Jedro

Ob ugotovitvi, da se je tožnik poškodoval, ker je posegel v stroj, ko je ta deloval, pri čemer pa je izstopil na nepravilen način (ni ga ustavil v celoti) in je po njem celo plezal, do poškodbe ni prišlo, ker bi bila uporaba oziroma delo na ožemalnem stroju samo po sebi nevarno. Če bi, preden je na stoj splezal, v celoti stroj izklopil, do poškodbe ne bi prišlo.

Delo na predmetnem stroju bi predstavljalo nevarno dejavnost, če stroja, kljub zelo veliki skrbnosti, ne bi bilo mogoče vedno imeti pod nadzorom, za kar pa v predmetni zadevi ne gre.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom nadaljevalo prekinjeni postopek (I. točka izreka) in s sodbo odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev obstoja terjatve zoper drugotoženo stranko v višini 111.294,40 EUR, od tega 43.024,09 EUR kot pogojno terjatev pod razveznim pogojem, če to terjatev plača solidarni dolžnik – A., d.d., z obrestmi po predpisani obrestni meri, ki tečejo od 23.12.2008 dalje do plačila in njegov zahtevek, da mu toženki nerazdelno povrneta pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nepravilno je stališče sodišča, da stroj, na katerem je prišlo do poškodbe tožnika, ni nevarna stvar. Ni mogoče slediti stališču sodišča, da nevarnost za poškodbo ni izvirala iz stroja samega. Dejansko se je poškodba tožnika zgodila zaradi obratovanja stroja, vrtečih se valjev, kamor je po nerodnosti stopil, ker mu je na stroju zdrsnilo. Poškodba se je torej zgodila zaradi samega obratovanja stroja in to ne glede na to, da je tožnik pri svojem delu v zvezi z reševanjem tehnološkega zastoja ubral popolnoma napačen pristop. Njegov nepravilen pristop lahko predstavlja le soprispevek k nastanku škode, ne pa razlog zaradi katerega ne gre za nevarno stvar. Odstranjevanje zagozdenih kož je redno opravilo tožnika in je povezano s povečano nevarnostjo za nastanek škode. Za zaključek, da je nek stroj varen, ne zadostuje, da so izdana zgolj navodila za varno delo na tem stroju, ampak mora biti tudi konstrukcija stroja in način delovanja takšen, da kljub kršitvam pravil za varno delo, ne more priti do takšnih katastrofalnih posledic, kot je prišlo pri tožniku. Pri vprašanju objektivne odškodninske odgovornosti je v zadnjih letih prišlo do občutnega krčenja in restriktivnejše razlage tega pojma. Ne gre prezreti, da se je tožnik poškodoval v letu 2001, tožba je bila vložena v letu 2004, ko je sodna praksa pojem nevarne stvari razlagala bistveno širše. Sodišče očitno ni prepričano v pravilnost svoje odločitve o obstoju objektivne odgovornosti, saj navaja razloge, ki se nanašajo na oprostitev odgovornosti pri objektivni odškodninski odgovornosti. Tem razlogom oporeka. Sodišče se je očitno postavilo na stališče, da naj bi bil dogodek nepričakovan, pri čemer pa se ni opredelilo do trditev tožnika, da je delodajalec, kljub izobešenim navodilom za varno delo, dolžan računati na to, da posamezni delavci navodil ne bodo upoštevali, in lahko pride do poškodb. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče pa tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja v smeri nadaljnjega pogoja, ki mora biti podan kumulativno, da se druga tožena stranka posledicam nepričakovanega dejanja ni mogla izogniti ali jih odstraniti. Glede na stališče izvedenca dr. I. J., bi se brez škode za potek tehnološkega postopka posledicam lahko izognila, če bi namestila varovalno mrežo. Ravnanje tožnika pa tudi ni moglo biti nepričakovano, saj je ob zaslišanju na glavni obravnavi izpovedal, da je bilo ravnanje na način, kot je ravnal, brez popolne zaustavitve stroja, ustaljena praksa, da je že dalj časa ravnal na tak način in je druga tožena stranka takšen način dela tudi dopuščala. Ne strinja se z razlogi sodišča, da ni podana niti krivdna odgovornost. Sodišče se je oprlo na izpovedi zaslišanih prič, ki so povedale, da niso nikdar delali na način kot je delal tožnik, pri tem pa ni ocenilo, ali je opustitev dolžnega nadzora nad delom dolžnika, druga tožena stranka zagrešila že s tem, ko ga ni opozarjala in mu predočevala kršitev pravil za varno delo. Ne zadošča zgolj, da drugi delavci domnevno niso plezali na stroj, ko ta ni bil popolnoma zaustavljen, pač pa bi sodišče moralo zavzeti stališče, ali je drugotožena stranka kot delodajalec storil vse, da tožnika ustrezno pouči in mu tudi prepreči kršenje predpisov, ob upoštevanju siceršnje njegove izpovedi, da je bil takšen način dela ustaljena praksa. Da je tožnik tako delal, pa priča že način nastanka njegove poškodbe. Nesporno je, da je treba pred posegom v stroj, stroj potrebno v celoti izklopiti, vendar pa sodišče ni odgovorilo na vprašanje, ali je druga tožena stranka vedela za takšen način dela tožnika in če je, kako je ukrepala. Pri zagotavljanju varnega dela ne zadošča zgolj upoštevanje navodil in predpisov v zvezi z varstvom pri delu, temveč je treba izvesti tudi zanesljivo varovanje nevarnih con na stroju. Nepravilno je sodišče zavrnilo predlog tožnika po dodatnem zaslišanju izvedencev dr. I. J. in izvedenca za varstvo pri delu A. J.. Dodatno zaslišanje je predlagala iz razloga, da se zlasti izvedencu A. J. predočijo določbe posameznih členov Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (1) (v nadaljevanju pravilnik), saj iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu izhaja, da naj dodatno varovanje, poleg navodil za varno delo, ne bi bilo potrebno. Sodišče je takemu dokaznemu predlogu sprva ugodilo, kasneje pa je odločitev spremenilo. Opustitev mehanskega, to je fizičnega varovanja, ni le razlog za neuspešno razbremenitev objektivne odgovornosti, temveč tudi razlog za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti. Na koncu še navaja, da je celotna obrazložitev sodbe izjemno nekonsistentna, sodišče se v obrazložitvi ponavlja, obrazložitev sodbe kot celota je nejasna in je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženki na pritožbo nista dogovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da je obrazložitev sodbe nekonsistentna, da se razlogi ponavljajo in da je sodba v celoti nejasna, ni podana. Sodba ima sicer res pomanjkljivosti, vendar te niso take, da bi onemogočile njen preizkus. Ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni, res pa se razlogi deloma ponavljajo, vendar si medsebojno ne nasprotujejo, česar pritožnik niti ne zatrjuje.

