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da prisojeno odškodnino zniža. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialno pravno stališče, kar je oboje jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na pritožbene navedbe pa je še dodati, da ni dvoma, da sta se toženec in Ž. K. sporekla, ne drži pa pritožbena navedba, da je dokazano, da je pokojni toženca tudi udaril. Že sam toženec v kazenskem postopku ni vedel, ali ga je udaril ali ne. Da ga ni, je izpovedala priča M. H.. Do enakega zaključka je prišlo tudi pritožbeno sodišče, ki je to izrecno zapisalo v sodbi. Pa tudi če bi prišlo do udarca, to ne bi pomenilo, da je bil pokojnik sokriv za svojo smrt, če pa že, pa je bil njegov soprispevek tako majhen, da je zanemarljiv.

Pritožbi pa tudi ni slediti v delu, ki se nanaša na višino dosojene odškodnine. Drži navedba pritožbe, da sodišča za duševne bolečine v primeru smrti ožjega družinskega člana (180. člen OZ) prisojajo nižje odškodnine, kot je bila določena v tem primeru, vendar je treba poudariti, da takšen ali vsaj podoben primer v praksi še ni bil obravnavan. Gre za tako drugačen, specifičen oziroma hud primer, da je tudi po mnenju pritožbenega sodišča določena odškodnina primerna. Dejstva, ki jih je ugotovilo prvo sodišče: da je bil pokojni Ž. K. tožničin edini otrok, ki ga je rodila šele pri 30 letih, pred tem pa je imela raka na maternici, da sta se s sinom dobro razumela, da eno leto ni vedela, kaj je z njim, ko pa je izvedela za njegovo smrt, je izgubila smisel za življenje in poskušala storiti samomor. Predvsem boleče je dejstvo, da je pokojni Ž. K. umrl v nasilnih okoliščinah, njegovo truplo pa je bilo odvrženo na deponijo, zaradi česar ne more obiskati njegovega groba. V posledici vsega je trpela in trpi izjemno hude in trajne duševne bolečine. Po navedbah izvedenca je tožnica po izgubi sina utrpela posttravmatsko stresno motnjo, ki se je poglabljala v hudo depresivno motnjo, čemur je sledil poskus samomora. Gre za izjemno hude in trajne psihične bolečine.

Po povedanem pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da ni dvoma, da je prvo sodišče pravilno ugotovilo vse elemente za odškodninsko odgovornost toženca. Glede na specifične – izjemne posledice njegovega ravnanja je tudi določilo primerno višino odškodnine. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, ker tudi ni našlo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker toženec s pritožbo ni uspel, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo za pravdo ni bil potreben strošek in ga zato krije tožnica sama.