Jedro

Glede na nesporno dejstvo, da je hiša tožničine družine pogorela zaradi nehotene nesreče ob partizanski akciji, niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 70/2001-6 z dne 3.12.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožnica zahtevala odpravo odločbe tožene stranke z dne 30.11.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote C. z dne 16.5.2000, s katero je tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja-begunke za čas od 29.11.1943 do 15.11.1944 s pripadajočimi pravicami.

Tožena stranka je prvostopenjsko odločbo odpravila ter zavrnila tožničin zahtevek, ker je presodila, da tožeča stranka ni bila izpostavljena nasilnim ukrepom okupacijskih sil iz 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00 in 1/01, v nadaljevanju ZZVN). Iz zbranega dokaznega gradiva izhaja, da so Tavžljev kozolec, zaradi požiga katerega je v posledici pogorela tudi tožničina domača hiša, požgali pripadniki NOV in POS. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z odločitvijo tožene stranke, da glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja, saj ni šlo za begunstvo zaradi nasilnega dejanja požiga s strani okupatorja ter se pri tem sklicevalo na določbe 4. odstavka 2. člena ZZVN.

Tožnica v pritožbi smiselno ugovarja nepravilno uporabo materialnega prava. Vztraja pri svojem stališču, da je bila svoj dom prisiljena zapustiti zaradi nasilnega požiga hiše. Meni, da pri tem ni pomembno, kdo je bil požigalec ter navaja, da požig ni bil načrtovan za njeno hišo. Sodišču prve stopnje očita, da je uporabilo ista dejstva kot tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče zadevo ponovno prouči in ugodi njenemu zahtevku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. Odločitev je pravilno oprlo na določbe 1. in 2. člena ZZVN, ki določajo, da gre državljanu Republike Slovenije status žrtve vojnega nasilja, če je bil v vojni ali vojaški agresiji izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Ob pogoju iz 1. člena ZZVN štejejo med žrtve vojnega nasilja tudi osebe, ki so bile pregnane s svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njihove stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se niso mogle vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece (4. odstavek 2. člena ZZVN).

Tožnica zato v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da ni relevantno, kdo je zakrivil požig, saj zakon izrecno določa, da je moral le-ta biti povzročen s strani okupatorja ali njegovih sodelavcev. Glede na nesporno dejstvo, da je hiša tožničine družine dne 29.11.1943 pogorela zaradi partizanske akcije, torej ni mogoče šteti, da so izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje uveljavljanega statusa. Res je sicer, da obdobje druge svetovne vojne samo po sebi predstavlja obdobje nasilja, v katerem je prišlo tudi do nehotenih nesreč, vendar pa ni namen zakona, da vse osebe, ki so to obdobje preživele, pridobijo status žrtve vojnega nasilja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbo zoper izpodbijano odločbo. Na drugačno uporabo materialnega prava pa ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, da požig ni bil načrtovan za hišo tožnice.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določb 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), saj niso podani razlogi iz katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.