6. Sodišče prve stopnje je v zadevi tokrat odločalo drugič in je po dopolnjenem dokaznem postopku zavzelo stališče, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost tožene stranke.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da se je tožnik 20.4.2001 poškodoval pri delu pri drugi toženi stranki pri ožemalnem stroju; - da je imela druga tožena stranka zavarovano splošno civilno odgovornost pri prvi toženi stranki; - da je do nesreče prišlo, ko je tožnik posegal v stroj, ker je prišlo do navitja kože okrog valja; - da je v primeru navitja kože okoli valja treba ustaviti celotno pripravo (tudi pogon filc traku), pred pričetkom reševanja navite kože, pa tudi glavno stikalo; - da je tožnik s stikalom ustavil trak, na katerem se je koža peljala do valja, ni pa izključil glavnega stikala, s katerim se stroj ustavi v celoti; - da je tožnik stopil med valje, da bi rešil okrog valja navito kožo; - da je tožnik stopil na nedovoljeno mesto na stroju, pred (delujoče) valje za ožemanje kož, pri čemer mu je spodrsnilo, in mu je ožemalni stroj potegnil levo nogo med valje; - da je bil tožnik sposoben samostojnega izvajanja dela na stroju za ožemanje in mu je bilo delo z njim poznano; - da je bilo tožniku znano, da ne bi smel plezati na stroj in tudi, da ga mora pred posegom v celoti ustaviti; - da je nevarno mesto valjev na stroju za ožemanje bilo na takšni razdalji, da pri normalnem delu ne bi ogrožalo delavcev, ki delajo na stroju; - da je stroj ustrezal varnostnim predpisom ter tedanjim standardom; - da nobeden izmed varnostnih predpisov ni nalagal dodatnega fizičnega varovanja oziroma dodatne zaščite stroja, ki bi, tudi v primeru posega, kot ga je opravil tožnik (plezanje na stroj), samodejno ustavil stroj; - da se drugi delavci na stroj niso vzpenjali in so stroj pred posegom v celoti ustavili.

