Jedro

Ker je bil športni objekt še pred sprejemom ZSpo v lasti društva, njegova lastninska pravica pa vknjižena v zemljiški knjigi, občina ni imela podlage v 1. odstavku ZSpo, da razglasi objekt za športni objekt občinskega pomena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi in odpravilo Sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini L. z dne 25.3.1999 glede naslednjega objekta, določenega v točki II in sicer: Dvorana T., k.o. T., vl.št. 591, parc.št. 3300, 3298, 3297, 3299, 458 in 459. Toženi stranki je še naložilo, da mora v ponovnem postopku odločiti v 90 dneh od pravnomočnosti sodbe. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi določbe 64. člena Zakona o športu (Uradni list RS, št. 22/98, ZSpo) navedeni objekt razglasila za športni objekt občinskega pomena v Mestni občini L. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je tožeča stranka izpodbijala sklep Mestne občine L. na podlagi dejstva, da ima na spornem objektu lastninsko pravico, vknjiženo v zemljiški knjigi. Navaja, da tem navedbam tožeče stranke v odgovoru na tožbo pritrjuje tudi tožena stranka. Po načelu zaupanja, ki velja za zemljiškoknjižne vpise stvarnih pravic, veljajo vpisane pravice za obstoječe. Z vpisom nastane ne le domneva, da vpisana pravica obstaja, marveč tudi, da je vpis pravilen. Presodilo je, da je ob takem dejanskem stanju, ko je tožeča stranka lastnik spornega športnega objekta in temu tožena stranka niti ne nasprotuje, utemeljen tožbeni ugovor, da sporni objekt ne more biti predmet izpodbijanega sklepa. S tem, ko ga je tožena stranka določila kot športni objekt občinskega pomena v smislu določbe 64. člena ZSpo, je navedeno določbo nepravilno uporabila.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da je sporni objekt v lasti tožeče stranke. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo vpogledati v zemljiško knjigo, saj iz predloženih listin izhaja, da je vpisana lastninska pravica na ime in v korist Športno društvo T. in ne na tožečo stranko.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da sporni objekt, to je dvorana T., ni bila nikdar nacionalizirana, za vrnitev zemljišča pa poteka postopek vrnitve. Zemljišče je bilo podržavljeno tožeči stranki oziroma njenemu pravnemu predniku. Navaja, da je tožeča stranka zveza društev, Športno društvo T. pa je član zveze. Tožeča stranka je kot zveza upravičena zastopati interese svojih članov, v skladu z obstoječim Statutom.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar delno iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

V obravnavanem primeru gre za lastninjenje športnih objektov. Športni objekti, ki so bili družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve ZSpo opravljala dejavnost v športu, so postali po določbi 1. odstavka 64. člena ZSpo društvena lastnina, torej praviloma lastnina teh društev, razen objektov, ki jih je pristojni organ lokalne skupnosti v enem letu po uveljavitvi ZSpo določil za športne objekte občinskega pomena, ki so s tem postali lastnina te lokalne skupnosti. Na navedeni način je ZSpo uredil lastninjenje športnih objektov, ki so bili do njegove uveljavitve v družbeni lastnini.

V obravnavani zadevi iz zemljiškoknjižnega izpiska za k.o T. vl.št. 591 izhaja, da na objektu Dvorana T., k.o. T. vl.št. 591, parc. št. 3300, 3298, 3297, 3299, 458 in 459 ob uveljavitvi ZSpo ni bila vpisana družbena lastnina temveč lastnina društva Športno društvo T. Ker je bil športni objekt že pred uveljavitvijo ZSpo v lasti društva, njegova lastninska pravica pa vknjižena v zemljiški knjigi, tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni imela pravne podlage v 1. odstavku 64. člena ZSpo, da je ta objekt razglasila za športni objekt občinskega pomena. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da se Sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini L. glede spornega objekta v točki II odpravi. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka še enkrat odločati o določitvi spornega objekta kot športnega objekta občinskega pomena, z upoštevanjem stališča obeh sodišč in navedb tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih ne ponavlja, saj tožeča stranka pred vložitvijo tožbe ni imela možnosti izpodbijanja ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem Sklepu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.