Jedro

Če se tožena stranka na trditve tožeče stranke ustrezno (konkretizirano, substancirano) ne odzove, mora sodišče neprerekano dejstvo šteti za priznano, ne pa zahtevati od tožeče stranke, da to dejstvo dokaže (2. odstavek 214. člena ZPP).

Obrazložitev

Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

OBRAZLOŽITEV:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 7.399,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2006 dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 875,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik ni zahteval vrnitev posojila na podlagi pogodbe z A. Č. G. Vrnitev posojila je zahteval od tožene stranke, s katero je sklenil posojilno pogodbo. Sodišče prve stopnje je prekoračilo trditveno podlago strank, ko je ugotovilo, da terjatev ni zapadla. Toženec je ugovarjal tožbenemu zahtevku le v obrestnem delu. Navajal je, da je sporno, od kdaj je tožnik upravičen terjati obresti od glavne terjatve, ker datum izdaje potrdila ne pomeni tudi datuma zapadlosti terjatve. Tožena stranka v navedbah priznava, da je bilo treba vrniti posojilo jeseni 2006. Denar se je posojal, ko ga je potrebovala tožena stranka. Med pravdnima strankama je bil dogovor, da se denar vrne do jeseni 2006, ko bodo zagotovo pridobljena sponzorska sredstva. Dogovor glede sponzorskih sredstev ni bil odložni pogoj posojilne pogodbe. Zmotno je stališče prvega sodišča, da posojilna pogodba, ki jo je tožnik sklenil s A. Č. G., tožene stranke ne zavezuje, saj je bil A. Č. G. zakoniti zastopnik tožene stranke. A. Č. G. je v letih 2005 in 2006 izvrševal funkcijo predsednika društva. Čeprav A. Č. G. na upravni enoti ni bil potrjen za predsednika, je imel veljavno pooblastilo predsednika društva. Tožena stranka je neupravičeno obogatena, tožnik pa neopravičeno prikrajšan. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da je bil obogaten A. Č. G. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo med drugim navaja, da ni nikoli trdila, da terjatev ni zapadla, pač pa, da posojilna pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišča prve stopnje prekoračilo trditveno podlago, ko je ugotovilo, da vtoževana terjatev še ni zapadla ter je zato zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 7.399,91 EUR iz naslova posojilne pogodbe, ki naj bi jo sklenil s toženo stranko ter zakonske zamudne obresti od dneva izdaje potrdila. Zatrjeval je, da je bila pogodba sklenjena s predsednikom tožene stranke A. Č. G. kot zakonitim zastopnikom. Tožena stranka je zatrjevala, da ni zavezanka na vračilo posojila, ker A. Č. G. ni bil zakoniti zastopnik tožene stranke, pogodbe pa tudi ni odobrila. Ugovarjala je tudi obrestnemu delu zahtevka, ker datum izdaje potrdila ne pomeni zapadlosti terjatve ter pozvala tožnika, da pojasni, kdaj so zneski po posojilni pogodbi zapadli v plačilo (list. št. 10). Tožnik je pojasnil, da sta se pravdni stranki dogovorili za rok vrnitve posojila „jesen 2006“, tožena stranka pa je na te trditve (le) odgovoril, da je zahtevek za plačilo obresti od 23. 5. 2006 napačen, ker je rok vrnitve posojila jesen 2006 (list. št. 64). V pravdnem postopku je uveljavljeno razpravno načelo, ki pravdnima strankama nalaga, da navedeta dejstva in predlagata dokaze, na katere opirata svoje zahtevke ali s katerimi izpodbijata navedbe in dokaze nasprotnika (7. in 212. člena ZPP). Navedeno načelo zavezuje sodišče, da odloča le v mejah postavljenih zahtevkov in v okviru trditvene podlage pravdnih strank. Če se tožena stranka na trditve tožeče stranke ustrezno (konkretizirano, substancirano) ne odzove, mora sodišče neprerekano dejstvo šteti za priznano, ne pa zahtevati od tožeče stranke, da to dejstvo dokaže (drugi odstavek 214. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni ugovarjala, da obveznost posojila ne bi zapadla do jeseni 2006, zato navedeno dejstvo med pravdnima strankama ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z zakonskimi pooblastili presojalo navedeno dejstvo, ki med pravdnima strankama ni bilo sporno, zato je storilo bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, ker terjatev tožnika še ni zapadla, ni pa se opredelilo glede ugovorov tožene stranke, da A. Č. G. ni imel veljavnega pooblastila za zastopanje tožene stranke. Sporno ostaja tudi vprašanje ali niso izpolnjeni pogoji za vračilo denarja na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (190. člen Obligacijskega zakonika (2)), če je tožena stranka tožnikova denarna sredstva uporabila za izvajanje lastne dejavnosti. Tožnikove trditve bo potrebno presojati tudi v okviru pravnih pravil poslovodstva brez naročila (199. člen OZ), saj tožnik zatrjuje, da je tožena stranka potrebovala finančna sredstva, saj zaradi insolventnosti ni bila zmožna plačevati stroškov tekmovanj, sodnikov, prevozov, zdravnikov, itd., ter da so bili ti stroški upnikom tožene stranke (tretjim) plačani s tožnikovim denarjem (čeprav tako, da je bil izročen A. Č. G., ki je nato poravnal terjatve tretjih do tožene stranke), saj v nasprotnem primeru tožena stranka ne bi mogla sodelovati v nogometnih ligah in prvenstvu oziroma izvajati svoje dejavnosti. Če bo prvo sodišče ugotovilo, da med pravdnima strankama ni pogodbenega temelja, bo moralo presoditi utemeljenost zahtevka tudi na že navedenih materialnopravnih podlagah, vendar le v okviru že podane trditvene podlage pravdnih strank.

Pritožbeni razlogi so bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje se bo moralo v ponovljenem dokaznem postopku opredeliti do vseh pravno odločilnih dejstev, na katere je že opozorilo pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje se v prvem sojenju zaradi napačnih procesno(materialno)pravnih razlogov ni opredelilo glede odločilnih materialno pravnih vprašanj in v navedeni smeri tudi ni izvedlo dokaznega postopka, zato pritožbeno sodišče ni opravilo pritožbene obravnave, saj bi s tem lahko poseglo v ustavno zagotovljeno pravico pravdnih strank do pritožbe (25. člen Ustave RS).

Odločitev o povrnitvi stroškov postopka se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju OZ.