Glede objektivne odgovornosti:

8. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da se je tožnik poškodoval, ker je v stroj posegel, ko je bil ta v delovanju, pri čemer ga je izklopil na nepravilen način in po njem celo plezal, je pravilen zaključek sodbe, da do poškodbe ni prišlo, ker bi bila uporaba oziroma delo na ožemalnem stroju samo po sebi nevarno. Že če bi tožnik, preden je na stroj splezal, v celoti izklopil stroj, do poškodbe ne bi prišlo (2). Pravilno je stališče sodbe, da tožena stranka ne odgovarja iz naslova objektivne odgovornosti (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR).

9. Zgrešeno je pritožbeno stališče, da je kriterij za presojo, ali gre za nevarno dejavnost, da nevarna dejavnost izvira iz stroja in lahko neprimeren pristop tožnika k reševanju tehnološkega zastoja predstavlja le soprispevek k nastanku škode. Nevarna dejavnost je namreč taka dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah (tudi ob upoštevanju varnostnih predpisov) pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Povedano drugače, delo na predmetnem stroju bi predstavljalo nevarno dejavnost, če stroja, kljub zelo veliki skrbnosti, ne bi bilo mogoče vedno imeti pod nadzorom, za kar pa v predmetni zadevi ne gre. Zmotno je pritožnikovo stališče, da se zato, ker je bilo odstranjevanje zagozdenih kož redno opravilo tožnika, šteje, da gre za delo s povečano nevarnostjo nastanka škode.

10. Sodišče mora upoštevati sodno prakso v času sojenja, ki, kot sicer pravilno ugotavlja pritožnik, krči pojem objektivne odgovornosti. Sicer pa v obravnavanem primeru, tudi, če bi se upoštevalo „širše“ tolmačenje objektivne odgovornosti, zanjo ni podlage.

11. Sodišče se je ob pravilni ugotovitvi, da ni podlage za objektivno odgovornost, po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem obstoja razlogov za oprostitev odgovornosti (20., 21. stran obrazložitve).

12. Očitana nezadostnost razlogov glede ocene, da je bilo ravnanje tožnika nepričakovano in odsotnost razlogov glede ugotovitve nadaljnjega pogoja, da se posledicam nepričakovanega dejanja druga toženka ni mogla izogniti ali jih odstraniti, zato ne predstavlja niti uveljavljanega pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve določb postopka niti pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Na pritožbeno razlogovanje (gre za očitek krivdne odgovornosti druge tožene stranke), da je bilo ravnanje na način, kot je ravnal tožnik (brez popolne zaustavitve stroja) ustaljena praksa, da je tako ravnanje trajalo dalj časa in je druga tožena stranka tak način dela dopuščala, bo pritožbeno sodišče odgovorilo v nadaljevanju (pri presoji pravilnosti določitve o (ne)obstoju krivdne odgovornosti tožene stranke).

Glede krivdne odgovornosti:

14. Pravilno je stališče sodbe, da ni podana niti krivdna odgovornost tožene stranke. V pravočasni trditveni podlagi (sodišče prve stopnje je ob tokratnem sojenju ocenilo, da je tožeča stranka navedla zadostne razloge tudi za presojo krivdne odgovornosti), je tožnik krivdno odgovornost druge tožene stranke uveljavljal s trditvijo, (1) da ni zagotavljala varnosti pri delu na stroju, ker je dopuščala, da se je na način, kot je ravnal tožnik, ves čas delalo, nadrejeni pa so tako delo dopuščali, (2) in da bi morala druga toženka namestiti takšne varnostne naprave, ki bi fizično preprečevale dostop osebe do stroja v času obratovanja oziroma bi povzročile takojšen samodejni izklop stroja, če bi do tega kljub temu prišlo. Pravilno je stališče sodbe, da tožena stranka ne odgovarja iz naslova objektivne odgovornosti (173. člena Zakona o obligacijskih razmerji, ZOR).

