Jedro

Čeprav bi glede na storilčeve trditve v zahtevi za sodno varstvo ter pritožbi, da v času storitve prekrška ni zaznal, da vozi skozi krožno križišče, bilo pravilneje sklepati, da je storilec ravnal s krivdno obliko nezavestne malomarnosti, je vendarle jasno izkazano, da je poleg objektivnih znakov očitanega mu prekrška izpolnil tudi subjektivne znake tega prekrška, torej da je zanj odgovoren.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 60,00 EUR v roku in na način, kot bo naveden v pozivu prekrškovnega organa za plačilo sodne takse, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje ... št. ... z dne 27. 10. 2020 in obdržalo izpodbijani plačilni nalog v veljavi, storilcu pa naložilo plačilo stroškov postopka – sodne takse v znesku 40.00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec brez navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper njega ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S plačilnim nalogom z dne 27. 10. 2020, ki ga storilec izpodbija z zahtevo za sodno varstvo v predmetnem postopku, je bila storilcu izrečena globa v višini 160,00 EUR zaradi prekrška po drugem odstavku 98. člena ZPrCP, ki ga je storil s tem, da je 27. 10. 2020 ob 16.15 uri vozil osebni avtomobil po regionalni cesti III. reda v naselju ..., iz smeri ... ulice proti .. cesti in pripeljal do krožnega križišča, pred katerim stoji dobro viden prometni znak za obveznost št. 2304- krožni promet, a je kljub temu z vozilom takoj zavil levo na ... cesto proti .., ne da bi obvozil otok krožnega križišča. S tem je kršil prvi odstavek 98. člena ZPrCP, ki določa, da morajo udeleženci cestnega prometa ravnati v skladu z omejitvami, prepovedmi in obveznostmi, izraženimi s prometno signalizacijo, tudi tedaj, ko je to v nasprotju s prometnimi pravili.

5. Ker storilec v zahtevi za sodno varstvo niti ni zanikal, da je skozi krožišče peljal tako, da je zapeljal na levo, temveč je oporekal zgolj označitvi krožišča, saj je trdil, da krožišče ni bilo ustrezno označeno s prometno signalizacijo, ker otok krožnega križišča ni bil zaznamovan niti z belim krogom kot sredino ali robom ceste, prav tako ni bilo lučk ali česar drugega, je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek s tem, da je prebralo opis dejanskega stanja prekrška ter vpogledalo fotografije na zgoščenki, ki prikazujejo kraj očitanega prekrška, z opisom dejanja in kopijam fotografij z zgoščenke pa je seznanilo tudi storilca ter mu dalo možnost, da se o tem izjavi v roku petih dni, česar storilec ni storil. Ob pregledu fotografij kraja prekrška je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so neutemeljene navedbe v zahtevi za sodno varstvo, da krožišče ni ustrezno označeno, saj je iz fotografij razvidno, da je pred vsakim vstopom v krožišče postavljen prometni znak „krožni promet“ in prometni znak, da voznik, ki se vključuje v promet na krožišče, nima prednosti, ter da je tudi otok sredi krožišča dobro viden, saj je tlakovan. Na te ugotovitve, ki so tudi po presoji pritožbenega sodišča v celoti skladne z izvedenimi dokazi, je pritožbeno sodišče vezano, saj sodbe, s katero je bila zavrnjena zahteva za sodno varstvo glede na drugi odstavek 66. člena ZP-1 ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Storilec tako ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da je izpodbijana sodba napisana v nasprotju z njegovimi izjavami in da krožišče, v katerem je storil prekršek, nikakor ni podobno normalnemu krožišču. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ena od slik kaže, da je znak poškodovan in nečitljiv ter da je edini znak, ki je viden, postavljen na višini dveh metrov in da ni v projekciji video voznika, pa pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je glede na predložene fotografije krožišča krožni promet označen popolnoma ustrezno s postavljeno prometno signalizacijo. Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da storilec v trenutku, ko se je pripeljal do križišča, ni niti slutil, da je tam krožni tok. S temi navedbami storilec dejansko napada zaključke sodišča prve stopnje o krivdi za storjeni prekršek glede česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je storilec za storjeni prekršek tudi odgovoren. Čeprav bi glede na storilčeve trditve v zahtevi za sodno varstvo ter pritožbi, da v času storitve prekrška ni zaznal, da vozi skozi krožno križišče bilo pravilneje sklepati, da je storilec ravnal s krivdno obliko nezavestne malomarnosti, je vendarle jasno izkazano, da je poleg objektivnih znakov očitanega mu prekrška izpolnil tudi subjektivne znake tega prekrška, torej da je zanj odgovoren. Glede na postavljeno prometno signalizacijo je namreč storilcu nedvomno mogoče očitati, da je mogel in moral vedeti, da vozi skozi krožno krožišče, a je ravnal v nasprotju s prometno signalizacijo, ki označuje potek prometa v krožnem križišču, ker je prometno signalizacijo spregledal in torej ravnal malomarno (in ne naklepno, kot mu je to očitalo sodišče prve stopnje). Pritožbene navedbe, da v trenutku, ko je pripeljal do krožnega krožišča ni vedel, da gre za krožišče, ga tako ne morejo odvezati odgovornosti za storjeni prekršek in so zato neutemeljene.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba skonstruirana po potrebi, saj je sodišče prve stopnje jasno in razumljivo obrazložilo svojo odločitev o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo, medtem ko so pritožbene navedbe, da je policist storilca najmanj dvakrat označil kot „amerikanca“, kar storilec ocenjuje kot rasizem, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantne. Navedeno dejstvo namreč v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost ugotovitev o tem, da je storilec s svojim ravnanjem uresničil vse zakonske znake prekrška in da je zanj tudi odgovoren, kot je bilo pojasnjeno zgoraj. Ker tudi uradni preizkus storilcu izrečene sankcije ni pokazal kršitve materialnega predpisa, ki določa prekršek ter kršitev določb o izrekanju sankcij, je sodišče prve stopnje utemeljeno in zakonito zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper izpodbijani plačilni nalog.

8. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in opombo 8.2 tarifnega dela ZST 1 naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 60,00 EUR, ki jih je storilec dolžan plačati v roku in na način, kot bo naveden v pozivu prekrškovnega organa za plačilo sodne takse, sicer se ta izterja prisilno.