Jedro

Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično s slabimi pogoji za življenje, njegovih izjav pa ni mogoče povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Omenjene težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, zaradi česar so tožnikove navedbe nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, v konkretnem primeru pa ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko zanj v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito ni varna izvorna država.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. V kolikor ne bi zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje 1 leta.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Pri podaji prošnje je bil seznanjen, da je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 Maroko uvrstila na seznam varnih izvornih držav. Glede razlogov, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, pa je navedel, da je iz Maroka odšel zaradi revščine, ker tam ni dela in denarja, ostalih razlogov pa nima. V osebnem razgovoru je prav tako povedal, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine. Želi delati in to je vse, kar ima za povedati. V Maroku pa ni imel redne službe, zato se je odločil, da gre drugam. Iskal je službo, vendar ni šlo. Zaradi brezposelnosti ima v Maroku več težav. Redno službo je iskal brez uspeha. V Maroko se ne želi vrniti. Drugi so prav tako šli v Evropo in si poiskali delo.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki med drugim določa, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), prav tako se med drugim prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (2. alineja). Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično s slabimi pogoji za življenje. Tožnik očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Po preučitvi vseh izjav tožena stranka ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Svojo prošnjo utemeljuje z ekonomskimi težavami ter nezmožnostjo življenja v Maroku, kar po njegovih besedah izvira predvsem iz nezmožnosti najdbe dobre zaposlitve. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Nikoli ni zatrjeval, da mu je bil v Maroku onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanja osnovnih pravic, ravno tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli gospodarski ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. V Maroku je delal kot taksist, vendar po svoji presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Poleg tega je zatrjeval, da se mu v Maroku nič konkretnega sploh ni zgodilo, ampak ga je gnala želja po boljšem življenju ter večjem zaslužku. Tožnikovih navedb o ekonomski stiski, slabem življenju ter nezmožnostjo najti zaposlitev ne gre povezovati s preganjanjem. Upoštevaje navedeno težav ne gre povezovati z omenjenimi elementi preganjanja. Zaradi tega tožena stranka njegove navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite.

4. Razen tega tožnik prihaja iz Maroka, to je države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Glede na naravo njegovih navedb, ko v postopku navaja zgolj slabo življenje in nezadovoljstvo nad življenjem v Maroku ter ekonomsko stisko, pri čemer ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, je nemogoče skleniti, da bi bil primeru v vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. V konkretnem primeru ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko zanj v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito ni varna izvorna država.

5. Tožnik se v tožbi strinja, da res ni bežal iz svoje matične države zaradi preganjanja zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini ter se tako strinja, da ne gre za preganjanje zaradi katerega od členov, določenih v Ženevski konvenciji. Tožena stranka navaja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z ekonomskimi težavami ter nezmožnostjo življenja v Maroku. Z navedbo, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo izključno zaradi ekonomskih razlogov, se ne more strinjati. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) v 3. členu določa, da enako kot zaščita pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja je treba šteta tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja. Tveganje, da tožnik ne bo mogel živeti dostojnega življenja, je stvarno. Navajal je, da je Maroko zapustil, ker ni dela. Tveganje je osebno, kar je vplivalo na konkretno življenje tožnika, in v tem trenutku tudi predvidljivo. Predvidljivo pomeni, da stopnja verjetnosti, s katero zatrjujemo, da bo prišlo do ravnanj, prepovedanih s 3. členom EKČP, presega merilo „zgolj možnost ali sum“, vendar je lahko nižja od merila „zagotovo“. Tožnik opozarja tudi na načelo nevračanja. Obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo, v kateri se tožniku prizna mednarodna zaščita, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik kot razlog zapustitve izvorne države ni navajal nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje na podlagi določb ZMZ-1. Ni navedel nobenih resnih in ponavljajočih razlogov, ki bi predstavljali hudo kršitev temeljnih človekovih pravic. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Tožnik v postopku ni navedel nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bil v izvorni državi preganjan oziroma bi ob vrnitvi utrpel resno škodo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Sodišče je v navedeni zadevi dne 20. 9. 2022 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa.

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

10. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja,da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično s slabimi pogoji za življenje, njegovih izjav pa ni mogoče povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Pravilno je ugotovila, da omenjene težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, zaradi česar so tožnikove navedbe nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, v konkretnem primeru pa ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko zanj v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito ni varna izvorna država.

11. Tožnik v tožbi navaja, da se strinja, da res ni bežal iz svoje matične države zaradi preganjanja zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in da se strinja, da ne gre za preganjanje zaradi katerega od členov, določenih v Ženevski konvenciji. V tem delu torej dejansko stanje med strankama ni sporno. Pač pa tožnik navaja, da mu grozi resna škoda iz razloga, ker bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo lahko podvržen neupravičenemu trpljenju in med tovrstno trpljenje je treba šteti tudi odsotnost elementov dostojnega življenja. Tožnik torej v tožbi uveljavlja smiselno nevarnost obstoja resne škode iz 28. člena ZMZ-1, ker naj ne bi imel dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb.

12. Sodišče pojasnjuje, da je glede revščine v izvorni državi, na katero se tožnik ves čas sklicuje, Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve). Sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, do česar je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). Za priznanje mednarodne zaščite namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi, da grožnja za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite (13. točka obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS).

13. Zgolj navajanje slabega ekonomskega in socialnega stanja v izvorni državi torej iz zgoraj navedenih razlogov po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

14. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.