15. Sodba ugotavlja, da je bil tožnik ustrezno poučen, da je treba pred posegom v stroj (tudi v primeru odprave navitja kože, pri katerem se je tožnik poškodoval) stroj v celoti izklopiti, čemur tožnik ne oporeka. Nasprotno, sam navaja, da je to nesporno. Tudi ugotovitvi, da drugi delavci niso postopali na način, kot je ravnal tožnik (odgovor na tožnikovo trditev, da je bil način dela, kot je delal sam ustaljena praksa, ki jo je druga tožena stranka dopuščala) oziroma, „da je bil tožnik edini, ki je stopil na delujoči stroj in izvlekel kožo“ (22. stran obrazložitve), obrazloženo ne nasprotuje. Z navedbo: „da sodišče ni ocenilo, ali je opustitev dolžnega nadzora nad delom tožnika druga tožena stranka zagrešila že s tem, ko ga ni opozarjala in mu predočevala kršitve pravil za varno delo in da ne zadošča zgolj, da drugi delavci domnevno niso plezali na stroj, ko ta ni bil popolnoma ustavljen ...“, pa ne vzbuja dvomov v pravilnost ugotovitev sodbe. Da je tožnik tako delal (že prej), ne dokazuje način nastanka njegove poškodbe, kot je očitno zmotno prepričan tožnik. Tožnik se je v dokaz, da je delodajalec vedel za (njegov) nepravilen način postopanja, sam skliceval na to, da so enako kot on delali tudi drugi delavci, kar se je izkazalo za neresnično. Še več, glede vprašanja vedenja druge toženke za njegov način dela, je spreminjal izpoved. Ob zaslišanju v ponovljenem postopku (list. št. 372) je navajal, da „nadrejeni niso stali zraven, niso ga videli“, po predočitvi izpovedi „(list. št. 67)“ „ predpostavljeni so videli, kako rešuje problem, niso rekli nič“, pa je izpoved spremenil in potrdil, da drži tisto, kar je izpovedal takrat, da ga je delodajalec videl. 16. Drži sicer, da za zagotovitev varnosti dela ne zadošča le upoštevanje navodil in predpisov varnosti pri delu, temveč je treba izvesti tudi zanesljivo varovanje nevarnih con na stroju, vendar pa v predmetnem primeru, glede na ugotovljeno dejansko stanje, druga toženka tega ni bila dolžna storiti. V nevarno območje valjev na stroju za ožemanje, kamor je stopil tožnik, delavcu ob normalnem delu ni bilo treba posegati (tožnik tega ne prereka), ohišje stroja pa tudi ni izdelano na način, da bi omogočal vzpenjanje (stališče izvedenca A. J.). Že v razveljavitvenem sklepu 30.11.2011 je pritožbeno sodišče pritrdilo drugi toženki in navedlo razloge, zakaj ji ni mogoče naprtiti krivde, ker ni zagotovila dodatnega električnega senzoričnega varovanja, ki bi v primeru posega, kot ga je opravil tožnik, samodejno ustavil stroj. Temu stališču je v ponovljenem postopku sledilo tudi sodišče prve stopnje. Mnenje izvedencev (dr. I. J. in izvedenca iz varstva pri delu A. J.) se res razlikuje glede vprašanja obveznosti dodatnega električnega senzoričnega varovanja, ki bi samodejno ustavil stroj, kar pa ni terjalo njunega soočenja, kot vztraja pritožnik (očitek, da je sodišče soočenje neutemeljeno opustilo). Še zlasti ne, kot je predlagal, „zaradi predočitve določb posameznih členov Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme“, ker gre za uporabo materialnega prava. Dejstvo, da je sodišče predlagani dokaz najprej sprejelo, potem pa ga ni izvedlo, ne predstavlja kršitve, saj na sprejeti dokazni sklep ni vezano.

17. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ni razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje hkrati z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za tožnika obstoj terjatve, zavrnilo tudi njegov zahtevek, da sta mu toženki solidarno dolžni povrniti njegove pravdne stroške. V obrazložitvi je zapisalo, da bo o stroških odločalo s posebnim sklepom. Glede na zavrnitev tožbenega zahtevka, bi bili do povrnitve stroškov upravičeni toženki, ki pa se zoper odločitev nista pritožili in tudi nista predlagali dopolnitve sodbe (325. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločalo le o pritožbenih stroških. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur. list RS, št. 89/1999

(2) Tožnik je izklopil le transportni trak, da je lahko stopil preko traku na vrh stroja, ne pa ožemalnih valjev (ustavili bi se z glavnim stikalom). Stopil je na nedovoljeno mesto pred valje za ožemanje kož, pri čemer mu je spodrsnilo (zaključki sodnega izvedenca prof. dr. I. J. -list. št. 216).